Jedro

Solastninski delež je na podlagi 65. člena SPZ določen v sorazmerju s celoto (idealni del), etažna lastnina pa predstavlja izključno lastninsko pravico na posameznem delu stavbe in solastnino skupnih delov. Omenjeni obliki lastninske pravice torej nista kompatibilni in torej ne moreta sobivati na isti nepremičnini.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilna sodba.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, ki se glasita:

I.

„1. Toženka B.H., rojena …. je kot zemljiškoknjižna solastnica nepremičnine, parc. št. 1702/2, njiva v izmeri 125m2, dvorišče v izmeri 100 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 99 m2, ki je pripisana k vl. št. 152 k.o, N. J., do ene polovice, dolžna v roku 15 dneh izstaviti tožniku primerno listino, na podlagi katere bo mogoče pri pristojni geodetski upravi odmeriti del nepremičnine, parc. št. 1702/2, k.o. N.J., ki predstavlja stanovanjsko stavbo v izmeri 99 m2 s pripadajočim zemljiščem, na katerem stoji ta stanovanjska stavba ter navedeno stanovanjsko stavbo razdeliti tako, da bo del te stavbe, ki predstavlja: - celotno prvo nadstropje, ki predstavlja balkon v izmeri 11,50 m2, stopnišče v izmeri 8,50 m2, kopalnico v izmeri 5,61 m2, spalnico v izmeri 18,91 m2, predsobo v izmeri 5,79 m2, stranišče v izmeri 1,89 m2, shrambo v izmeri 1,91 m2, kuhinjo v izmeri 14,28 m2, dnevno sobo v izmeri 21,87 m2 in balkona v izmeri 10,26 m2, - celotno drugo nadstropje, ki predstavlja stopnišče v izmeri 8,50 m2, kopalnico v izmeri 5,01 m2, spalnico v izmeri 16,17 m2, predsobo v izmeri 5,70 m2, stranišče v izmeri 1,85 m2, shrambo v izmeri 1,91 m2, kabinet v izmeri 14,11 m2, dnevno sobo v izmeri 13,81 m2 in balkon v izmeri 10 m2 ter - del kletnega dela hiše, ki predstavlja garažo v izmeri 40,50 m2, shrambo v izmeri 6,96 m2 in kurilnico v izmeri 10 m2, postal novi del navedene stavbe ter nato v nadaljnjih 15 dneh po tistem, ko bo pristojna geodetska uprava s pravnomočno odločbo za navedeni del in druge dele stanovanjske določila identifikacijske številke, tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni prenos primerno listino, na podlagi katere bo mogoče pri pristojni zemljiški knjigi tožnika C.U., rojenega ….., EMŠO ….., K. ulica, L., vknjižiti kot edinega in izključnega lastnika novonastalega in prej opisanega dela stanovanjske stavbe ter solastnika na skupnih delih stanovanjske stavbe do dveh tretjin, sicer bo taki listini nadomestila ta sodba.

2. Ugotovi se, da je tožnik C.U. edini in izključni lastnik etažnega dela zgradbe - stanovanjske hiše, K. ulica, L., ki predstavlja del parc. št. 1702/2, k.o. N.J., stanovanjska stavba v izmeri 99 m2 in ki se sestoji iz: - celotnega prvega nadstropja, ki predstavlja balkon v izmeri 11,50 m2, stopnišče v izmeri 8,50 m2, kopalnice v izmeri 5,61 m2, spalnice v izmeri 18,91 m2, pred sobe v izmeri 5,79 m2, stranišča v izmeri 1,89 m2, shrambe v izmeri 1,91 m2, kuhinje v izmeri 14,28 m2, dnevne sobe v izmeri 21,87 m2 in balkona v izmeri 10,26 m2, - celotnega drugega nadstropja, ki predstavlja stopnišče v izmeri 8,50 m2, kopalnico v izmeri 5,01 m2, spalnico v izmeri 16,17 m2, predsobo v izmeri 5,70 m2, stranišče v izmeri 1,85 m2, shrambo v izmeri 1,91 m2, kabinet v izmeri 14,11 m2, dnevno sobo v izmeri 13,81 m2 in balkon v izmeri 10 m2 ter - del kletnega dela hiše, ki predstavlja garažo v izmeri 40,50 m2, shrambo v izmeri 6,96 m2 in kurilnico v izmeri 10 m2 .

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku za njegove stroške pravdnega postopka znesek SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

II.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.785,91 €, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti“.

ter z dopolnilno sodbo, z dne 10.12.2010 še odločilo: „(1) Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 798/2006-1

z dne 15.12.2008 se dopolni tako, da se za 1. točko izreka doda II. točka, ki se glasi: » 1. Tožba se glede tožbenega zahtevka, ki se glasi: Ugotovi se, da je del nepremičnine parc. št. 1702/2,

ki je pripisana k vI. št. 152, k.o. N.J., ki predstavlja stanovanjsko stavbo skupaj z zemljiščem, na katerem stoji stanovanjska stavba v izmeri 99 m2, kot je razvidno iz načrta parcele 1702/2,

k.o. N.J. Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 90311 3347/2006 z dne 1.3.2006, ki je sestavni del te sodbe, tožnikova last do dveh tretjin in last toženke do ene tretjine.

zavrže.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka B.H., rojena ….., je kot zemljiškoknjižna solastnica nepremičnin, parc. št. 1702/2 - njiva v izmeri 125 m2, dvorišče v izmeri 100 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 99 m2, ki je pripisana k vI. št. 152, k.o. N.J., dolžna v roku 15 dni dopustiti tožniku in podpisati za to potrebna soglasja, da lahko tožnik preko pristojne geodetske uprave odmeri del nepremičnine parc. št. 1702/2

, k.o. N.J., ki predstavlja stanovanjsko stavbo z zemljiščem na katerem stoji ta stanovanjska stavba v izmeri 99 m2, kot je razvidno iz načrta parcele Območne geodetske uprave Ljubljana z dne 1.3.2006 št. 90311 334712006

, ki je sestavni del te sodbe ter nato v nadaljnjih 15 dneh po tistem, ko bo za tako odmerjeni del parc. št. 1702/2, k.o. N.J. določena nova pare. številka, tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni prenos primerno listino, na. podlagi katere bo mogoče tako nastalo novo nepremičnino (pare. št.) odpisati od dosedanjega z.k., vl. št. 152, k.o. N.J. in zanjo odpreti novi vložek ter kot lastnika vknjižiti tožnika U.C., rojenega ….., EMŠO …….., stanujoč K. ulica, L., do: dveh tretjin (2/3) in toženko H.B. do ene tretjine (1/3)

, sicer bo tako dovoljenje za odmero in zemljiškoknjižni prenos primerno listino nadomestila ta sodba.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku za njegove stroške pravdnega postopka znesek .... SIT v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od Izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.«

(2) Do izdaje predmetne dopolnilne sodbe II. točka izreka sodbe (odločitev o pravdnih stroških) postane III. točka izreka sodbe“.

Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 2.785,91 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Poudarja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na strani 7 nerazumljiva, ker ni mogoče razbrati, ali sodišče obrazlaga svojo odločitev o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na etažni del hiše, ali pa morda na drugi zahtevek, o katerem sodišče še ni odločalo in ki se dejansko nanaša na solastninski delež hiše. Hkrati pa predstavlja ugotovitev sodišča pomanjkljivost v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Iz obrazložitve ni razvidno, zakaj prvostopno sodišče ni prebralo izpovedi zaslišanih prič, ki so bile zaslišane v drugih postopkih, čeprav je sodišče na glavni obravnavi dne 12.11.2008 sprejelo dokazni sklep, da se s soglasjem obeh strank preberejo izpovedi zaslišanih strank in prič v spisih Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I P 343/92 in ostalih, ki so navedeni v dokaznem sklepu na strani 5 zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.11.2008. Sodišče sicer ni vezano na svoje prejšnje dokazne sklepe in lahko naknadno zavrne izvedbo dokaza, za katerega je pred tem sprejelo sklep, da ga bo izvedlo. Za tako odločitev pa bi sodišče najprej moralo sprejeti jasen sklep. Odločitev dejansko ne vsebuje obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti, kar je gotovo bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je smotrno povzemati izpovedi zaslišanih prič. Po eni strani sodišče navaja, da je v dokazne namene prebralo izpovedi prič zaslišanih v drugih postopkih, po drugi strani pa se v isti obrazložitvi občasno sklicuje prav na izpovedi prič zaslišanih v drugih postopkih, taka obrazložitev pa je nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi ravnalo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Poveličevalo je namreč izpovedbo toženkinega moža. Priče so skladno izpovedale, da je sporne prostore zgradil toženec zase. Tako je izpovedoval tudi A.U. Njegovo izpoved je potrdil tudi zidar A.Ž. in tudi priča A.J. Neverjetno je, kako je lahko sodišče sledilo mnenju toženkinega moža M.B., da je sporna etaža tako narejena, da je deljiva na dva enaka dela. Neupravičeno je bil zavrnjen glede tega vprašanja dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Ocena zainteresirane priče M.B. o navedenem vprašanju ne more biti merodajna. Če bi sodišče res vestno ocenilo dokaze, ne bi moglo spregledati, da sta toženka in njen mož M.B. od tožnika terjala plačilo treh četrtin stroškov za tako imenovano investicijsko vzdrževanje hiše, ki jih tožnik gotovo ni mogel ustvariti s tem, ko je uporabljal večji del hiše, pač očitno zato, ker sta štela, da je tožnik lastnik večjega dela hiše, kot je to jasno zapisal njun pooblaščenec v dopisih, naslovljenih na tožnika, vendar je sodišče vsak izgovor toženke in njenega moža sprejelo kot verodostojen, brez kritične in vestne presoje. Pritožnik graja tudi dokazno oceno glede prijave sodniku za prekrške in tožnikovega kaznovanja zaradi gradnje sporne etaže na črno. Neverjetno je, da bi toženka pristala na to, da v postopku pred sodnikom za prekrške prizna, da je tožnik črnograditelj sporne etaže in s tem posredno tožniku priznava lastnino na garaži, če to ne bi bilo res, saj bi s tem tvegala, da tožniku prizna lastnino na spornem delu, če bi ona res bila graditeljica te etaže skupaj s tožnikom. Sprašuje se, zakaj je prvostopno sodišče spregledalo nesporno dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je začel postopek legalizacije na črno zgrajene sporne etaže in da toženka v tej smeri ni storila ničesar, čeprav ima moža M.B., ki je glede na svojo zaposlitev očitno vedel, kakšne so lahko posledice črne gradnje. Naravnost neverjetno se zdi, da bi toženka tvegala, da zaradi opustitve vložitve predloga za legalizacijo in plačilo depozita, kot je to storil tožnik, pristojni upravni organ to sporno etažo v postopku prisilne izvršbe celo poruši, če bi toženka res štela, da je resnično solastnica te etaže. Njen odnos pri tem vprašanju kaže, da je očitno štela, da njej ne bodo ničesar porušili, ker sama na črno ničesar ni zgradila in je bila očitno edina skrb tožnika, ki si prizadeva že več let za legalizacijo gradnje, ki jo je sam opravil na črno.

Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper dopolnilno sodbo. Poudarja, da izpodbijana sodba vsebuje pomanjkljivosti iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami in zapisniki, kar predstavlja kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V dopolnilni sodbi sodišče ni izvedlo niti dokazov niti navedlo predpisov, na katere je oprlo svojo sodbo. Zato je nerazumljiva in se ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je bilo med pravdnimi strankami dogovorjeno, da je tožnik lastnik celotnega zgornjega nadstropja, ali da gre vsaki stranki do ene polovice. Sodišče spregleda, da gradbeno dovoljenje ne predvideva gradnje hiše, ki bi sploh imela gornje nadstropje. Vsebina listine – gradbenega dovoljenja je tako v nasprotju s tistim, kar sodišče navaja o njeni vsebini. Njegova vsebina bi kvečjemu kazala na drugačen zaključek. V darilni pogodbi, s katero sta starša podarila pravdnim strankam vsakemu do ene polovice pravico uporabe zemljišča, hiše še ni bilo. V zemljiškoknjižnih podatkih ni mogoče ničesar zaslediti o skupni gradnji. Če bi sodišče upoštevalo 8. člen ZPP, ne bi moglo ugotoviti, da so inštalacije v zgornjem nadstropju tako izdelane, da bi bilo mogoče to nadstropje uporabljati kot dve ločeni enoti oziroma dve manjši stanovanji. Sodišče ne pove določno, na podlagi katerih dokazov ugotavlja omenjeno dejstvo. Moralo bi tudi odgovoriti, zakaj ignorira zapisnik o ogledu, ki ga je opravil sodnik Okrajnega sodišča v Ljubljani v pravdi I P 343/92 in zakaj sodišče samo ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem in postavilo izvedenca gradbene stroke, kot je tožnik izrecno predlagal v zvezi z vprašanjem, kako je zgrajeno sporno nadstropje. Z opustitvijo teh dokazov je sodišče glede vprašanja, kako so zgrajene instalacije v spornem nadstropju in kakšna je razporeditev glede možnosti uporabe tega dela hiše, dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tudi ni obrazloženo, zakaj sodišče teh dokazov ni izvedlo. Selektivno so bili izvajani le tisti dokazi, ki so ali bi lahko bili v korist navedb in izpovedi tožene stranke. Zato je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Storjene so zato tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnikove izpovedi ni mogoče zavrniti kot neverodostojne. Argumenti zidarja Ž. so razumni, ko je potrdil, da je bila tožnikova odločitev, da sezida sporno nadstropje. To je potrdila tudi priča A.J. Priča M.J. pa je potrdil, da je bil tožnik tisti, ki je gradil tretjo etažo. Tožnikova izpoved se v povezavi z izpovedbami teh prič izkaže kot bolj verodostojna od izpovedi toženke. Pri spornem nadstropju gre za zgrajene prostore, ki jih brez dragih in velikih posegov ne bi bilo mogoče ločiti v dve samostojni stanovanji. Če se upoštevajo ugotovitve zapisnika o ogledu spornega nadstropja, iz katerih izhaja, da so instalacije za sporno nadstropje in nadstropje, ki je nesporno tožnikovo, povezane neločljivo skupaj, medtem ko so instalacije za nadstropje, ki ga zaseda toženka in ki je nesporno njena last, izdelane ločeno le za toženkino stanovanje, potem je jasno, da se je toženka že pred dograditvijo zavedala, da je sporno stanovanje tožnikova last, saj si je težko predstavljati, da bi toženka privolila v takšen razpored instalacij, če bi štela, da je polovica spornega stanovanja njena last. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik že ves čas uporablja sporno stanovanje s svojo družino in da dolga leta ni bilo sporov, čeprav ni plačeval nobene uporabnine, se vsiljuje zaključek, da toženka spornega nadstropja ni štela za svojega. Potrebno je še upoštevati, da je tožnik v pravdi I P 343/92 povedal, da so vse instalacije napravljene skupaj za drugo in tretjo etažo, za prvo pa posebej. Neverjetno je, da bi toženkin mož, ki je gradbeni strokovnjak, privolil v takšno razporeditev spornega nadstropja, ki ni enostavno deljiva na približno enaka dela. Toženka je v prejšnjem postopku jasno navedla, da je bil graditelj tožnik. Neprepričljivo je njeno pojasnilo, da je bilo tako zato, da bi kazen zaradi črnograditeljstva plačal le eden in ne oba. Tedaj pa je bila kaznovalna politika taka, da so se črnograditeljem praviloma izrekale zaporne kazni. Zato je res nerazumna razlaga toženke, da je krivo pričala pri Sodniku za prekrške zato, ker sta z bratom delila plačilo kazni. Ponovno se sklicuje tudi na dopis J.S. Razen tega toženka ni ponudila nobenega dokaza, ki bi dokazoval njegovo nedobrovernost. Zmotno je ugotovljena deset letna priposestvovalna doba. Tožnik je namreč poudaril, da sporno nadstropje uporablja in ima v posesti od tedaj, ko je bilo zgrajeno in sicer od leta 1977. Sodišče se sklicuje tudi na izpoved toženke, da naj bi se spori začeli že v letu 1987. Toženka je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 15.12.2008, vendar na straneh 13, 14 in 15 zapisnika o glavni obravnavi zapisa take izpovedi tožene stranke ni zaslediti. Zato gre za kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbi in predlaga njuno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

V izpodbijanih sodbah niso zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje pritožnik. Tako imata sodbi vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča njun preizkus, kar bo implicite razvidno tudi še iz nadaljnjih razlogov te pritožbene odločbe. Tudi če se je sodišče prve stopnje v dopolnilni sodbi delno sklicevalo na že navedene razloge iz prve sodbe, takšen metodološki pristop pri pisanju sodbenih razlogov v tem delu ne predstavlja procesne kršitve. Dopolnilna sodba je sicer res samostojna sodba, vendar pa je po drugi strani treba obe sodbi obravnavati kot enovito odločitev v pravdi, upoštevaje, da je bilo z dopolnilno sodbo odločeno o delu zahtevkov iz iste dejanske in pravne podlage, kot v prvi sodbi in v spornem delu celo veljajo enaki razlogi za vse uveljavljane tožbene zahtevke. Prav tako ni najti nobenih takšnih povzetkov zaslišanih prič in pravdnih strank ter zapisnika o ogledu sporne nepremičnine, ki bi bili v nasprotju s samimi zapisi izpovedb v zapisnikih o zaslišanjih oziroma zapisnikom o ogledu, razen v naprej navedenem primeru, kar pa ni vplivalo na možnost preizkusa izpodbijane sodbe oziroma na njeno siceršnjo pravilnost. Zato očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista storjeni. Tudi ni storjena vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), ker naj sodišče prve stopnje ne bi izvedlo vseh odločilnih dokazov oziroma naj ne bi obrazložilo zavrnitve posameznih dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Pritožbeno sodišče v tem delu napotuje pritožnika na 5. odstavek na 5. strani sodbe z dne 15.12.2008, ko sodišče ustrezno obrazlaga, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, temveč se je zadovoljilo tudi s sklicevanjem na izpovedbe prič, podane v pravdi I P 793/2006-II, kot tudi ni izvedlo ponovnega ogleda na kraju samem ter ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Razen tega pa pritožnik teh očitkov ni podal že pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi dne 15. 12. 2008, ko je že imel to možnost in sicer, ko je prvostopno sodišče vse naštete dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne in zato, upoštevaje določilo 286. b člena ZPP teh procesnih očitkov ne more več uveljavljati v pritožbenem postopku. Končno tudi ni storjena prav tako očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (neupoštevanje metodoloških pravil pri izdelavi dokazne ocene). Sodišče prve stopnje je vse tiste dokaze, ki jih je štelo kot pravno relevantne in potrebne, ocenilo vsakega posebej in vse skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega postopka (glej obširno dokazno oceno v izpodbijani sodbi).

Tožnik s predmetno tožbo v primarnem zahtevku terja izstavitev listine, ki naj bi omogočila vzpostavitev etažne lastnine v njegovo korist oz. vpis njega kot edinega lastnika na celotnem prvem nadstropju, celotnem drugem nadstropju ter delu kletnega dela hiše, ki predstavlja garažo, shrambo in kurilnico ter oziroma vpis solastninske pravice v njegovo korist do dveh tretjin na skupnih delih stanovanjske stavbe. Uveljavlja tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je edini in izključni lastnik etažnega dela stanovanjske hiše v že opisanem obsegu. Sklicuje se na določilo 106. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da se solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih določa v upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine, razen če zakon ali pravni posel določa drugače. S tožbo v tem delu tako terja spremembo zemljiškoknjižnega stanja, po katerem sta na sporni nepremičnini sedaj vpisani pravdni stranki po idealnih solastnih deležih, in sicer vsaka do ene polovice. Na ta način pa tožnik implicite nujno dopušča še nadaljnji obstoj toženkinega polovičnega idealnega solastnega deleža. Rezultat in cilj njegovega zahtevka je tako lahko le istočasen obstoj etažne lastnine posameznega dela stavbe (tožnika) in solastninska pravica v idealnem delu glede na celoto, kot je že vpisana v zemljiški knjigi na ime toženke. Takšna tožba pa je nesklepčna. Istočasno na isti stavbi namreč ne moreta obstajati etažna lastnina na enem delu stavbe in solastninska pravica na drugem delu stavbe. Ali za konkretni primer še drugače povedano – tožnik ne more postati etažni lastnik na prvem nadstropju in drugem nadstropju ter delu kletnih prostorov, toženka pa idealna solastnica na celotni stavbi (torej vsakem njenem delu) do idealne ene polovice. Solastninski delež je namreč na podlagi 65. člena SPZ določen v sorazmerju s celoto (idealni del), etažna lastnina pa predstavlja izključno lastninsko pravico na posameznem delu stavbe in solastnino skupnih delov (glej prvi odstavek 105. člena SPZ) (1). Omenjeni obliki lastninske pravice torej nista kompatibilni in torej ne moreta sobivati na isti nepremičnini (2).

Razen tega pa tožnik v tej pravdi terja v bistvu tisto, kar je pridržano pogodbenemu dogovoru solastnikov v obliki sporazuma o delitvi solastnine v etažno lastnino (takšnega sporazuma tožnik direktno niti ne zatrjuje, temveč se sklicuje zgolj na „dogovor o skupni gradnji“ oziroma na dogovor o drugačnih solastnih deležih, kot sta vpisana v zemljiški knjigi oz. na dogovor, da njemu pripadajo opisani posamezni deli stavbe, ne pa na dogovor o preoblikovanju solastnine v etažno lastnino), oziroma odločbi sodišča v nepravdnem postopku (primerjaj določbo 1. odstavka 110. člena SPZ); drugi derivativni oz. originarni načini nastanka etažne lastnine niso zakonsko predvideni. SPZ v primeru, ko gre za sporazum določa tudi minimalne obvezne sestavine, in sicer imena etažnih lastnikov, zemljiškoknjižno označbo nepremičnin, natančen opis posameznega dela zgradbe v razmerju do ostalih delov, opis skupnih delov in določitev solastniških deležev na skupnih delih ter pogodbeno ureditev medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki v obsegu, določenim s prvim odstavkom 116. člena tega zakona. Tudi po ureditvi, ki je veljala v času zatrjevanega dogovora, iz Zakona o lastnini na delih stavb (Uradni list SFRJ, št. 43/65 in 57/65), je bila za transformacijo solastnine v etažno lastnino celo predpisana pismena pogodba, potrebno pa je bilo tudi sestaviti načrt posameznih delov stavbe in prav tako s pogodbo urediti razmerja lastnikov posameznih delov zgradbe. Če se solastniki niso mogli sporazumeti, pa je bil potreben nepravdni postopek (1. odstavek 49. člena zakona). Podobno je v 8. členu določal kasnejši republiški Zakon o pravicah na delih stavb (Uradni list RS, št. 19/76). Določena je bila celo ničnost pogodbe, ki ni bila sklenjena v pisni obliki (primerjaj določbo 10. člena cit. republiškega zakona). Da bi zatrjevani ustni dogovor vseboval takšne predpisane oz. minimalne sestavine, pa tožnik ne trdi. S predmetno tožbo poskuša z uveljavljanjem nepravilnega zahtevka na transformacijo solastnine v enostransko (zgolj v njegovo korist določeno) etažno lastnino na nekoliko drugačen način doseči dejansko tisto, kar mu ni uspelo z zahtevkom na ugotovitev drugačnih solastniških deležev v pravdi I P 343/92, kjer so bili njegovi tožbeni zahtevki pravnomočno zavrnjeni.

Kolikor se tožbeni zahtevki nanašajo na ugotovitev drugačnih solastninskih deležev pravdnih strank, kot so vpisani v zemljiški knjigi (podrejeno uveljavljani tožbeni zahtevki, o katerih je odločeno z dopolnilno sodbo), pa je bila tožba pravilno zavržena (glej prvi odstavek izreka in razloge dopolnilne sodbe, da gre za pravnomočno razsojeno zadevo - kolikor zahteva več kot že ima; pravilni pa so tudi nadaljnji razlogi o zavrženju za tisti del, kolikor implicite zahteva solastninski delež, pri katerem je že vpisan v zemljiški knjigi kot solastnik do ene polovice). Tudi na podlagi zahtevka na vzpostavitev etažne lastnine torej ne more doseči drugačnega solastniškega razmerja, kot je zaradi zanj neugodne pravnomočne sodbe, ostalo vpisano v zemljiški knjigi. Le v teh okvirih tudi lahko v nepravdnem postopku doseže ustanovitev etažne lastnine na predmetni stavbi.

Zavrženja pa ne terja podrejeno uveljavljani dajatveni tožbeni zahtevek. Z njim tožnik zasleduje sicer enak cilj, kot že v omenjeni pravnomočno končani pravdi, in sicer povečanje solastninskega deleža v svojo korist v obsegu dveh tretjin, pri čemer pa se sklicuje ne zgolj na dogovor, temveč tudi na priposestvovanje, te dejanske in pravne podlage pa ni uveljavljal v omenjeni pravdi. Zato v tem delu ne gre za pravnomočno razsojeno zadevo. V zvezi s tem zahtevkom pa pritožbeno sodišče sicer najprej pritrjuje tudi tistim zaključkom prvostopnega sodišča dejanske narave, ki se nanašajo na ugotavljanje obstoja zatrjevanega dogovora. Pravilna je izpodbijana dokazna ocena, da se pravdni stranki ustno nista dogovorili o ustanovitvi etažne lastnine niti ne o tem, da pripada tožniku dvotretjinski solastni delež, toženki pa enotretinski solastni delež in zato ni utemeljen dajatveni zahtevek na geodetsko odmero zemljišča z vknjižbo dvotretjinskega solastninskega deleža v korist tožnika. Izpovedba priče M.B., na kateri pretežno sloni izpodbijana dokazna ocena, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva. Priča je pojasnil, da je ostal gradbeni material od gradnje hiše in da je bilo iz tega materiala zgrajeno sporno drugo nadstropje. Življenjsko izkustveno ter logično zato ni verjetno, da bi toženka priznala bratu višji delež, ko pa je vendarle šlo za skupno nabavljeni material. Tudi ugotovljene skupne napeljave in dve plošči varovalk objektivizirajo izpovedbe navedene priče, da je bil namen pravdnih strank v perspektivi razdelitev te etaže na dva dela, prepustitev posesti oziroma uporabe tožniku pa zgolj posledica trenutnih potreb pravdnih strank po večji stanovanjski površini (tožnikova potreba, da hčerki tedaj omogoči stanovanjsko enoto), kar kaže na prekaristično razmerje, dogovorjeno med strankama. Res sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo vseh predlaganih prič, temveč je zgolj vpogledalo in prebralo zapisnike že v prvem pravdnem postopku zaslišanih, vendar pa jih je analitično in sintetično v zadostni meri povzelo v skupno dokazno oceno dopolnjeno z neposrednim zaslišanjem drugih prič in pravdnih strank. Zato dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je sicer tudi v zadostni meri pojasnilo, zakaj se je zadovoljilo zgolj s presojo že zaslišanih prič. Te dokazne ocene tudi ne more omajati v pritožbi izpostavljena tožničina izjava, „da naj sporno nadstropje kar ima tožnik, ker naj bi ona dobila svoj prostor na podstrešju“, kot tudi ne izpovedbe prič A.J., M.J. in zidarja Ž., katere je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojne upoštevaje predvsem prepričljivo izpovedbo omenjene priče M.B. in tem izpovedbam skladne izpovedbe toženke. Pravilnost dokazne ocene potrjujejo tudi ugotovitve ogleda v omenjeni drugi pravdi, kjer se je ugotovila prvotno dvojna namestitev dveh plošč varovalk oziroma dveh električnih števcev ter drugih vodov, katerih napeljava je omogočala razdelitev v dve smeri, ter nenazadnje tudi sama prvotna zasnova prostorov, opisana v izpodbijani sodbi, kar kaže na to, da sta stranki vendarle načrtovali preureditev sporne etaže v dvoje stanovanj ter da so naknadni posegi, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi (sedaj zgolj en električni števec, preureditev etaže v enovito stanovanjsko celoto), lahko le posledica ugotovljenega dogovora, da najprej celotno nadstropje uporabi tožnik zaradi tedaj aktualnih potreb svoje hčere (glej razloge izpodbijane sodbe). Tudi v pritožbi izpostavljen dopis odvetnika S. pritožbeno sodišče – enako kot prvostopno sodišče - ocenjuje kot izraz stališča, naj se stroški porazdelijo glede na dejansko uporabo hiše, enak dokazni razmislek pa velja tudi za pritožbene trditve, da je tožnik pokrival stroške v zvezi z uporabo tega dela hiše. Nobenih pomislekov tudi ni v zvezi z oceno okoliščine, da se je gradbena dokumentacija glasila le na tožnika in da je on uredil legalizacijo zgradbe; v izpodbijani sodbi ugotovljeni namen preprečitve dvojnega kaznovanja zaradi „črne gradnje“ (kot poudarja pritožnik celo z zaporno kaznijo), torej obeh pravdnih strank, je življenjsko oziroma izkustveno sprejemljiv in logičen. Tudi dejstvo, da v gradbenem dovoljenju, kjer sta navedeni kot investitorja obe pravdni stranki, še ni spornega nadstropja, da v času sklenitve darilne pogodbe, na podlagi katere sta pravdni stranki pridobili zemljišče, še ni bilo hiše in da iz zemljiškoknjižnih podatkov ne izhaja skupna gradnja, zaradi česar naj bi bilo neustrezno sklicevanje prvostopnega sodišča na te okoliščine, ne more izničiti dokaznih ugotovitev, da dogovora o izključnem lastništvu tožnika na spornem delu hiše, ki je bil zgrajen kasneje, ni bilo. Enako je nepomembna okoliščina, prav tako izpostavljena v pritožbi, da toženka od tožnika ni zahtevala uporabnine, ko pa je bilo dogovorjeno, da gre za začasno ureditev dejanske uporabe posameznih nadstropij hiše. Trdnost dokazne ocene tudi ni omajana, ker ni bil postavljen izvedenec gradbene stroke in ni bil ponovno opravljen ogled. Bistvena je presoja o obstoju zatrjevanega dogovora, ki je izključen na podlagi ocenjenih dokazov. Okoliščina, ali je bilo sporno nadstropje zasnovano kot dvostanovanjski ali zgolj enostanovanjski del, ne predstavlja takšnega strokovnega dejstva, da bi ga bilo treba razčiščevati z izvedencem, ponovni ogled pa ni bil potreben, saj je ob povedanem za indično presojo dogovora bistveno stanje, kakršno je bilo ob izgradnji in ne kasneje, ko je tožnik že pričel uporabljati sporni del. Pritožbeno sodišče - kot že omenjeno - prepričuje o pravilnosti dokaznih premislekov sodišča prve stopnje v tem delu tudi dejstvo, da je bila sporna etaža zgrajena iz gradbenega materiala, ki ga je preskrbel toženkin mož, in nabavo katerega sta financirali obe pravdni stranki.

Pravilna je tudi presoja, da niso izkazani elementi priposestvovanja. V zvezi s tem vprašanjem pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ni storjena v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP (kršitev načela razpravnosti), ker naj bi sodišče prve stopnje samo ugotavljalo tožnikovo nedobrovernost. Izpodbijana dejanska in pravna ocena, kdaj tožnik ni mogel biti več dobroveren, da uporablja sporno nadstropje hiše kot lastnik, namreč sloni na naprej navedenih toženkinih trditvah. Toženka sicer res ni izpovedala, da naj bi se spori začeli že v letu 1978, kot to prvostopno sodišče očitno mimo tistega, kar je izpovedala toženka, navaja v razlogih sodbe, vendar pa je v izpodbijani sodbi neizpodbijana dejanska ugotovitev, ki sloni na toženkini izpovedbi, da so tožnika večkrat po vselitvi pozivali na izselitev. Ugotovitev o nastopu posesti pa temelji na tožnikovi trditvi, da je posest pridobil z vselitvijo njegove hčerke. Res je sicer tožnik zatrjeval nastop posesti tudi s trenutkom izgradnje, vendar pa dokazna presoja o skupni gradnji ne omogoča zaključka, da bi tožnik imel izključno posest ob izgradnji etaže, temveč šele, ko je ob soglasju toženke vselil svojo hči v sporni del hiše. Zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje dokaznemu zaključku prvostopnega sodišča, da tožnik ni bil v dobri veri, da uporablja svojo nepremičnino, potrebno desetletno priposestvovalno dobo. Zakonito in dobroverno priposestvovanje je torej izključeno že na podlagi okoliščine, da od nastopa posesti v letu 1978, kot ga je zatrjeval tožnik v tožbi, pa do prvih nesoglasij oziroma nasprotovanja toženke uporabi sporne etaže še ni poteklo 10 let, kar pomeni, da tožnikova dobrovernost, tudi če bi bila izkazana, ni trajala potrebno obdobje. Ker pa tožnik ni dokazal obstoja zatrjevanega dogovora (torej veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice), pa je že na prvi pogled (torej tudi na podlagi dokazanih toženkinih trditev, da spornega dogovora ni bilo) tudi iz tega razloga izpodbita domneva dobrovernega izvrševanja posesti spornega nadstropja; če ni bilo dogovora o pridobitvi izključne lastninske pravice na tem delu stavbe oziroma etažne lastnine, tožnik ni mogel upravičeno šteti, da uporablja sporni del hiše kot lastnik. Razen tega bi šlo, če bi bila izkazana obravnavana pogoja, zgolj za t.i. izvenknjižno priposestvovanje, torej priposestvovanje brez vpisane pravice v zemljiški knjigi, ki je po novejšem stališču teorije le izjemoma dopustno (3).

Sodišče prve stopnje je ob povedanem dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo glede vseh pravno pomembnih vprašanj, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako pritrjuje izpodbijani sodbi iz razlogov, ki so zgoraj nanizani. Ker tudi ni ugotovilo kakšnih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sodbi (353. člen ZPP).

Ker pritožnik ni uspel s pritožbama, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa tudi toženka nosi svoje stroške v zvezi z odgovoroma na pritožbi, saj po oceni pritožbenega sodišča ti nista pripomogli k rešitvi pritožb (1. odstavek 155. člena ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej v sodni praksi : Sodbo VS RS II Ips 596/97, z dne 21.1.1999; sodba, objavljena v računalniški bazi: SOVS).

(2) Glej v sodni praksi: Sodbo VS RS II Ips 596/97, z dne 21.1.1999; objavljeno v bazi SOVS.

(3) Glej dr. M. Juhart in drugi: „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 266 in 267; v tem delu avtor komentarja: dr. M. Tratnik.