Jedro

Stranka mora izkazati, da dejstev in dokazov, ki jih navaja oziroma predlaga v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati do prvega naroka na glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, v katerem je zahtevala, da ji tožena stranka plača 26.500,00 EUR odškodnine za pretrpljene duševne bolečine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2017 do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 35,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ocena pričevanja priče M. K., ki je ob zaslišanju pokazal svojo človeško plat, najmanj nenavadna, vsekakor pa opravičilo ne more biti razlog za to, da sodišče priči, ki je bila neposredna očividka dogodka, ne bi verjelo, kljub temu, da sta izpovedbi tožnika in priče deloma različni. Razlika v obeh opisih dogodka je glede na to, da je od takrat minilo že več kot štiri leta, zanemarljiva. Povsem nekritično je sodišče poklonilo vero pričevanju B. D., ne da bi upoštevalo, da je priča takrat delala za zavarovanca tožene stranke, sicer preko študentskega servisa, in da je bila tega dne zadolžena za red in odvoze. Zato je bila zainteresirana za to, da opisuje razmere v Zbirno reciklažnem centru X (v nadaljevanju: Center) kot povsem normalne in brez posebnosti. Tožnik in priča sta zatrjevala, da je v času padca B. D. na drugem koncu Centra sprejemal stranko, ki je takrat pripeljala odpadke v Center, zato samega padca ni videl. Priča B. D. je dopustil možnost, da je ravno takrat prišla v reciklažni center še ena stranka, do katere je priča šla, vendar se tega ni spomnil. Ker je ta priča prinesla tožniku vodo po padcu, je lahko vedela, da je padel, ni pa bila prisotna takrat, ko je do padca prišlo. Tudi izjavo o dogodku je priča napisala šele leto dni po dogodku, ko je bilo že znano, da tožnik zahteva plačilo odškodnine, kar utemeljuje dvom o resničnosti opisanega dogodka v tej izjavi. Zatrjevanje tožnika o tem, da je prosil za posnetke kamer, ni ovrženo. Če bi do padca res prišlo po njegovi krivdi, potem tega vsekakor ne bi zahteval. Ko je tožnik ugotovil, da si posnetkov kamer ne bo mogel ogledati, je skušal ugotoviti, kdo je bila stranka, ki se je takrat nahajala v Centru, vendar mu to ni uspelo. Že ko je bil sodni postopek na prvi stopnji zaključen, se mu je javil B. B., ki je od znancev izvedel, da tožnik išče podatke o osebi, ki se je takrat, ko se je poškodoval, nahajala v Centru. B. B. mu je zagotovil, da se je priča B. D. v času njegovega padca ukvarjala z njim in da je šele, ko je izvedela za padec, odšla do tožnika in mu prinesla vodo. O tem bo lahko B. B. izpovedal na glavni obravnavi, če bo sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo. Zaslišanja te priče ni mogel predlagati prej, saj kljub prizadevanjem do konca postopka ni razpolagal z njenimi podatki. Pričevanje B. D. in M. K. je sodišče nekritično ocenilo kot verodostojno in prepričljivo, ne da bi upoštevalo njuno odgovornost za ustrezno delovanje zavarovanca tožene stranke, s tem pa tudi njun interes, kako naj izpovedujeta, zaradi česar je dokazna ocena o prepričljivosti njunih izpovedb pravno zmotna. Pravno zmotna je ocena sodišča, da tudi v kolikor bi tožnik dejansko padel zaradi smeti na tleh, ne bi bila podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke, ker tožnik ni izkazal, da bi zavarovanec tožene stranke opustil dolžno ravnanje. Sodišče ni upoštevalo, da je bil B. D. tisti, ki je moral skrbeti za red in odvoze, zlasti, da vozne poti za stranke niso bile ogrožene. Ker svoje naloge očitno ni opravil, je njegova izpovedba, da na pohodnih poteh nikoli ni bilo odpadkov, tudi kadar so bili kontejnerji polni, močno vprašljiva. Zaključek sodišča, da se škodni dogodek ni zgodil na način, kot ga tožnik opisuje, poleg tega pa tudi ni podana protipravnost niti vzročna zveza med tožnikovo poškodbo in zatrjevano opustitvijo zavarovanca tožene stranke, tako temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, predvsem pa na zmotni dokazni oceni glede verodostojnosti pričevanja prič M. K. in B. D. 3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nastanka škodnega dogodka, ki jo je le-to podalo v točkah 7 do 10 obrazložitve sodbe. Dokazna ocena je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedbi priče B. D., ne pa izpovedbama tožnika in priče M. K. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožnik ni uspel dokazati, da se je škodni dogodek zgodil na način, kot ga opisuje v tožbi. Drugačni od opisa dogodka v tožbi sta njegova izpovedba o tem, kako je prišlo do poškodbe, prav tako pa tudi opis škodnega dogodka v odškodninskem zahtevku, naslovljenem na toženo stranko pred pravdo. Tako kot tožnikova, pa je bila neprepričljiva tudi izpovedba priče M. K., saj je bila deloma v nasprotju s tožnikovo. Ne gre za zanemarljivo razliko, kot meni pritožba, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da je priča M. K. s svojo izpovedbo očitno želela pomagati tožniku pri vloženem tožbenem zahtevku. Pravilna je torej dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta bili izpovedbi tožnika in priče M. K. neprepričljivi in jima sodišče pravilno ni sledilo. Takšne dokazne ocene ne omaje niti dejstvo, da je tožnik zahteval, da se pregledajo morebitni posnetki kamer v Centru. Utemeljeno pa je sodišče sledilo izpovedbi priče B. D., ki je v Centru delal preko študentskega servisa in je bil tistega dne zadolžen za red in odvoze. Zgolj dejstvo, da je ta priča tam delala in bila zadolžena za red, pa ni utemeljen razlog za to, da sodišče tej priči ne bi verjelo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da ta priča ni v ničemer odvisna od zavarovanca tožene stranke, saj je zaposlena pri družbi P. d.d., svojo izjavo z dne 28.10.2016 pa bi ta priča brez kakršnihkoli posledic lahko spremenila ali preklicala v izpovedbi na glavni obravnavi. Priča pa je na glavni obravnavi izpovedovala enako, kot je predhodno že navajala v svoji pisni izjavi z dne 28.10.2016. Dejstvo, da je bila ta izjava napisana malo manj kot leto dni po škodnem dogodku, pa pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v njeno verodostojnost. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je priča B. D. videla sam škodni dogodek. Priča je v svoji izpovedi sicer dopustila možnost, da je v tistem času v Center prišla še ena stranka, ni pa spremenila svoje izpovedbe glede tega, da je videla sam škodni dogodek.

6. Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni podala trditve, da se je v času škodnega dogodka v Centru nahajala še ena stranka, s katero naj bi se v času škodnega dogodka ukvarjala priča B. D. Navedla je le, da se je priča vrnila šele po padcu tožnika. Tožeča stranka bi takšno navedbo o prisotnosti druge stranke lahko nedvomno podala že v postopku na prvi stopnji, pa tega po svoji krivdi ni storila, saj ne navaja, da ni vedela, da se je v istem času v Centru nahajala še druga stranka, temveč le, da ni vedela za njeno ime. S svojo izpovedbo pa tožeča stranka manjkajočih trditev ne more nadomestiti, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sta o tem enako izpovedala tožnik in priča M. K. Zato pritožbeno sodišče takšne nove navedbe tožeče stranke ni upoštevalo. Posledično je nedovoljen tudi predlagan nov dokaz za zaslišanje priče B. B. o tem novem dejstvu (1. odst. 337. člena ZPP). Poleg tega tožeča stranka tudi z ničemer ne izkazuje, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati do konca glavne obravnave. V postopku na prvi stopnji ni niti navedla, da išče osebo, ki je bila v času škodnega dogodka v Centru, da pa zaenkrat ne ve njenega imena.

7. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka opustila dolžno ravnanje. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivost izpovedb B. D. in M. K. o tem, da so bile pohodne poti v Centru brez odpadkov, le ti so bili občasno na tleh le ob kontejnerjih. Zgolj dejstvo, da sta bila v tistem času zadolžena za red v Centru, pa ne predstavlja razloga, da jima sodišče ne bi verjelo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP), odločitev o teh stroških pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami