Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sredstva, ki so bila z zapustnikovega računa dvignjena po njegovi smrti, so bila v trenutku smrti zapustnikova, saj so tvorila premoženje, ki ga je zapustnik imel v trenutku smrti. Obrazložitev sodišča, da je zato štelo za manj verjetno trditev, da ta znesek (1,204.000,00 SIT oziroma 5.024,00 EUR) ne sodi v zapuščino, je v celoti pravilna. Dedinja M.K. bo morala v pravdnem postopku dokazati, da ta denarni znesek, ki je v trenutku zapustnikove smrti tvoril zapuščino, ni del zapuščine.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Dedič S.F. sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in napotilo dediča S.F. in M.K. na pravdo, in sicer pod točko I je napotilo na pravdo dediča S.F., da zoper drugo dedinjo M.K. na ugotovitev, da v zapuščino spadajo denarna sredstva v višini 5.007,51 EUR, ki so bila iz zapustnikovega računa dvignjena v tednu dni pred zapustnikovo smrtjo ter pod točko II napotilo dedinjo M.K. na pravdo na ugotovitev, da v zapuščino ne spadajo denarna sredstva v višini 5.024,00 EUR, ki so bila iz zapustnikovega računa dvignjena po zapustnikovi smrti. Pod točko III je odredilo, da morata dediča tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa ter pod IV odredilo prekinitev zapuščinskega postopka ter dediča podučilo, da v kolikor tožb ne bosta vložila bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga končalo ne glede na zahtevka glede katerih sta bila dediča napotena na pravdo.
2. Proti sklepu se pritožujeta oba dediča: - dedič S.F. sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pri njegovi napotitvi na pravdo izostala utemeljena obrazložitev manj verjetne pravice. Opozarja tudi, da je sodišče zamenjalo točki 8 in 9 obrazložitve o povezavi s točkama I in II izreka. Poudarja, da upravičenost oziroma neupravičenost dviga ni bistvena okoliščina, saj je z gotovostjo sklepati in ugotoviti, da je bila dedinja M.K. pooblaščena na hranilni vlogi zapustnika v času spornih dvigov in tudi po smrti zapustnika. Potrebno je ugotoviti obstoj in obseg zapuščine v trenutku zapustnikove smrti, torej na dan 20. 11. 1998. Odločilno dejstvo je, da so denarna sredstva sredstva v času zapustnikove smrti dejansko obstajala. Tudi za dvige pred smrtjo ni sporno, da jih je opravila M.K. nekaj dni pred smrtjo. Navedbe dedinje M.K., da je brezpredmetno, kakšen je bil dogovor med njo in zapustnikom in kam je zapustnik dal denar oziroma, da ni dolžna povedati kje se denar nahaja, nasprotujejo temu, da je dvignjeno vsoto porabil zapustnik sam oziroma, da je denar dvignila v dobri veri, ker je bil to dolg zapustnika do nje. Pritožnikova pravica bi bila manj verjetna samo, v kolikor v trenutku smrti zapustnika tega premoženja več ne bi bilo, kar pa ni primer v konkretnem postopku. Sodišče bi v zvezi s tem moralo najmanj zaslišati M.K. in nato glede na kontraditkorne in nasprotujoče si navedbe dedinje ob pravilni uporabi 213. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) na pot pravde napotiti prav dedinjo M.K., pri čemer se sklicuje na sklep II Cp 931/2014; - dedinja M.K. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni imelo podlage v zakonu, da zahtevek zapustnikovega sina na ugotovitev terjatve deli na dva dela in za dvige po zapustnikove smrti napoti na pot pravde njo. Tisti, ki uveljavlja vračunavanje v dedno maso denarna sredstva in če teh sredstev zapustnik ni bil lastnik na dan dedovanja, mora to v pravdi uveljavljati, ker je njegova pravica manj verjetna. Sklep izpodbija tudi zato, ker je sodišče napačno navedlo, da se je zapustnikova hči D.K. odpovedala nujnemu deležu. Slednja se je priglasila k dedovanju in svoj nujni delež odstopila pritožiteljici. Sodišče bi moralo na pravdo napotiti le S.F., saj zapustnik ob smrti ni bil lastnik zneska 10.931,71 EUR, a ugotovitev terjatve lahko zahteva le v svojem deležu, ki ga bo podedoval v višini do 1/6, ker pritožiteljica in sestra kot dedinji tega ne uveljavljata in ne zahtevata vrnitev z obrestmi v dedno maso.
3. Pritožbi nista utemeljeni.
4. Po 1. točki prvega odstavka 212. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva ali pravo, in sicer (tudi), če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka, ki sicer niti ni izpodbijana, je torej pravilna.
5. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD pa sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne prerekata izhaja, da so bili z zapustnikovega bančnega računa opravljeni dvigi, in sicer v tednu pred zapustnikovo smrtjo v višini 1,200.000,00 SIT ter po zapustnikovi smrti v višini 1,204.000,00 SIT skupaj 2,404.000,00 SIT oziroma 10.031,71 EUR. Nadalje pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča, da je te dvige opravila dedinja M.K..
6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 213. člena ZD, ko je pravico dediča, ki trdi, da denar, ki ga je za časa življenja zapustnice dedinja M.K., kot njena pooblaščenka, dvignila iz bančnega računa zapustnice z zatrjevanjem, da je ta sredstva porabil zapustnik sam, ter da so to bila njena sredstva, štelo za manj verjetno in ga napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi to premoženje, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje. Zapuščina je namreč premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Sporna denarna sredstva v višini 1,200.000,00 SIT so bila z zapustnikovega računa dvignjena še za časa njegovega življenja. Ker v trenutku smrti zapustnika teh sredstev zapustnik ni več imel, mora tisti, ki trdi, da ta denarna sredstva kljub temu sodijo v zapuščino, to dokazati, to pa je dedič S.F. in je njegovega pravica (do tega premoženja kot zapuščine) zato manj verjetna (1).
7. Sredstva, ki so bila z zapustnikovega računa dvignjena po njegovi smrti (točka II izreka sklepa), pa so bila v trenutku smrti zapustnikova, saj so tvorila premoženje, ki ga je zapustnik imel v trenutku smrti. Obrazložitev sodišča v točki 8, da je zato štelo za manj verjetno trditev, da ta znesek (1,204.000,00 SIT oziroma 5.024,00 EUR) ne sodi v zapuščino, je v celoti pravilna. Dedinja M.K. bo morala v pravdnem postopku dokazati, da ta denarni znesek, ki je v trenutku zapustnikove smrti tvoril zapuščino, ni del zapuščine.
8. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovarjalo le na bistvene pritožbene razloge, ker pritožbena zatrjevanja dedinje M.K. v zvezi z odpovedjo nujnemu deležu dedinje D.K., glede upravičenja dediča, uveljavljati ugotovitev, da denarna sredstva spadajo v zapuščino le v višini svojega dednega deleža ter ostala obširna pritožbena navajanja pritožnice M.K., niso pravno pomembna za odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka.
9. Sodišče druge stopnje pa ob tem še dodaja, da je sklep o napotitvi na pravdo odločitev procesne narave, s katero zapuščinsko sodišče dedičem le določi vlogo tožnika oziroma toženca v morebitni pravdi in pri tem zadošča, da izrek vsebuje le opis pravnega varstva in ne že vsebine tožbenega zahtevka, ki ga bo stranka v pravdi uveljavljala. Na pravdo napotena stranka namreč na vsebino napotitvenega sklepa glede postavitve zahtevka ni vezana.
10. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o napotitvi obeh dedičev na pravdo pravilna. Sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbi obeh dedičev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 174. člena ZD, po kateri vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške, nastale v zvezi oziroma zaradi postopka.
Op. št. (1) : Enaka je odločitev v zadevi II Cp 931/2014, na katero se pritožnik tudi sam sklicuje v pritožbi.