Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 382.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.800 SIT od 31.7.2000 do plačila in od 380.000 SIT od 25.4.2003 do plačila, v presežku za znesek 1.100.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.8.2000 do plačila in za zamudne obresti od 380.000 SIT od 10.8.2000 do 24.4.2003 je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 130.448 SIT s pripadki.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako da mu je od prisojenih 380.000 SIT odškodnine priznalo zamudne obresti od 1.1.2002 do 25.4.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 25.4.2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je pritožbo zavrnilo, v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložil revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča. Meni, da bi mu morali sodišči glede na vsa obdobja prestanih telesnih bolečin in neugodnosti, predvsem pa glede na zelo dolgo obdobje bodočih telesnih bolečin, iz tega naslova prisoditi vseh zahtevanih 1.200.000 SIT. Tudi odškodnina, prisojena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 400.000 SIT, je prenizka. Ker gre pri njem za 5% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ob nezgodi pa je bil star komaj 24 let, meni, da je njegov zahtevek iz tega naslova v višini 900.000 SIT več kot utemeljen. Sklicuje se tudi na primera št. 298 (II Ips 370/95) in 308 (II Ips 16/96) iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, v katerih je bila oškodovancema za podobne poškodbe in posledice prisojena odškodnina v višini 31 oziroma 26 neto povprečnih plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V reviziji pa vztraja tudi pri zahtevku za plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo že 10.8.2000 dalje. Meni, da je načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS in sodna praksa, po kateri se pred 1.1.2002 ne prisojajo nikakršne obresti, protiustavna in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom in kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Po obširnem utemeljevanju navedenega revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 1.100.000 SIT in zakonske zamudne obresti od celotne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 10.8.2000 ter vse njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ne navede, katere bistvene kršitve postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je ta nekonkretizirani očitek neupošteven.

Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnika je razviden iz razlogov na šesti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji strani pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato povzema le najpomembnejše. Tožnik je v prometni nesreči 20.4.2000 utrpel udarnino in odrgnino glave ter zvin vratne hrbtenice. Pri prislini drži glave, pri študiju in delu z računalnikom, pri vožnji z avtom in gorskim kolesom ter ob spremembah vremena še vedno čuti lahke bolečine in nelagodnosti. Njegova življenjska aktivnost je zmanjšana za 5%. Ker se prej utrudi in občuti bolečine, je omejen je pri ukvarjanju s športi, s katerimi se je ukvarjal pred nezgodo - pri košarki, tenisu in odbojki. Omejen je tudi pri svojemu delu, saj je delo geodeta tudi terensko delo, ki zahteva veliko gibov, delo za računalnikom pa terja prisilno držo glave.

Za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta mu sodišči odmerili 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR) odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) odškodnine. Skupni priznani znesek 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 6,5 takratnih povprečnih neto plač. Odškodnina v tej višini ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Tudi s sklicevanjem na dva konkretna primera, kjer so posamezne okoliščine in obseg nepremoženjske škode oškodovancev drugačni od tožnikove nepremoženjske škode, revizija ni uspela izkazati, da v tej zadevi ni bilo spoštovano načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizija neutemeljeno vztraja pri zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine 1.000.000 SIT tudi za čas od 10.8.2000 do 31.12.2001. Na enake razloge, kot jih v tej zadevi uveljavlja tožnik, je revizijsko sodišče njegovim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah, zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Vrhovno sodišče je na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi spremembe zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002, ti pa tudi v tej pravdni zadevi ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti in višini obrestne mere za čas pred 1.1.2002. Pritožbeno sodišče, ki je tek in višino zakonskih zamudnih obresti priznalo v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem, je zato odločilo pravilno.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.