Jedro

Okoliščino, ko se je sodnik pred odločanjem o glavni stvari seznanil z vsebino obvestila, ki ga je obsojenka dala policiji, pozneje pa jo je v 4.a točki 39. člena ZKP uredila novela ZKP-E, je treba presojati v skladu z merili 6. točke 39. člena ZKP. Tak izključitveni razlog pa bi obramba po 2. odstavku 42. člena ZKP lahko uveljavljala najpozneje do konca glavne obravnave ne pa šele z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenka dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 29.5.2001 obsojeno M.Z. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 2. odstavku 325. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, po 4. odstavku 95. člena ZKP pa jo je oprostilo povrnitve povprečnine iz 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obsojenki naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi obsojenčevega zagovornika zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojene M.Z. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za to bistveno kršitev gre, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja.

Glede na to, da vložnik zatrjuje, da se je predsednik senata seznanil z obvestili, ki jih je obsojenka v predkazenskem postopku dala policiji in kljub temu izločitvenemu razlogu odločil o glavni stvari, je očitno, da vložnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana takrat, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Pri tem se vložnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.2002, opr. št. U-I 92/96 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 12.9.2002, opr. št. I Ips 98/99. Drži navedba v zahtevi, da je predsednik senata s sklepom z dne 26.4.2001 v skladu z določbo 3. odstavka 286. člena ZKP iz spisa izločil obvestila, ki jih je policiji dala obsojena M.Z. Navedeno obvestilo na list. št. 12 spisa, ki ga je s sklepom z dne 11.1.2000 izločil preiskovalni sodnik, očitno fizično ni bilo izločeno iz spisa, saj si drugače ni mogoče razlagati, zakaj je to storil še predsednik prvostopenjskega senata. Zato je treba izhajati iz procesnega položaja, da se je ta sodnik pred odločanjem o glavni stvari seznanil z vsebino navedenega obvestila.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah (sodba z dne 15.5.2003, opr. št. I Ips 153/2003) tak procesni položaj, ki ga je pozneje v 4.a točki 39. člena ZKP uredila novela ZKP-E, razlagalo tako, da ne gre za izključitveni, ampak izločitveni razlog, ki ga je bilo pred novelo, torej v času odločanja v rednem postopku, treba presojati v skladu z merili 6. točke 39. člena ZKP, torej, ali ne gre za okoliščino, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost. Obsojenec in njegov zagovornik pred sodiščema prve in druge stopnje na tej podlagi nista zahtevala izločitve sodnika, pač pa obsojenčev zagovornik šele v zahtevi za varstvo zakonitosti prvič zatrjuje, da je pred sodiščem prve stopnje o glavni stvari odločil sodnik, ki bi moral biti izločen. Obramba bi izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena (enako velja za sedanjo 4.a točko iste zakonske določbe), po 2. odstavku 42. člena ZKP lahko uveljavljala najpozneje do konca glavne obravnave. Glede na to, da tega ni uveljavljala v fazi postopka, ko bi to lahko še pravočasno storila, je glede zatrjevanja te procesne kršitve prekludirana in je z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Z zahtevo se tudi ni mogoče strinjati, ko navaja, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je bila smrt oškodovanke I.N. glede na obsojenkino ravnanje kot prepovedana posledica objektivno predvidljiva, ali je za obsojenko obstajala objektivno ugotovljiva dolžnost zavedati se nastanka prepovedane posledice in ali bi se glede na okoliščine in osebne lastnosti obsojenka morala in mogla zavedati, da zaradi njenega ravnanja taka posledica lahko nastane.

Storilec mora biti pri tem kaznivem dejanju do povzročitve prometne nesreče v odnosu malomarnosti, do nastanka hudih telesnih poškodb kakšne osebe kot objektivnega pogoja kaznivosti ni v krivdnem razmerju, do smrti ene ali več oseb pa je storilcu treba dokazati malomarnost. Okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je obsojenka kaznivo dejanje storila iz nezavestne malomarnosti, je sodišče prve stopnje navedlo v četrtem odstavku na 4. strani sodbe, višje sodišče pa v tretjem odstavku na 3. strani sodbe. Sodišče prve stopnje je tako zapisalo, da bi se obsojenka kot usposobljena voznica morala in mogla zavedati, da s takšno protipredpisno vožnjo ogroža pešce, ki prečkajo cestišče na zaznamovanem prehodu za pešce ter da lahko ob trčenju vanje pride do tako hudih telesnih poškodb, zaradi katerih lahko umrejo in da takšno zaključevanje velja tudi glede na konkretne okoliščine, še toliko bolj upoštevaje dejstvo, da je obsojenka vozila skozi naselje v jutranjih urah, ko je povsem običajno gost promet pešcev, sama pa je cesto, na kateri je prišlo do nesreče, dobro poznala. S podobnimi argumenti je takemu stališču pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je pojasnilo tudi, da je bila posledica, ki je nastopila zaradi obsojenkine protipredpisne vožnje, tudi objektivno predvidljiva. Razlogi o odločilnih dejstvih, pomembnih pri presoji obsojenkine krivde, so v pravnomočni sodbi navedeni, zato je nasprotni očitek zahteve, ki tudi na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, treba zavrniti.

Z navedbami, da je obsojenka v peško zadela z naletno hitrostjo 31 km/h, za tako hitrost pa da je v strokovnih člankih navedeno, da trčenje v pešca ne povzroči smrtne posledice, da obsojenka tudi glede na vedenja, ki jih je pridobila pri usposabljanju za voznico in dejstvo, da nikoli ni bila udeležena še v nobeni prometni nezgodi ter da tudi ni imela nobenega stika z udeleženci v prometnih nesrečah in se ni morala in mogla zavedati, da z zadetjem v peško lahko tej povzroči tako hude poškodbe, da bi ta zaradi teh lahko umrla, zagovornik po vsebini ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji obsojenkine krivde. Zato je treba ugotoviti, da v tem delu zahteva pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojene M.Z., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je obsojena M.Z. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške postopka, nastale z odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.