Jedro

Razumevanje pojma "celotna kmetija" je, glede na dejstvo, da je darovalec v trenutku vložitve vloge ostal lastnik 1/16 parcele, sporno. Tožnik meni, da so sporne nepremičnine dejansko last Agrarne skupnosti ter jih zato ni šteti za del kmetije, ki jo je prevzel. Določba 1. odstavka 11. člena ZPVAS, na katero se sklicuje tožnik, je omejena na izkoriščanje nepremičnin - njihovo uporabo, ne pa razpolaganje. Ta podlaga darovalca ni omejevala pri razpolaganju, kar nenazadnje izkazuje tudi darilna pogodba. Določbe ZPVAS torej niso podlaga, da se spornih nepremičnin ne šteje za del celotne kmetije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo A.A. za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij. V obrazložitvi je navedel, da je bilo na podlagi dokumentacije ugotovljeno, da stranka izmed pogojev, določenih v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 (v nadaljevanju Uredba) in v Javnem razpisu za dodelitev sredstev, ne izpolnjuje pogoja, ki je naveden v 13. členu Uredbe in v Javnem razpisu v poglavju C (pogoji, ki jih mora izpolnjevati mladi prevzemnik kmetije), pod točko 4, da mora biti ob predložitvi vloge prevzeta celotna kmetija. Iz lastninskega lista in zemljiškoknjižnega izpisa je razvidno, da ima darovalec B.B. v lasti 1/16 parcel vl. št. 269 k.o. ..., kar znaša več kot 0,5 ha primerljivih kmetijskih površin.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopnega organa. Darilno pogodbo iz katere je razvidno, da je predmet pogodbe solastniški delež B.B. v višini 1/16 pri nepremičninah vl. št. 269 k.o. ..., je vlagatelj vložil šele k dopolnitvi pritožbe, sklenjena pa je bila 16. 2. 2010. Razlog, da je bila darilna pogodba za solastniški delež 1/16 sklenjena šele 16. 2. 2010, zaradi visokih stroškov oziroma zaradi dejstva, da Okrajno sodišče v Novem mestu dovoli prenos samo na člane agrarne skupnosti, ni upošteven.

Tožnik v tožbi navaja, da je razlaga določila 13. člena Uredbe in določil Javnega razpisa v poglavju C (pogoji, ki jih mora izpolnjevati mladi prevzemnik kmetije pod točko 4), materialno pravna napačna. Ni sporno, da prenosnik B.B. dne 18. 8. 2009 na tožnika kot obdarjenca in prevzemnika ni prenesel svojega solastniškega deleža do 1/16 pri nepremičninah, vpisanih v vložku 269 k.o. ... Vendar ta zemljišča ne predstavljajo prenosnikove kmetije v smislu določil 13. člena Uredbe in določil Javnega razpisa, saj so dejansko last Agrarne skupnosti C., kar je zaznamovano tudi v zemljiški knjigi in sicer na podlagi odločbe RS UE Novo mesto, Oddelka za KGP z dne 25. 3. 2003 opr. št. 321-230/93. Skladno z določbami Zakona o ponovni razglasitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) so bile nepremičnine vrnjene Agrarni skupnosti C., ki so ji bile odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih, Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnostih in drugih predpisih po letu 1945. Po določilih 1. člena ZPVAS se za premoženje, ki je bilo agrarnim skupnostim odvzeto, šteje tudi lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost in njene člane z navedbo lastninskih deležev članov po imenih, hišnih številkah, ipd. kot solastnina članov agrarne skupnosti. Ob pravilni uporabi določb ZPVAS je torej na mestu zaključek, da so nepremičnine vpisane v vložku 296 k.o. ..., last Agrarne skupnosti C. in torej ne spadajo v kmetijo, ki jo je tožnik kot prevzemnik v celoti prevzel z darilno pogodbo z dne 17. 6. 2009. Da je temu tako je zaključiti tudi na podlagi dejstva, da lahko po 11. členu ZPVAS člani agrarnih skupnosti nepremičnine, ki so predmet premoženjskih pravic po tem zakonu, izkoriščajo le v skladu s predpisi, ki to izkoriščanje urejajo in v skladu s svojimi pravili. Dejansko to pomeni, da član agrarne skupnosti ne more samostojno in prosto razpolagati z lastniškim deležem, niti ne more brez soglasja preostalih članov agrarne skupnosti gospodariti z zemljišči. Iz opisanih razlogov in ker so nekateri člani Agrarne skupnosti C., ki so vpisani v zemljiško knjigo kot solastniki teh nepremičnin že mrtvi, so zemljišča, ki so bila vrnjena agrarni skupnosti neizkoriščena in v posledici neobdelana. Ker torej od lastništva teh nepremičnin tožnik ne bi imel nobenih ekonomskih koristi, stroški prepisa pa so bili relativno visoki, v letu 2009 ni bil izveden prenos lastništva navedenih nepremičnin. Poudarja še, da določila 13. člena Uredbe in določila javnega razpisa ne določajo izrecno, da v kmetijo spadajo pravice na zemljiščih agrarne skupnosti, kar je dodatno okoliščina, ki kaže na to, da je tožba utemeljena ter da sta organa nepravilno uporabila materialne predpise. Predlaga odpravo odločbe prvostopnega organa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Nepremičnine v vl. št. 269 so v skladu s 1. odstavkom 9. člena ZPVAS, ki določa, da se postopek za vrnitev premoženja članom agrarne skupnosti začne na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca, bile last prenosnika B.B. in ne v lasti agrarne skupnosti, kar pomeni, da so bile del kmetije prenosnika in bi jih tožnik moral prevzeti pred vložitvijo vloge. Prvi odstavek 11. člena ZPVAS določa, da nepremičnine, ki so predmet premoženjski pravic po tem zakonu, lahko člani agrarne skupnosti izkoriščajo le v skladu s predpisi, ki tako izkoriščanje urejajo in v skladu s svojimi pravili. Prenosnik je kot član agrarne skupnosti navedene nepremičnine z darilno pogodbo prenesel na tožnika, vendar šele po vložitvi vloge tožnika in po izdaji in vročitvi prvostopne odločbe. Visoki stroški prepisa in majhna ekonomska korist nista utemeljena razloga za to, da tožnik pred vložitvijo vloge ni prevzel navedenih nepremičnin.

Tožba ni utemeljena.

Nesporno v zadevi je, da je tožnik v pritožbenem postopku, po preteku roka za vložitev vlog iz Javnega razpisa, predložil darilno pogodbo z dne 16. 2. 2010, na katere podlagi je postal lastnik solastninskega deleža do 1/16 vl. št. 269 k.o. ... Nepremičnine so bile pred daritvijo last B.B. - darovalca nepremičnin tudi po darilni pogodbi z dne 17. 6. 2009, na podlagi katere je tožnik kot mladi prevzemnik kmetije kandidiral za sredstva na Javnem razpisu.

Tožena stranka je njegovo vlogo zavrnila, ker je štela, da z obdaritvijo 17. 6. 2009, tožnik ni sprejel celotne kmetije, kot je bil pogoj v Uredbi in Javnem razpisu. Razumevanje pojma "celotna kmetija" je, glede na dejstvo, da je darovalec B.B. v trenutku vložitve vloge ostal lastnik 1/16 vl. št. 269 k.o. ..., sporno. Tožnik meni, da so sporne nepremičnine dejansko last Agrarne skupnosti C. ter jih zato ni šteti za del kmetije, ki jo je prevzel z dne 17. 6. 2009. Solastninski delež 1/16 pri vl. št. 269 k.o. ... šteje za pravico na zemljišču agrarne skupnosti. Zatrjuje torej, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in napačno razlagala pogoj iz 13. člena Uredbe in Javnega razpisa v konkretnem primeru.

Sodišče razumevanju tožnika ne more slediti. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 269 k.o. ... izhaja, da je lastnik 1/16 nepremičnine B.B., kar je postal na podlagi odločbe Upravne enote Novo mesto, Oddelka za KGP z dne 25. 3. 2003, opr. št. 321-230/93. Vračanje kot izhaja iz vpisa v zemljiško knjigo izhaja tudi iz 1. odstavka 8. člena ZPVAS, ki določa, da se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena zakona. Določba 1. odstavka 11. člena ZPVAS, na katero se sklicuje tožnik, je omejena na izkoriščanje nepremičnin - njihovo uporabo, ne pa razpolaganje. Ta podlaga darovalca B.B. ni omejevala pri razpolaganju, kar nenazadnje izkazuje tudi darilna pogodba. Določbe ZPVAS torej po mnenju sodišča niso podlaga, da se spornih nepremičnin ne šteje za del celotne kmetije.

Po 13. členu Uredbe in Javnega razpisa je bil dolžan mladi prevzemnik prevzeti celotno kmetijo. Sporne nepremičnine so bile že od leta 2003 v lasti B.B. Tožnik pa ni navedel nobenega relevantnega razloga, da niso bile del prevzete kmetije ob vložitvi vloge (niti dejanske okoliščine, ki bi kazala da niso bile del kmetije) zato sodišče njegovi tožbi ni moglo ugoditi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.