Jedro

Za presojo, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za prirejanje posebnih iger na srečo po 2. odst. 2. člena in 3. odst. 4. člena ZIS služba družbenega knjigovodstva ni pristojna.

Določbe 3. odst. 4. čl. ZIS ni mogoče razlagati tako, da lahko prirejajo posebne igre na srečo samo organizacije v družbeni lastnini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke z dne 21.6.1994 štev. 710-Up/IIč-80/94-II-RM, o d p r a v i.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva je z odločbo z dne 12.5.1994 štev. 221-6/94 zavrnila računovodske izkaze tožeče stranke za leto 1993, sestavljene na podlagi uskladitve računovodskih evidenc s Slovenskimi računovodskimi standardi, in sicer: bilanco stanja na dan 31.12.1993, bilanco uspeha za čas od 1.1.1993 do 31.12.1993 in razporeditev rezultatov iz obdobja 1.1.1993 do 31.12.1993. Svojo odločitev je obrazložila s tem, da je razporeditev dobička za bruto plače v nasprotju z 2. odst. 2. člena in 51. členom zakona o igrah na srečo, razen tega pa lahko prirejajo po 3. odst. 4. člena zakona o igrah na srečo posebne igre na srečo samo pravne osebe v družbeni lastnini. Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. S stališčem organa prve stopnje se je strinjala. Pravilnost svoje odločitve je oprla še na določbe zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo in na 593. člen zakona o gospodarskih družbah, po katerem v letu 1993 ugotovljenega dobička ni mogoče razporejati na udeležbo na dobičku, dokler se ne zaključijo postopki lastninskega preoblikovanja.

Pritožbeno odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. V njej sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Računovodske izkaze tožeče stranke za leto 1993 je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje zavrnila zato, ker je menila, da je razporeditev dobička v razporeditvi rezultatov za obdobje od 1.1.1993 do 31.12.1993 v nasprotju z zakonskimi določbami. Na pritožbeni stopnji bi lahko zato tožena stranka presojala zakonitost prvostopne odločbe samo na podlagi predpisov, ki so v času prvostopnega odločanja veljali za omenjeno obdobje. Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (Ur. list. RS štev. 35/94), pa je začel veljati šele 18. 6.1994 (9. člen zakona). Zato tožena stranka zakonitosti prvostopne odločbe (in s tem tudi svoje) ne more utemeljevati z njegovimi določbami. Omenjeni zakon nima določbe o možnosti njegove retroaktivne uporabe (glej: 155. člen Ustave Republike Slovenije) v postopkih, ki jih (je) izvaja(la) služba družbenega knjigovodstva na podlagi 46. in 56. člena zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90; v nadaljevanju: ZSDK). Služba družbenega knjigovodstva je namreč zavrnila računovodske izkaze tožeče stranke za leto 1993 v kontrolnem postopku po pooblastilu iz omenjenih dveh zakonskih določb, ne pa v revizijskem postopku po 6. do 8. členu zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo. Gre za dva različna postopka, v katerih se upravičenja Službe družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji (sedaj: Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje) kot kontrolnega organa razlikujejo od njenih upravičenj, ki jih ima kot revizijski organ. Različno je urejeno tudi odločanje in pot pravnih sredstev. Zato upravičenj, ki jih ima revizijski organ v revizijskem postopku po že omenjenem zakonu ni mogoče mešati z upravičenji, ki jih ima (je imela) služba družbenega knjigovodstva v kontrolnem postopku po ZSDK. Kaj ocenjuje služba družbenega knjigovodstva v postopku kontrole zaključnega računa, določa 2. odst. 46. člena ZSDK. Okvir ocenjevanja zaključnih računov, ki ga določa omenjena zakonska določba, bi lahko v konkretnih primerih razširili samo posebni zakoni (2. odst. 13. člena ZSDK, 12. člen zakona o službi družbenega knjigovodstva - Ur. list SRS štev. 1/85). V obravnavanem primeru do takšne razširitve ni prišlo. Zakon o igrah na srečo (Ur. list SRS štev. 32/80 in 29/86; v nadaljevanji: ZIS)) v 52. členu celo izrecno določa, da opravljajo nadzor nad izvajanjem tega zakona v okviru svojih pravic in dolžnosti za družbene prihodke pristojni upravni organi. V zvezi s tožečo stranko, katere dejavnost so tudi posebne igre na srečo, opozarja sodišče dodatno še na 41. člen ZIS, po katerem je pristojno za izdajanje dovoljenj za prirejanje posebnih iger na srečo (sedaj) Ministrstvo za finance. Za presojo, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za prirejanje posebnih iger na srečo po 2. odst. 2. člena in 3. odst. 4. člena ZIS zato služba družbenega knjigovodstva ni pristojna. Zato zavrnitve računovodskih izkazov ne more opirati na omenjeni dve zakonski določbi.

K gornjim razlogom sodišče še dodaja, da tožena stranka zmotno razlaga 3. odst. 4 člena ZIS. Dolžnost uskladitve z določbami zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ štev. 77/88...61/90; v nadaljevanju: ZP) se je nanašala na vse organizacije, navedene v 1. odst. 192 člena ZP, razen na tiste, ki so navedene v 2. odst. 192. člena ZP. Ta dolžnost je vključevala tudi možnost ustanavljanja podjetij v mešani lastnini. Izjema iz 2. odst. 192. člena ZP je temeljila samo na drugačnem načinu organiziranosti, ki jo je urejal poseben zakon, ne pa na posebni dejavnosti, vezani na določeno obliko lastnine (primerjaj tudi: 5. odst. 2. člena ZP). Takšno izjemo bi lahko uvedel samo poseben zakon. Tega pa ni. Določbe 3. odst. 4. člena ZIS nikakor ni mogoče razlagati kot poseben zakon. Ta namreč veže možnost opravljanja dejavnosti posebnih iger na srečo na opravljanje določenih drugih dejavnosti (gostinstvo, turizem, pospeševanje turizma) in na določeno obliko pravne subjektivitete (pravna oseba), ne pa na obliko lastnine. Upoštevati je namreč treba, da so bile v času uveljavitve ZIS (leto 1980) vse organizacije združenega dela v družbeni lastnini, zaradi česar omejitve, da smejo prirejati posebne igre na srečo samo organizacije združenega dela, po uveljavitvi ZP (in tudi že zakona o gospodarskih družbah), ni mogoče razlagati tako, da je opravljanje omenjene dejavnosti omejeno samo na pravne osebe v družbeni lastnini.

V okviru ocenjevanja zaključnega računa je služba družbenega knjigovodstva upravičena kontrolirati tudi zakonitost razporejanja in uporabe sredstev (2. odst. 46. člena ZSDK). Ne glede na 52. člen ZIS bi lahko spadalo v ta okvir tudi ocenjevanje zakonitosti razporeditve rezultatov poslovanja z vidika 51. člena ZIS. Omenjena zakonska določba pa je blanketna določba. Zato bi o razporeditvi rezultatov v nasprotju z 51. členom ZIS lahko govorili samo v primeru, če ti ne bi bili v skladu z določbami aktov, na katere omenjeno zakonsko določilo napotuje. Če teh aktov ni, tudi razporeditve rezultatov v nasprotju z 51. členom ni. Njihova odsotnost je lahko samo vprašanje nadzora po 52. členu ZIS, ki ni v pristojnosti službe družbenega knjigovodstva. Če pa akti iz 51. člena ZIS obstoje, bo treba v nadaljnjem postopku pojasniti, v čem je razporeditev rezultatov poslovanja tožeče stranke iz obdobja od 1.1.1993 do 31.12.1993 v nasprotju z določbami omenjenih aktov. Teh podatkov v izpodbijani odločbi ni, zato iz tega vidika njene zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

Zakonitosti svoje odločitve tožena stranka tudi ne more temeljiti na 1. odst. 50a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92...31/93; v nadaljevanju: ZLPP). Tožena stranka je namreč odločala v kontrolnem postopku po 46. oziroma 56. členu ZSDK, ne pa v revizijskem postopku po ZLPP. Zakaj tožena stranka zakonitosti odločitve, izdane v kontrolnem postopku, ne more utemeljevati z upravičenji, ki jih ima v revizijskem postopku, je obrazloženo že zgoraj.

Končno utemeljuje tožena stranka zakonitost svoje odločitve še na 593. členu zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS štev. 30/93...82/94). Po tej določbi pa, do zaključka postopka lastninskega preoblikovanja, ni dovoljeno razporejanje ugotovljenega dobička iz poslovanja za udeležbo na dobičku, to je na dohodek iz kapitala (primerjaj: 429. člen zakona o gospodarskih družbah). Ne prepoveduje pa razporejanja ugotovljenega dobička na prejemke iz dela. Prav to pa je storila tožeča stranka. Zneska 325.000.000,00 SIT (v njem je vključen tudi znesek 150.203.000,00 SIT) ni razporedila za udeležbo na dobičku, ampak na osebne dohodke, torej na prejemke iz dela. V razporeditvi rezultatov iz obdobja od 1.1.1993 do 31.12.1993 ga je namreč izkazala na kontu štev. 837, oziroma (znesek 150.203.000,00 SIT) na kontu 836 (primerjaj: 8. oziroma 7. odst. 56. člena Pravilnika o vsebini kontov v kontnem planu - Ur. list SFRJ štev. 21/89...7/90), ne pa na kontu štev. 834 (primerjaj: 5. odst. 56. člena omenjenega pravilnika).

Glede na navedeno torej izpodbijana odločba nima podlage v zakonskih določbah. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odst. 42. člena ZUS odpravilo.