Jedro

Dejstvo, da tožnica nastopa kot denacionalizacijska upravičenka, ne more vplivati na njen status stranke ob izdaji odločbe o parcelaciji zemljišč, ki jo je predlagal uporabnik zemljišča in ki je bila izdana, ko Zakon o denacionalizaciji še ni veljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2777/97-12 z dne 20.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.9.1997. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Območne geodetske uprave L., Izpostava K. z dne 3.6.1997, s katero je ta zavrnila tožničin predlog, da se izreče za nično odločba Geodetske uprave skupščine občine K. z dne 22.3.1990, o spremembi vrste rabe zemljišča, parcele št. 701, 709 in 1177/2 vl. št. 907, k.o. P. in odločila, da se predlog zavrže. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da tožnica v postopku pred izdajo odločbe o spremembi vrste rabe ni imela položaja stranke, zato glede na določbo 1. odstavka 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ( ZUP/86) tudi ni upravičena predlagati, da se navedena odločba izreče za nično. Po navedeni določbi ZUP se namreč odločba lahko izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali javnega tožilca. Sodišče se sklicuje na določbo 49. člena ZUP, po kateri ima lastnost stranke v upravnem postopku le oseba, ki je imetnik ali nosilec kakšne pravice, obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v upravni stvari. Ker te pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna materialna področja, se po teh predpisih presoja tudi vprašanje, kdo ima lastnost stranke. V obravnavanem primeru je Zakon o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 17/91, 13/93 in 66/93) tisti materialni predpis, po katerem se presoja, kdo ima lastnost stranke v postopkih, ki se vodijo po tem zakonu, to so lastniki in uporabniki zemljišč. V tem primeru je bila stranka v postopku Industrija pohištva S. K., ki je predlagala parcelacijo zemljišč in vpis sprememb v katastrskem operatu. Tožnica po navedenem zakonu nima položaja stranke. Dejstvo, da sedaj nastopa kot denacionalizacijska upravičenka do navedenega zemljišča pa ne more vplivati na njen status stranke ob izdaji sporne odločbe z dne 22.3.1990, ko Zakon o denaciinalizaciji še ni veljal. Zato tudi po presoji sodišča ni upravičena vložiti predloga, da se odločba izreče za nično.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Vztraja pri tožbenih navedbah, da bi ji moral biti položaj stranke priznan glede na določbo 49. člena ZUP, da se je z odločbo, izdano na podlagi 2. odstavka 30. člena Zakona o zemljiškem katastru, v katastrskem operatu nezakonito spremnilo stanje kultur, in da je podan ničnostni razlog iz 2. točke 267. člena ZUP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka, S. K., d.d. kot prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa niso podali odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Tožnica vztraja pri ugovorih, ki jih je uveljavljala že v tožbi in ki jih je utemeljeno zavrnilo sodišče prve stopnje. Zato s pritožbo ne more uspeti.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.