Jedro

Predhodno ustno opozorilo, podano zaradi domnevnih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ne zadošča, da bi bila kasneje podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 3. 1. 2011 ter, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja (1. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz dela, vpisati delovno dobo, oziroma jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 936,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo pravila postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Enostranski in pomanjkljiv postopek sodišča prve stopnje je razlog, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Tožnici namreč pri toženi stranki sploh še ni prenehalo delovno razmerje in še traja, slednja je ves čas na bolniškem staležu in prejema plačo oziroma nadomestilo za čas bolniškega staleža. Prav tako je še vedno prijavljena v matični evidenci ZPIZ. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je izpodbijana odločitev v 2. tč. izreka neizvršljiva. Tožba tožnice je bila nepotrebna in preuranjena, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. V potrditev navedenih trditev je tožena stranka pritožbi priložila prvo in zadnjo stran tožničine delovne knjižice in njene plačilne liste za mesec december 2010 in listine za čas od januarja do maja 2011. Slednja je prejela tudi solidarnostno pomoč. Tožena stranka je že v obdolžitvi in vabilu na zagovor z dne 8. 11. 2010 tožnico obvestila, da je podobne kršitve storila že večkrat, nazadnje v avgustu 2010. Takrat tožena stranka tožnici ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo je pa opozorila pred odpovedjo, kar je izvedla s posebnim sestankom in z uradnim zapisnikom. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnica ni bila opozorjena na odpoved. Tožnica je bila dne 3. 9. 2010 povabljena na razgovor, na katerem je bila opozorjena, da ji bo delodajalec v primeru ponovne odsotnosti podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. O razgovoru je bil pisan tudi zapisnik, ki ga tožnica ni želela podpisati in prevzeti, zato ji ga je tožena stranka poslala po pošti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisna oblika opozorila nujen pogoj za zakonitost kasneje podane odpovedi. Takšno pa je tudi stališče ustaljene sodne prakse (npr. odločitve VS RS, opr. št. VIII Ips 265/2009, VIII Ips 308/2005 itd.). Tožnica je v socialnem sporu, ki se je vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. II Ps 2850/2010, uspela. Odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 4. 10. 2010 in 26. 10. 2010 sta bili odpravljeni, tožnici pa je bila priznana začasna nezmožnost za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe pri delu in bolezni, tudi za kritično obdobje (od 4. 10. 2010 do 4. 11. 2010). Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena, ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožene stranke z dne 3. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je namreč, da tožena stranka pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev, kar je bila, v skladu z določbo prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), dolžna storiti. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo kot opozorilo pred odpovedjo po prvem odstavku 83. člena ZDR upoštevati tudi ustna opozorila oziroma uradni zaznamek tožene stranke z dne 3. 9. 2010. Najprej zato, ker ne gre za postopkovno določbo, temveč za pogoj za zakonitost odpovedi. Če opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponavljanja kršitev ni pisno, je kasnejša odpoved nezakonita (glej npr. odločbe VS RS VIII Ips 265/2009 z dne 7. 12. 2010 idr.). Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da je pred presojano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpolnila to zakonski dolžnost. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa slednja s predložitvijo uradnega zaznamka o razgovoru z dne 3. 9. 2010 temu dokaznemu standardu ni zadostila. Uradni zaznamek namreč zadostuje za potrditev okoliščine, da je med pravdnima strankama potekal razgovor, ne zadosti pa zahtevi po pisnosti opozorila iz citirane določbe. Glede na navedeno tožena stranka te pomanjkljivosti tudi s kasneje tožnici posredovano obdolžitvijo in vabilom na zagovor ni mogla uspešno sanirati, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi.

Ob ugotovitvi torej, da tožena stranka tožnici pred presojano odpovedjo ni izpolnila zakonske obveznosti iz prvega odstavka 83. člena ZDR, je zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti presojane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, tudi materialnopravno pravilen, nasprotne pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, glede nezmožnosti izpolnitve izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ker tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še naj ne bi prenehalo, ker je ta še vedno na bolniškem staležu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da te pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane, saj gre za vprašanje realizacije sodbe. Treba pa je tudi upoštevati določbo tretjega odstavka 116. člena ZDR, da delavcu, ki je odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Glede na dejstvo, da je tožena stranki tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in upoštevaje določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR, je tožnica, morala odreagirati z vložitvijo tožbe, saj bi v nasprotnem primeru izgubila sodno varstvo zoper podano odpoved, zato so pritožbene navedbe o preuranjenosti tožbe, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnica, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.