Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločb sodišč, saj gre za odločbe organa sodne veje oblasti izdane v izvrševanju ustavnih pristojnosti. Sodne odločbe je tako možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred rednim sodiščem, ter po izčrpanju pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo, ker bi mu naj bilo s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Kp 13/2011 z dne 15. 3. 2011 poseženo v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. Z navedenim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog tožnika za odpravo pripora, ki je bil odrejen s sklepom istega sodišča št. V Kp 225/2010 z dne 4. 2. 2011 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. XI Ips 19/2001 z dne 24. 2. 2011. Ker zoper izpodbijani sklep pritožba ni dovoljena, prav tako ni dovoljeno drugo sodno varstvo, očitno pa je, da sklep predstavlja posamični akt, s katerim je tožena stranka posegla v človekove pravice tožnika, je zato po njegovem mnenju dopusten upravni spor na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim je zavrnila odpravo pripora, ni preizkusila zakonitosti odreditve in izvršitve sklepa o odreditvi pripora, zato je s takim ravnanjem zaradi očitno nezakonite odreditve pripora nedopustno posegla v tožnikovo pravico do osebne svobode. Prav tako je pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno ugotovila dejansko stanje, saj je zmotno presodila, da je pri tožniku podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Končno pa tožena stranka tudi ni presodila, ali so podane okoliščine, ki bi utemeljevale nadomestitev odrejenega pripora z milejšim posegom v tožnikovo osebno svobodo. V nadaljevanju tožbe tožnik obširno navaja razloge za nezakonitost odločbe tožene stranke z dne 4. 2. 2011 o odreditvi pripora ter sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. XI Ips 19/2011 z dne 24. 2. 2011, s katero je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti. Obema odločbama tožnik očita nezakonit poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, ker je bil s sklepom z dne 4. 2. 2011 pripor odrejen v nasprotju z določbami ZKP. Obsodilna sodba zoper tožnika je bila dejansko izrečena šele z razglasitvijo sodbe, to je dne 7. 4. 2011, medtem ko je bil pripor odrejen že dne 4. 2. 2011. Sklep o odreditvi pripora je bil poslan v izvršitev, ne da bi se ga predhodno poskušalo vročiti tožniku in njegovemu zagovorniku. Tožniku je bila tako dne 5. 2. 2011 odvzeta prostost še preden je bil seznanjen z izidom kazenskega postopka in še preden mu je bil izročen sklep o priporu. Prav tako je pripor zoper tožnika odredil nepristojni organ, saj bi to moral storiti zunaj obravnavni senat prvostopenjskega sodišča in ne razpravni senat drugostopenjskega sodišča. Tožniku tudi ni bila dana možnost izjaviti se po v ZKP predpisanem postopku o predlogu višje državne tožilke za odreditev pripora ter mu je bila s tem kršena pravica do kontradiktornosti oziroma pravica do izjave. Nezakonitost odreditve pripora izhaja tudi iz dejstva, da je bil pripor odrejen po glavni obravnavi, ki je bila izvedena v nasprotju z zakonom. Pri odreditvi pripora mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ki mu jo zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 23. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. V njegovem primeru pa je očitno, da je o priporu odločalo sodišče, ki je brez dvoma pristransko. Z odreditvijo pripora pred nastopom pravnih učinkov drugostopenjske obsodilne sodbe, s katero mu je bila nepravnomočno izrečena kazen zapora, mu je bila kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pripor je bil namreč odrejen pred trenutkom nastopa pravnih učinkov obsodilne sodbe, medtem ko je uveljavljeno stališče sodne prakse v zvezi z nastopom pravnih učinkov sodnih odločb, da sodna odločba pravno učinkuje šele od tistega trenutka, ko ima posameznik, na katerega se taka sodna odločba nanaša, možnost seznaniti se z njeno vsebino. S sodbo Vrhovnega sodišča mu je bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker je zaradi odločanja o priporu s strani nepristojnega organa izgubil pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva zoper sklep o odreditvi pripora. Pravica do pravnega sredstva mu je bila kršena tudi zato, ker se Vrhovno sodišče v sporni sodni odločbi ni opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb. Tako se ni opredelilo do navedb v zvezi z nepristranostjo organa, ki je izdal sklep o odreditvi pripora, do navedb v zvezi z nezakonitim posegom v ustavno zajamčeno domnevo nedolžnosti ter v zvezi z nezakonitostjo oprave glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje, na podlagi katere je bila izdana drugostopenjska obsodilna sodba, ki naj bi predstavljala podlago za odreditev pripora. Tožniku je bila prostost odvzeta dne 5. 2. 2011 ob 3.10 uri na mednarodnem mejnem prehodu Jelšane z navedbo, da naj bi šlo za policijsko pridržanje, čeprav v zadevi očitno niso bile izpolnjene zakonske predpostavke za policijsko pridržanje, določene v 157. členu ZKP. V posledici navedenega je odvzem prostosti na mejnem prehodu nezakonit tudi iz razloga, ker niso bile podane okoliščine, ki bi represivnim organom omogočale odvzem prostosti še pred zakonito odreditvijo pripora. Pri tem pa mu tudi ni bila zagotovljena možnost obrambe po zagovorniku, čeprav je takšno zastopanje, ko je odrejen pripor, po ZKP obvezno. V sklepu z dne 15. 3. 2011 je tožena stranka zmotno presodila, da osebne okoliščine pri tožniku (da si je uredil življenje, se zaposlil, poročil in ustvaril družino) niso upoštevne. Tožnik je bil pred tem res že pravnomočno obsojen za storitev posameznih kaznivih dejanj, vendar pa ta dejanja bistveno odstopajo od očitanega kaznivega dejanja, zato ni mogoče govoriti o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Tožena stranka je tudi zmotno presodila, da pri tožniku niso podane okoliščine, ki bi upravičevale nadomestitev pripora s katerim izmed milejših ukrepov, kot je hišni pripor. Tožnik predlaga, da sodišče sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kp 13/2011 z dne 15. 3. 2011 odpravi ter pripor zoper njega nemudoma odpravi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka. Podredno pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki pa odgovora na tožbo ni podala, niti ni dostavila spisa, temveč je sodišče obvestila, da se spis nahaja na Vrhovnem sodišču RS zaradi odločanja o pritožbi tožnika zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je tožena stranka sodišče obvestila, da ne more dostaviti spisa iz okoliščin, ki niso na njeni strani. V skladu z določbo 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 ZUS-1) sme sodišče, če tožena stranka izjavi, da ne more poslati spisov, odločiti o stvari tudi brez spisov, zato je sodišče o zadevi odločilo, saj je za to imelo dovolj podatkov v listinah sodnega spisa.

Tožnik je pred tem sodiščem vložil tožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kp 13/2011 z dne 15. 3. 2011 in sicer na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki povzema določbo drugega odstavka 157. člena Ustave RS, zaradi kršitve njegovih ustavnih pravic. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti, oziroma uveljavljajo sodno varstvo, če je bil poseg v človekovo pravico storjen z dejanjem. Pri tem pa je pogoj, da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le v primeru, če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da mu je bilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za odpravo pripora, poseženo v njegovo ustavno pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. Do zatrjevane kršitve naj bi prišlo, ker je bila že odločitev o odreditvi pripora na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Kp 225/2010 z dne 4. 2. 2011, kakor tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št XI Ips 19/2011 z dne 24. 2. 2011, nezakonita.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil zoper tožnika s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 2. 2011 odrejen pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in sicer do pravnomočnosti sodbe. Iz sklepa izhaja, da je Višje sodišče v Ljubljani kot sodišče druge stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilstva in spremenilo oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. K 202/2002 z dne 13. 10. 2009 tako, da je tožnika spoznalo za krivega storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen 30 let zapora. Po presoji Višjega sodišča pomeni izrečena kazen tehten razlog za pobeg iz države in s tem dokončno preprečitev zaključka kazenskega postopka, prav tako je bil tožnik že pravnomočno obsojen za storitev kaznivih dejanj zoper premoženje ter zoper življenje in telo. Zoper navedeni sklep o odreditvi pripora je tožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. XI Ips 19/2011 z dne 24. 2. 2011. Pri tem je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in sklep spremenilo tako, da se pripor zoper tožnika odredi le iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri tem pa je zavrnilo tožnikove ugovore o kršenju njegovih ustavnih pravic v postopku odreditve pripora, saj je ugotovilo, da sodišče z odreditvijo pripora ob izreku sodbe dne 4. 2. 2011 in z razglasitvijo sodbe dne 7. 2. 2011 ni kršilo določb 360. in 361. člena ZKP. Prav tako je zavrnilo očitek, da sta akt izreka in akt razglasitve sodbe vezana na sočasnost trenutka. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča je bila tožniku tudi zagotovljena kontradiktornost postopka v zvezi z odreditvijo pripora (29. člen Ustave RS in 5. člen ZKP). Za priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa po stališču Vrhovnega sodišča ne zadošča zgolj dolgotrajna zaporna kazen, temveč mora biti izkazana povezava z drugimi konkretno dokazanimi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega, česar pa pri tožniku ni bilo izkazano.

V konkretnem primeru iz vsebine tožbe in priloženih listin izhaja, da se tožnik v bistvu ne strinja z odločitvami Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z odreditvijo pripora ter v zvezi s tem predlaga odpravo sklepa, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za odpravo pripora. Gre torej za zadevo, ki sodi v pristojnost rednega sodišča. V upravnem sporu pa ni mogoče izpodbijati odločb sodišč, saj gre za odločbe organa sodne veje oblasti izdane v izvrševanju ustavnih pristojnosti. Sodne odločbe je tako možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi vloženimi pred rednim sodiščem, ter po izčrpanju pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Upravno sodišče tako ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe kazenskega postopka ter odrejenega pripora. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati v kazenskem postopku.

Po stališču sodne prakse pa je v okviru subsidiarnega upravnega spora dopustno sodno varstvo zaradi kršitve ustavne pravice do osebne svobode, kolikor tožnik izkaže, da je v priporu brez ustreznega akta sodišča. V skladu z drugim odstavkom 19. člena Ustave RS se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripeti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena Ustave RS), ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, pa mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba (drugi odstavek 20. člena Ustave RS). V konkretnem primeru pa je tožnik v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odreditvi pripora (prav tako je bila v zvezi s priporom zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti), zato po ugotovitvah tega sodišča ni prišlo do posega v tožnikovo pravico do osebne svobode s strani tožene stranke.

Ker torej akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.