Jedro

Če kmetija izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, se jo v upravnem postopku določi za zaščiteno. Na to ne vplivajo okoliščine, ki v 2. členu ZDKG niso navedene. Neusklajeno zemljiško-katastrsko stanje zemljišč s stanjem zemljišč v naravi na odločanje ne vpliva, saj se za katastrski dohodek, glede na 2. člen ZDKG je pravilo katastrska kultura, upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Ker se za določitev zaščitene kmetije, glede na pogoje iz 2. člena ZDKG, uporabljajo zgolj podatki iz uradnih evidenc, zaslišanje stranke pa ni posebej potrebno za zavarovanje njenih pravic, so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 2. točke 1. odstavka 141. člena ZUP/86 za odločanje v skrajšanem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2154/97-16 z dne 14.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A. z dne 12.5.1997. S to odločbo je bilo odločeno, da se nepremičnine, vpisane pri vl. št. 123 in 659 k.o. P., vl. št. 81 k.o. V. in vl. št. 294 k.o. C., ki so bile v lasti pokojne B.L., ter nepremičnine v njeni solasti, vpisane v vl. št. 124, 127. in 288 k.o. P., po določbi 1. odstavka 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list, št. 26/73, 29/73 in 1/86) ponovno določijo za kmetijo, za katero velja posebna ureditev dedovanja (1. točka), ter da nepremičnine obsegajo 5,324 ha primerljive kmetijske površine in se po določbi 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95) štejejo za zaščiteno kmetijo (2. točka). Postopek se je začel na zahtevo dedinje po B.L., K.Z., ki je želela, da se obravnavani kmetiji odvzame status zaščitene kmetije, ki je bila določena za zaščiteno z odlokom občinske skupščine iz leta 1983. Tej odločitvi je pritrdilo tudi prvostopno sodišče. Svojo odločitev je oprlo na 2. in 4. člen ZDKG. Pojasnilo je tudi, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-76/97, določbo 26. člena ZDKG razveljavilo, vendar to na odločanje v obravnavani zadevi ne vpliva. Pomembno je, da obravnavana kmetija obsega 5,3424 ha primerljive kmetijske površine in se zato po določbah 2. člena ZDKG šteje za zaščiteno kmetijo. Pojasnilo je tudi, da ZDKG ne šteje kot kriterij za določitev zaščitene kmetije katastrski dohodek, temveč primerljive kmetijske površine, kar je urejeno v 2. členu ZDKG. Pri tem se za podatke glede katastrskega dohodka, pravilno je katastrske kulture, in površine zemljišč uporabljajo podatki zemljiškega katastra, glede podatkov o lastništvu pa podatki zemljiške knjige.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi kršitev določb postopka, ker meni, da bi ji kot aktivni stranki, kajti na njeno zahtevo se je začel postopek preverjanja pogojev, morala biti dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o vseh ugotovitvah, ker bi bila le tako ugotovljena materialna resnica. Meni, da bi moral prvostopni upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti tudi dejansko stanje zemljišč in zaslišati tožnico in tudi druge dediče. Meni, da sta bili kršeni dve osnovni načeli, in sicer načelo materialne resnice (7. člen ZUS/86) in načelo zaslišanja stranke (8. člen ZUS/86). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje z namenom, da se tožnici in drugim sodedinjam omogoči, da obrazložijo dejansko stanje nepremičnin, ki bi vplivalo na ugotovitev in odločitev v odločbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija, ki je bila zaščitena po odloku občinske skupščine še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Pogoje za zaščiteno kmetijo določa 2. člen ZDKG. Določa, da je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti določenih oseb, in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. V 2. odstavku 4. člena je določeno, da se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki zemljiške knjige, glede višine kastastrskega dohodka (pravilno bi bilo površine zemljišč in pa katastrske kulture), pa podatki zemljiškega katastra.

Ker je bilo na podlagi navedenih podatkov v postopku ugotovljeno, da so obravnavana zemljišča bila v lasti pravne prednice tožnice, ki je umrla, in so predmet dedovanja, ter da po kriterijih ZDKG obsegajo 5,3424 ha primerljive kmetijske površine, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča in upravnih organov, da kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da bi bilo treba glede na to, da po mnenju tožnice stanje zemljišč v naravi ni enako zemljiško-katastrskemu, upoštevati stanje zemljišč v naravi in ne zemljiško-katastrsko stanje. Tega namreč določba 2. odstavka 4. člena ZDKG ne dopušča. Če zemljiško-katastrsko stanje ni enako stanju v naravi, bi morala tožnica poskrbeti za njuno uskladitev po postopku, določenem s predpisi o zemljiškem katastru, nato pa bi se v postopku določitve zaščitene kmetije uporabljali s stanjem zemljišč v naravi usklajeni podatki zemljiškega katastra. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni bilo kršeno načelo materialne resnice.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da v obravnavnem primeru v upravnem postopku in v upravnem sporu niso bila kršena pravila postopka. Ker so se za določitev zaščitene kmetije v skladu z 2. odstavkom 4. člena ZDKG uporabljali zgolj podatki iz uradnih javnih evidenc: zemljiške knjige in zemljiškega katastra, so bili po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji iz 2. točke 141. člena ZUP/86, da je lahko prvostopni upravni organ o tem odločal v skrajšanem postopku. Zato po presoji pritožbenega sodišča tudi načelo zaslišanja stranke v obravnavanem primeru ni bilo kršeno. Tudi sicer pa glede na določbe 2. člena in 2. odstavka 4. člena ZDKG izjava stranke v upravnem postopku oziroma v upravnem sporu na drugačno odločitev v tej stvari ne more vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ker meni, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča.