Jedro

Sklep sodišča druge stopnje res vsebuje nasprotje med tistim, kar je navedeno v razlogih o vsebini listin in med priloženimi listinami, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v zvezi s 14. členom ZIP oz. s 15. členom sedaj veljavnega ZIZ. Utemeljitev sklepa po eni strani ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo "na podlagi sporazuma strank, ki je bil sklenjen pri tem sodišču pod opr. št. I.../92 in iz katerega izhaja, da je dolžnica po kreditni pogodbi prostovoljno zastavila svojo nepremičnino", po drugi strani pa razglablja, da pravnomočni sklep, s katerim je bil na podlagi sporazuma strank odrejen vpis hipoteke v zemljiški knjigi, ni izvršilni naslov, ker ne vsebuje sporazuma strank. Slednja trditev je zmotna, ker je v priloženem sklepu jasno povzet sporazum med strankama izvršilnega postopka. Navedeni sklep je javna listina, tako kot zapisnik o sodni poravnavi, zato je po drugem odstavku 19. člena ZIP oz. po tretjem odstavku 20. člena ZIZ tudi z njim mogoče dokazovati izvršljivost poravnave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predlogu za izvršbo s sklepom pod opr. št. II I 3949/95-2 z dne 19.2.1996 dovolilo izvršbo za znesek 71.381,76 nemških mark v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zapadlimi obrestmi, kot so bile navedene v predlogu upnice. Odločilo je, da se izvršba opravi z ocenitvijo in prodajo nepremičnin, vpisanih pri vl.št. 227 k.o..., ki je v lasti dolžnice in na katerem je na podlagi sklepa št. I I 260/92 z dne 29.4.1992 vknjižena zastavna pravica v korist upnice, ki se bo poplačala z izkupičkom, pridobljenim s prodajo. Proti temu sklepu je dolžnica ugovarjala, toda okrajno sodišče je njen ugovor zavrnilo kot neutemeljen. Po pritožbi dolžnice proti temu sklepu je višje sodišče ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in vsa opravljena dejanja ter ustavilo izvršbo.

Proti pravnomočnemu sklepu pritožbenega sodišča je Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklep izpodbija v celoti, zaradi bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka. Uveljavlja kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 do 35/91 in RS, št. 55/92). Podrejeno uveljavlja tudi kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker sodišče ni uporabilo določila prvega odstavka 109. člena zakona, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe. Navaja, da sklepa pritožbenega sodišča zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti in pojasnjuje, da obstoji nasprotje med listinami in med tistim, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini listin, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa št. I I 260/92 z dne 29.4.19-92, iz predloga za izvršbo pa izhaja, da je upnica predlagala izvršbo na podlagi sporazuma, ki ima moč sodne poravnave, ki je izvršilni naslov. Sporazum strank je naveden tudi pod I. navedb upnice, sklep pa je citiran zato, ker iz njega izhaja, da je izdan na podlagi sporazuma strank. Tudi sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo dolžničin ugovor, je navedlo, da je dovolilo izvršbo na podlagi sporazuma strank, sklenjenega pri tem sodišču. V zvezi s podrejeno uveljavljano relativno bistveno kršitvijo postopka pa meni, da bi moralo sodišče upnici vrniti predlog za izvršbo v popravo, če se mu ni zdel razumljiv. Ker tega ni storilo in ni ravnalo po prvem odstavku 109. člena ZPP 1977, je pomanjkljivost vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi, razveljavi sklep sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo odločanje.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila v zvezi z drugim odstavkom 408. člena tega zakona, zahteva za varstvo zakonitosti vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sklep sodišča druge stopnje res vsebuje nasprotje med tistim, kar je navedeno v razlogih o vsebini listin in med priloženimi listinami, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v zvezi s 14. členom ZIP oz. s 15. členom sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS, št. 51/98). Utemeljitev sklepa po eni strani ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo "na podlagi sporazuma strank, ki je bil sklenjen pri tem sodišču pod opr.št. I 260/92 in iz katerega izhaja, da je dolžnica po kreditni pogodbi prostovoljno zastavila svojo nepremičnino", po drugi strani pa razglablja, da pravnomočni sklep I I 260/92 z dne 29.4.1992 ni izvršilni naslov, ker ne vsebuje sporazuma strank. Slednja trditev je zmotna, ker je v priloženem sklepu jasno povzet sporazum med strankama izvršilnega postopka. Upnica je namreč svojemu predlogu za izvršbo priložila sklep Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju I I 260/92 z dne 29.4.1992, ki ga je sodišče res izdalo kot sklep o zavarovanju po 251 d členu ZIP (in ne 251 b, kot je zapisano v sklepu pritožbenega sodišča), toda že v uvodu tega sklepa je navedlo, da ga izdaja "v skl. z dol. 251b-d ZIP", v izreku pa je povzelo sporazum med strankama izvršilnega postopka, saj je navedlo, da se odreja vknjižba zastavne pravice "na podlagi sporazuma med Ljubljansko banko, splošno banko d.d., Celje in Z. K., ... za zavarovanje kredita, ...". Tak sklep dokazuje ne samo obstoj in vsebino sporazuma, temveč tudi nalog za njegovo realizacijo v zemljiški knjigi. Dokazuje torej, da je poleg predpisanega sporazuma strank o zastavni pravici na dolžničini nepremičnini, sodišče izdalo tudi nalog za vpis zastavne pravice v zemljiški knjigi, kar je bilo mogoče zaradi tega, ker je bila v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica Z. K. na nepremičnini. Navedeni sklep je javna listina, tako kot zapisnik o sodni poravnavi, zato je po drugem odstavku 19. člena ZIP oz. po tretjem odstavku 20. člena ZIZ tudi z njim mogoče dokazovati izvršljivost poravnave. Edina stvar, ki v sklepu o vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi ni povzeta, so datumi zapadlosti posameznih obrokov plačila iz kreditne pogodbe, toda kot dokaz za njihovo zapadlost je upnica priložila pogodbo o kratkoročnem kreditu, ki bi jo morala predložiti tudi v primeru, če bi predložila zapisnik z naroka o sporazumu strank po prvem odstavku 251 c člena ZIP, saj se tudi sporazum sklicuje na to pogodbo in ne povzema zneskov posameznih obrokov.

Tudi kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki jo Državno tožilstvo Republike Slovenije uveljavlja kot podrejeno, je podana. Tudi če bi sodišče upravičeno menilo, da vloga upnice ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, bi moralo stranko poučiti, kako naj vlogo dopolni in ji določiti primeren rok, kot je predvideno v drugem odstavku 109. člena ZPP 1977. Zelo verjetno je, da bi upnica, ki je po ugovoru dolžnice takoj predložila zemljiškoknjižni izpisek, sodišču predložila tudi sporazum, če bi vedela, da ga sodišče pogreša. Ob tem pa ni mogoče mimo dejstva, da je izvršilno sodišče isto kot sodišče, ki je sprejelo sporazum o zastavni pravici strank na zapisnik po določilu 251. c v člena ZIP in je nato po določilu 251. d člena ZIP izdalo priloženi sklep. Zato bi moralo po določilu 36. člena ZIP oz. 41. člena ZIZ samo priskrbeti spis, v katerem je izvršilni naslov in v konkretnem primeru je tudi priložen spis I I 260/92, v katerem se nahaja zapisnik s sporazumom strank, ki ga je sodišče druge stopnje tako pogrešalo.

Glede na vse navedeno ni razumljivo, zakaj je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani sklep prvega sodišča. Ker so v izpodbijanem sklepu podane očitane bistvene kršitve postopkovnih določil, sklepa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 394. člena, v zvezi s 408. členom ZPP razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

Drugostopenjsko sodišče, ki bo sicer presojalo sklep sodišča prve stopnje, ki je bil izdan 14.10.1998, torej še v času veljavnosti ZIP, naj svoj postopek izvede tako, da bo uporabilo določila ZIZ, ker se je po drugem odstavku 300. člena ZIZ z uveljavitvijo novega zakona prenehal uporabljati prejšnji zakon. Pri svojem odločanju naj torej uporabi 53. člen ZIZ.