Jedro

Gozd je naravno bogastvo, ki ima pomembno vlogo v zagotavljanju zdravega življenjskega okolja, in zato uživa posebno varstvo pred posegi, ki se uresničuje tudi z ustreznim nadzorom nad posegi v gozd. Za poseg, za katerega je treba pridobiti soglasje Zavoda za gozdove, se zato po presoji sodišča poleg gradnje objektov štejejo tudi drugi posegi, ki niso gradnja objektov, vendar le če so take narave, da imajo lahko vpliv na gozd in gozdni prostor, to je zlasti na rastnost sestoja ali rodovitnosti rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ohranjanje njegove funkcije, njegov obstoj ali namen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Gozdarske inšpekcije, št. 0613-454/2016-7 z dne 7. 7. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik z zemljišča s parc. št. 1453 k. o. ... do 18. 10. 2016 odstraniti kontejner, podstavke za tarče, klopi in mizo, da pritožba ne zadrži izvršitve ter da ni stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izhaja, da na navedenem zemljišču stojijo kontejner, lesena ograja, lesene klopi in miza ter tarče za streljanje. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe prvega odstavka 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ter prvi odstavek 21. člena in prvo alinejo tretjega odstavka 77. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). Ugotavlja, da je bil kontejner postavljen brez soglasja Zavoda za gozdove Slovenije, ki bi moralo biti pridobljeno na podlagi prvega odstavka 21. člena ZG, in da gre za uporabo gozdnega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter še odločil, da tožnik sam nosi stroške postopka, in zavrnil zahtevo za povračilo upravne takse. V obrazložitvi navaja, da gre v obravnavani zadevi za gozd oziroma gozdno zemljišče, ki je poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja, ki lahko doseže višino najmanj 5 metrov, njegova površina pa presega 0,25 hektarja. To naj bi bilo namreč razvidno iz podatkov v Prostorskem informacijskem sistemu občin (Portal PISO), v katerem je obravnavano zemljišče po namenski in dejanski rabi v celoti opredeljeno kot gozdno zemljišče. Meni, da je postavitev kontejnerja, podstavkov za tarče, klopi in miz poseg v gozd oziroma gozdni prostor. Tako naravo naj bi imelo tudi izvajanje streljanja, ki nedvomno povzroča hrup, ki v gozdnem prostoru ni običajen. Ker tožnik pred posegom ni pridobil soglasja Zavoda za gozdove Slovenije, je po mnenju drugostopenjskega organa upravičeno odrejen izpodbijani ukrep. Zato je sklicevanje prvostopenjskega organa na 4. člen ZKZ nepotrebno, sklicevanje tožnika na 18. člen ZG pa neutemeljeno.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje na 4. člen ZKZ, vendar nima razlogov o uporabi zemljišča v skladu z njegovim namenom v smislu navedene določbe. Trdi, da toženka na enak pritožbeni ugovor ni odgovorila in da je kljub stališču, da utemeljevanje na podlagi navedene določbe ZKZ nepotrebno, sama ugotavljala uporabo zemljišča v nasprotju z namenom, to je povzročanjem neobičajnega hrupa s streljanjem. Toženki še očita, da je tako sama dopolnila dokazni postopek z dejstvi, ki jih prvostopenjski organ ni ugotavljal, in jih tudi sama ocenila, ne da bi bile opravljene kakršnekoli meritve. S tem naj bi kršila načelo kontradiktornosti, njegovo pravico do izjave in pravico do pravnega sredstva.

5. Nadalje navaja, da je v postopku predložil dokaze (najemno pogodbo in fotografije), iz katerih izhaja, da sporni del parcele ni primeren za kmetijsko pridelavo, ni poraščen z gozdom in ni gozd v smislu določb ZG. Šlo naj bi za opuščen kamnolom, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih posnel prvostopenjski organ. Toženka navedenih dokazov ni ocenila, temveč se je oprla na (napačno) evidenco dejanske rabe, kakršna izhaja iz javnih evidenc. Meni, da ne gre za gozd in zato tudi ne za poseg v gozdno zemljišče, za katerega bi bilo potrebno pridobiti soglasje v smislu 21. člena ZG. Drugostopenjski odločbi še očita, da nima razlogov o tožnikovih trditvah glede dejanske rabe, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

6. Uveljavlja tudi, da je treba določbo 21. člena ZG razlagati v povezavi z določbami Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določajo pogoje za graditev objektov in posege v prostor. Sklicuje se na definicijo iz 10. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) ter meni, da je soglasje iz navedene določbe ZG potrebno le v primeru, ko gre za objekt v smislu določb ZGO-1, in da kontejner ni tak objekt. Poleg tega naj bi bilo soglasje v smislu navedene določbe potrebno le, ko gre za dejanja, ki zmanjšujejo rastnost sestoja ali rodovitnosti rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ogrožajo njegove funkcije in njegov obstoj ali namen. To naj bi potrjevala vsebina tretjega odstavka 21. člena ZG. Trdi, da navedenega vpliva upravni organ ni presojal in da odločba o tem nima razlogov.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da gre v obravnavni zadevi nedvomno za gozd in da je soglasje iz 21. člena ZG potrebno ne glede na obstoj dejanj iz prvega odstavka 21. člena ZG in ne glede na to, ali gre za poseg v smislu določb ZGO-1. 8. Tožnik v vlogi z dne 23. 1. 2017 navaja, da napačna evidenca dejanske rabe ne more biti razlog za posebno varovanje določenega dela zemljišča kot gozd in bi bilo v nasprotju z namenom ZG. Glede posega v prostor trdi, da je upoštevaje, da zakon definicije tega pojma ne vsebuje, ne pomeni, da vsaka še tako banalna aktivnost v gozdu oziroma njegova raba pomeni prepovedan poseg v smislu ZG. Meni, da se pojem posega v gozdu nanaša na graditev objektov v smislu ZGO-1 in posege, ki jih je določal ZG iz leta 1993, to je krčitev gozda ter njegovo opustošenje.

9. Tožba je utemeljena.

10. Obravnavani inšpekcijski ukrep odstranitve kontejnerja, podstavkov za tarče, klopi in miz z zemljišča s parc. št. 1453 k. o. ... je bil izrečen zaradi kršitve prvega odstavka 21. člena ZG. Po tej določbi ZG je za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor treba pridobiti soglasje Zavoda za gozdove Slovenije. Ni sporno, da tožnik za svoje ravnanje nima soglasja Zavoda za gozdove Slovenije, sporno pa je, ali sploh gre za poseg v gozd oziroma gozdni prostor.

11. Gozd in gozdni prostor sta opredeljena v prvem, drugem in tretjem odstavku 2. člena in 1. točki 3. člena ZG. Iz teh določb izhaja, da je opredelitev gozda oziroma gozdnega prostora po ZG vsebinska, saj se kot gozd šteje le zemljišče, ki izpolnjuje določene fizične značilnosti oziroma ki je v določeni funkcionalni povezanosti z gozdom. Katera zemljišča izpolnjujejo navedene materialnopravne kriterije, je glede na določbe 10. in 11. člena tega zakona opredeljeno v gozdnogospodarskem načrtu območja oziroma enote. Z zajemom zemljišč v gozdnogospodarski načrt območja ali enote je namreč opravljena tudi presoja, ali so izpolnjena merila, ki jih za pojem gozda oziroma gozdnega zemljišča opredeljujejo navedene določbe ZG (prim. sodbe tega sodišča I U 63/2013 z dne 32. 1. 2014, I U 1177/2011 z dne 7. 2. 2013 in I U 1510/2010 z dne 21. 4. 2011).

12. Toženka svojo ugotovitev, da gre v tem primeru za gozd oziroma gozdno zemljišče, opira na opredelitev gozda v 2. členu ZG v povezavi s podatki o dejanski rabi, ki so razvidni iz javne evidence Portal PISO, po kateri je sporno zemljišče gozdno zemljišče (z oznako oziroma šifro 2000). Evidenca dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč se vzpostavlja po merilih in postopkih, določenih v Pravilniku o evidenci dejanske rabe kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik), sprejetem na podlagi drugega odstavka 165. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Opredelitev gozda po Pravilniku je vsebinsko enaka opredelitvi po ZG, saj se Pravilnik v prilogi 1 glede gozda (z oznako oziroma šifro 2000) sklicuje na predpise o gozdovih, torej na ZG, in hkrati določa enako najmanjšo površino zajema, kot je določena v 2. členu ZG (tj. 0,25 ha). Ker je ministrstvu, ki vzpostavlja in vodi evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, v 9. členu Pravilnika tudi naloženo, da podatke o gozdu usklajuje z Zavodom za gozdove Slovenije, ki pripravlja gozdnogospodarski načrt, se je toženka lahko oprla na navedeno evidenco.

13. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti s tožbenimi trditvami, da gre za del parcele, ki ni poraščen z gozdnim drevjem, in zato ne predstavlja gozda v smislu ZG oziroma da gre za opuščen kamnolom. Sodišče še dodaja, da so gozdnogospodarski načrti gozdnogospodarski in lovsko upravljavski načrti območij ter gozdnogospodarski načrti gozdnogospodarskih enot (prvi odstavek 9. člena ZG), ter da so gozdnogospodarska območja, ki se delijo na gozdnogospodarske enote, zaokrožene ozemeljske ekosistemske celote, ki se določijo za zagotavljanje trajnosti gozdov in načrtovanje, usmerjanje in spremljanje razvoja gozdov in gozdnega prostora ne glede na lastništvo (2. točka 3. člena ZG), tožnik pa ne trdi, da gre v tem primeru za zemljišče na gozdnem robu. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi, da sporni del parcele ni primeren za kmetijsko pridelavo, saj ta lastnost glede na navedene določbe ZG za opredelitev zemljišča kot gozdnega ni pomembna. Ker po povedanem trditve o tem, da gre za del parcele, ki ni primeren za kmetijsko pridelavo, oziroma da gre za del parcele, ki ni poraščen z gozdnim drevjem, in zato ne predstavlja gozda v smislu ZG oziroma da gre za opuščen kamnolom, niso pomembne za odločitev, niso utemeljeni niti očitki o kršitvah pravil upravnega postopka, ki naj bi jih upravni organ storil s tem, da se ni opredelil do teh trditev in do v zvezi s tem predlaganih dokazov.

14. Utemeljeno pa tožnik v tožbi uveljavlja zmotno uporabo določb ZG v zvezi z vprašanjem, ali gre v tem primeru sploh za poseg v gozd, za katerega je potrebno soglasje zavoda iz prvega odstavka 21. člena ZG. Zakon ne vsebuje (več) posebne definicije posega v gozd oziroma gozdni prostor. V 16. točki 3. člena ZG določa le še, da priprava vlak za spravilo lesa ni poseg v gozd po tem zakonu, če je tako opredeljeno v gozdnogojitvenem načrtu. Pred spremembo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG-B, Ur. l. RS, št. 110/2007) je ZG v 16. točki vseboval opredelitev posega, ki je bila v pretežnem delu vezana na posege, določene s predpisi o urejanju prostora.1 V zvezi s tem je pomembno, da je bilo treba po prvem odstavku 21. člena ZG, kakršen je veljal pred spremembo z ZG-B, soglasje Zavoda za gozdove pridobiti v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za poseg v prostor v skladu s predpisi o urejanju prostora2 ter da je po sprejemu ZGO-1 gradnja enostavnih objektov ob izpolnjenih predpisanih pogojih dopustna brez gradbenega dovoljenja.3 Zakonodajalec je navedeni spremembi zakonodaje na področju graditve objektov prilagodil tudi določbe ZG in zato v prvem odstavku 21. člena predpisal, da obveznost pridobitve soglasja Zavoda za gozdove ni več vezana na postopek izdaje gradbenega dovoljenja, s čimer je uredil pravno podlago za izdajo soglasja Zavoda za gozdove tudi za gradnjo enostavnih objektov, za katere sicer gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti.4

15. Po presoji sodišča pa navedeno glede na besedilo prvega odstavka 21. člena ZG ne pomeni, da je soglasje Zavoda za gozdove potrebno le v primeru, ko gre za objekte v smislu določb predpisov o graditvi objektov. Za presojo, kaj se še šteje kot poseg v gozd in gozdni prostor, je treba upoštevati tudi druge določbe ZG ter namen in cilje zakona. Po prvem odstavku 1. člena ZG ta zakon ureja varstvo, gojenje, izkoriščanje in rabo gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnim bogastvom s ciljem, da se zagotovijo trajnostno sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij. Gozd je torej naravno bogastvo, ki ima pomembno vlogo v zagotavljanju zdravega življenjskega okolja, in zato uživa posebno varstvo pred posegi, ki se uresničuje tudi z ustreznim nadzorom nad posegi v gozd. Za poseg, za katerega je treba pridobiti soglasje Zavoda za gozdove, se zato po presoji sodišča poleg gradnje objektov štejejo tudi drugi posegi, ki niso gradnja objektov, vendar le če so take narave, da imajo lahko vpliv na gozd in gozdni prostor, to je zlasti na rastnost sestoja ali rodovitnosti rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ohranjanje njegove funkcije, njegov obstoj ali namen (prim. prvi odstavek 18. člena ZG). Predmet soglasja iz drugega odstavka 21. člena ZG namreč ne more biti vsakršna aktivnost v gozdu ne glede na to, ali po svoji naravi sploh lahko ima kakšen vpliv na gozd in gozdni prostor.

16. Tega, ali gre v tem primeru za poseg v smislu predpisov, ki urejajo gradnjo objektov, ali za drug poseg, ki ima lahko vpliv na ohranjanje funkcije gozda in gozdnega prostora, pa prvostopenjski organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljal. Tega ni storila niti toženka s posplošeno ugotovitvijo, da je poseg že samo streljanje, ker povzroča hrup, ki je za gozd neobičajen.

17. Ker je bilo glede na navedeno v tem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno, v posledici tega pa tudi niso bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ odločiti ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča v tej sodbi.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, kar ob upoštevanju davka na dodano vrednost znaša 347,70 evrov. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). O vračilu plačane sodne takse bo sodišče skladno s 37. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po uradni dolžnosti odločalo posebej, in sicer po prejemu podatkov o tožnikovem bančnem računu.

1 Pred spremembo z ZG-B je 16. točka 3. člena ZG vsebovala naslednje besedilo: "Poseg v gozd oziroma v gozdni prostor sta poleg posegov, določenih s predpisi o urejanju prostora, tudi krčitev gozdov ter izkoriščanje, ki ima za posledico spremembo gozda v pašnik, porasel z gozdnim drevjem, ali v oboro za rejo divjadi. Priprava vlak za spravilo lesa ni poseg v gozd po tem zakonu, če je tako opredeljeno v gozdnogojitvenem načrtu." 2 Pred spremembo z ZG-B je prvi odstavek 21. člena ZG določal: "Za posege v gozd in gozdni prostor je potrebno dovoljenje za poseg v prostor v skladu s predpisi o urejanju prostora. K dovoljenju za poseg v prostor se mora pridobiti soglasje Zavoda." 3 Prim. sedaj 3. a člen ZGO-1, ob začetku veljavnosti ZGO-1 pa tretji odstavek 3. člena. 4 Gl. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZG, prva obravnava, EPA 1603-IV (EVA: 2006-2311-0014) z dne 30. 7. 2007, str. 3.