Jedro

Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da tožnik plačuje preživnino v začasno dogovorjenem znesku, ni mogoče zaključiti, da je nujno preživljanje otrok ogroženo. Zgolj možnost, da bo tožnik prenehal plačevati preživnino zaradi slabe komunikacije med pravdnima strankama, ne zadošča za tak predčasen poseg sodišča.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep v tč. II izreka spremeni tako, da se ugodi ugovoru tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi (sklep IV P 112/2016-7 z dne 30.5.2016), da se dovoli zavarovanje za plačilo mesečne preživnine za vsakega od otrok in se navedeni sklep v tč. II. in III. razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne, sklep v tč. I izreka pa se razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 5. 2016 izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se mladoletna otroka pravdnih strank A. A. in B. B. začasno zaupata v vzgojo in varstvo materi – toženki (tč. I izreka sklepa), da je tožnik dolžan od 26. 4. 2016 dalje za preživljanje vsakega od mladoletnih otrok plačevati znesek v višini 170,00 EUR (tč. II izreka sklepa) in dovolilo zavarovanje preživninskih terjatev mladoletnih otrok z rubežem vseh dolžnikovih denarnih sredstev, ki jih ima na kateremkoli računu pri katerikoli organizaciji za plačilni promet (tč. III izreka sklepa). Hkrati je določilo stike med tožnikom in mladoletnima otrokoma, tako da ti potekajo en vikend v soboto in naslednji vikend v nedeljo od 9:00 do 12:00 ure (tč. IV izreka sklepa).

2. Z izpodbijanim sklepom je delno ugodilo tožnikovemu ugovoru in spremenilo začasno odredbo v odločitvi o stikih tako, da se stiki med tožnikom in mladoletnima otrokoma vršijo v soboto ali nedeljo, o čemer se starša sproti dogovarjata glede na željo otrok in potrebe delovnih obremenitev tožnika, od 9:00 ure do 19:00 ure, ugovor zoper odločitev o zavarovanju plačila preživnine pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

3. Pravdni stranki sta proti takšni odločitvi vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava.

4. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu ugovoru zoper začasno odredbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi v zavrnilnem delu in ga vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se načeloma strinja z odločitvijo sodišča glede stikov, opozarja pa, da mu sodišče glede na časovno obdobje ni določilo tudi časa, ko bi otroka z njim preživljala počitnice. Sodišču očita, da bi moralo v okviru postopka izdaje začasne odredbe presojati, ali so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Sodišču prve stopnje je pravočasno predložil dokazila, ki izkazujejo, da je preživnino redno in vestno plačeval, zato je izdana začasna odredba, ki tožniku dejansko onemogoča razpolaganje z vsemi denarnimi sredstvi, znatno pretiran poseg v njegove pravice. Četudi ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, to ne pomeni, da mora nujno vsebovati sredstva zavarovanja v smislu blokade vseh denarnih sredstev, ki jih ima na kateremkoli računu oziroma njihov rubež. Obrazložitev sodišča prve stopnje je pravno nevzdržna in prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani ugotavlja, da tožnik redno plačuje preživnino, da je dogovor sklenjen pred CSD v praksi zaživel, po drugi strani pa, da le-to ne zmanjšuje nevarnosti, da bi toženi stranki nastala nenadomestljiva škoda. Okoliščina rednega plačevanja preživnine je tisto dejstvo, ki bi moralo biti merodajno pri odločanju sodišča. Opozarja, da ima z odločitvijo o zavarovanju blokirana vsa denarna sredstva, ki več kot 300 krat presegajo zavarovano terjatev. Glede na navedeno ni podana predpostavka za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Okoliščina, da tožnik redno plačuje preživnino, ki je bila dogovorjena na pristojnem CSD, nedvomno izkazuje, da ni podana nobena nevarnost oziroma da ne grozi težko nadomestljiva škoda, ki bi zahtevala takojšnje ukrepanje z izdajo začasne odredbe in blokado vseh tožnikovih denarnih sredstev.

5. Toženka je vložila pritožbo zoper ugodilni del izpodbijanega sklepa oziroma zoper odločitev o podaljšanju stikov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v navedenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da ji ni vročalo tožnikovega ugovora v odgovor po 57. členu ZIZ. Prvostopno sodišče je zato nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sicer pa opustitev vročitve ugovora v odgovor predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da razlogov iz izpodbijanega sklepa o podaljšanju stika tožnika z mladoletnima otrokoma ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne podaja nikakršnih konkretnih razlogov za svoj zaključek, da bi bila takšna ureditev stikov v korist otrok. Tako sodišče ne pojasni, zaradi kakšnih delovnih obremenitev tožnika ob sobotah in nedeljah bi bilo potrebno prilagajati potek stikov. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo njene pripravljalne vloge z dne 17. 6. 2016, v kateri opozarja, da tožnik z otrokoma ni zmožen preživeti daljšega časa, saj ni zmožen kontrolirati svojih impulzov. Navaja še, da bi nedvomno ugodila želji otrok po podaljšanju stikov, če bi jo otroka izrazila. Dejansko pa sedanji stiki za otroka že predstavljajo veliko psihično obremenitev.

6. Pravdni stranki sta podali odgovora na pritožbi nasprotne stranke, v katerih predlagata njuno zavrnitev.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v začasni odredbi (sklep IV P 112/2016-7 z dne 30. 5. 2016) pravilno poudarilo, da je pri izdaji (regulacijskih) začasnih odredb v sporih iz družinskopravnih razmerij potreben restriktiven pristop. Začasna odredba je namreč izjemno pravno sredstvo, utemeljeno le v primeru, ko sodišče ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali težko nadomestljiva škoda ali da bi lahko prišlo do nasilja. Gre torej za izjemno pravno sredstvo, ki ga je mogoče izdati le v posebej utemeljenih primerih, ob upoštevanju položaja in interesov tudi nasprotne stranke. Ta izjemnost instituta regulacijske začasne odredbe, ki mora ostati omejena le na nujne primere, se mora izražati tudi pri začasnih odredbah glede preživljanja. Pri teh začasnih odredbah je torej treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost. Le v tem primeru je namreč sploh lahko podan položaj, da je nujno preživljanje otroka ogroženo in da je zato dopusten predčasen poseg sodišča. Glede na navedeno je bil utemeljen tožnikov ugovorni očitek o nesprejemljivosti razloga za odločitev o začasni odredbi sodišča prve stopnje, ko je utemeljilo odreditev zavarovanja terjatev preživnine vsakega od otrok v višini 170,00 EUR z navedbo, „da je navsezadnje to preživninski znesek, ki ga je tožnik plačeval že do sedaj“. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sporazum pravdnih strank, ki sta ga sklenili pred Centrom za socialno delo 15. 4. 2016, po katerem bo tožnik k preživljanju vsakega od otrok toženki prispeval po 170,00 EUR mesečno, dejansko zaživel. Ob hkratni nesporni dejanski ugotovitvi, da tožnik tudi plačuje preživnino v začasno dogovorjenem znesku, pač ni mogoče zaključiti, da je nujno preživljanje otrok ogroženo. Zgolj možnost, da bo tožnik prenehal plačevati preživnino zaradi, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, slabe komunikacije med pravdnima strankama, ne zadošča za tak predčasen poseg sodišča. Ker tako niso izpolnjene predpostavke za zavarovanje terjatve preživnine (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), je bilo treba izpodbijano odločitev spremeniti tako, da se tožnikovemu ugovoru zoper odločitev o dovolitvi zavarovanja terjatve preživnine(1) ugodi in v tem delu razveljavi začasno odredbo, toženkin predlog za izdajo začasne odredbe pa v istem obsegu zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Toženka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožnikovemu ugovoru zoper odločitev o določitvi stikov. V postopku zavarovanja sodišče na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ v zvezi 239. členom ZIZ vroči izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora upniku in ga opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena navedenega zakona. Sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa tega ni storilo. Toženka mu zato v pritožbi utemeljeno očita nespoštovanje temeljnega načela kontradiktornosti, ko ji ni dopustilo pravno dopustne možnosti odgovora na ugovor (dolžnika), kar bi moralo storiti. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče toženki vročalo ugovor tožnika šele hkrati z vročitvijo sklepa, s katerim je o ugovoru odločilo. Pritrditi je zato treba toženki, da navedena opustitev sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Toženkini pritožbi je bilo zato treba že iz tega razloga ugoditi, razveljaviti sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. I izreka sklepa) in mu zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Prvostopenjsko sodišče bo pri ponovnem odločanju upoštevalo tudi tožnikov predlog za določitev stikov v času počitnic in praznikov in njegovo strinjanje s toženkinim predlogom o izmeničnem izvrševanju stikov v soboto in nedeljo, ki izhaja iz njegovega odgovora na toženkino pritožbo. Pritožbeno sodišče še opozarja na toženkino napačno pritožbeno izhodiščno kritiko izpodbijane odločitve, češ da za podaljšanje stikov ni bilo podlage. V otrokovo korist so namreč čim širši stiki s staršem, pri katerem otrok ne živi, razen v primeru obstoja okoliščin iz petega odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR). Napačno pa je tudi toženkino razumevanje določb šestega odstavka 9. člena in prvega odstavka 46. člena ZIZ o (ne)zadržanju postopka zavarovanja, ki ga je izrazila tekom postopka (vloga z dne 18.7.2016), da je treba do rešitve pritožbe izvršiti prvotno odločitev v sklepu o izvršbi, ne pa po ugovoru spremenjene odločitve.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki ga tožnik izpodbija, da začasni odredbi daje učinke sklepa o izvršbi prav sredstvo zavarovanja, ki ga zato začasna odredba mora vsebovati. Hkrati pa pritrjuje tudi tožnikovemu pritožbenemu očitku, da rubež denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet ne bi smel zajeti vseh denarnih sredstev, ampak bi moralo sodišče sredstvo zavarovanja ustrezno omejiti (primerjaj določbo prvega odstavka 106. člena ZIZ).