Jedro

Pri posamezni obliki škode ima sodišče v vidu določila in smernice člena 200 in 203/I Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ko upošteva, da na višino pravične denarne odškodnine vplivajo stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Ob upoštevanju načela individualizacije v odškodninskem pravu je tožnikova mladost zelo pomembna okoliščina, ki vpliva na obseg in trajanje tožnikove bodoče škode pri odškodninski postavki telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem obsegu obsodilnega dela (nad zneskom 530.000,00 SIT) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine tožniku v znesku 1,780.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 228.211,00 SIT z enakimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku glede zneska 600.000,00 SIT je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pravočasno vložena pritožba tožene stranke izpodbija citirano sodbo sodišča prve stopnje v njenem obsodilnem delu nad zneskom 530.000,00 SIT prisojene odškodnine, ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na ustrezno spremembo napadene sodbe v korist pritožnice oziroma podrejeno, na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov, kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega in procesnega prava, vodita k zaključku, da pritožbi ni mogoče priznati uspeha. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje obravnavanega razmerja dovolj skrbno razčistilo glede vseh, za odločitev pomembnih dejstev, pravilno pa je to razmerje tudi materialnopravno presodilo. Ob sprejemljivih razlogih napadene sodbe pritožbeno sodišče sprejema odločitev iz te kot pravilno, glede na pritožbene trditve pa še navaja: Ob že na prvi stopnji neosporavanem temelju vtoževane obveznosti tožene stranke se tudi pritožba osredotoča le v vprašanje primernosti višine prisojene denarne odškodnine. Le-to ocenjuje kot previsoko odmerjeno po izpodbijani sodbi za posamezne uveljavljane oblike tožnikove negmotne škode (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah). V tej smeri očita sodišču prve stopnje zmotno presojo dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku na prvi stopnji in tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Kot primerno odškodnino za telesne bolečine ponuja pritožnica denarni znesek 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti denarno odškodnino v znesku 250.000,00 SIT in za strah v znesku 80.000,00 SIT, skupno torej za vse oblike uveljavljane tožnikove tovrstne škode odškodnino v znesku 530.000,00 SIT, presežek nad tem zneskom pa je predmet izpodbijanja napadene sodbe v njenem obsodilnem delu.

Takšni pritožbeni graji in izvajanjem ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je v dejanskem oziru gradilo svoje zaključke na subjektivnem prikazu tožnika o trajanju, obsegu in intenziteti posamezne oblike zatrjevane negmotne škode, pravilno pa je tudi ugotovilo, da je ta prikaz objektiviziran z ugotovitvami in zaključki izvedenskega mnenja v zadevi pritegnjenega izvedenca medicinske stroke. Temu izvedenskemu mnenju tudi pritožnica v svoji pritožbi izrecno ne ugovarja. Kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedenske ugotovitve in zaključke.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako temeljijo na dovolj trdni dejanski podlagi, ko to ocenjuje obseg, trajanje in intenziteto posamezne oblike uveljavljane tožnikove negmotne škode. Iz navedenega izvedenskega mnenja tudi določno izhaja ocena vrste in obsega ter trajanja posamezne oblike uveljavljane tožnikove negmotne škode, ki je vzročno povezana z obravnavano prometno nezgodo. Nerazumljivo je zato pritožbeno opozarjanje na določene telesne spremembe pri tožniku, ki niso vzročno povezane s tem škodnim dogodkom. Prav tako je obrobnega pomena dejstvo, ali tožnik sedaj res dela kot natakar, kot mu je to verjelo sodišče prve stopnje, ko naj bi pri pregledu pri izvedencu povedal, da je kot strojni tehnik brez zaposlitve. Tožnik je bil pred sodiščem zaslišan kot stranka in opozorjen na izpoved resnice, tako da je gotovo takšna njegova izjava relevantnejša in na njeno sprejemljivost ne more imeti vpliva zgolj dejstvo, da je eventualno podal pred izvedencem drugačen prikaz, ko se podaja obeh podatkov niti časovno ne sklada.

S prisojo denarne odškodnine po izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava. Pri posamezni obliki škode je pravilno imelo v vidu določila in smernice člena 200 in 203/I Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ko je upoštevalo, da na višino pravične denarne odškodnine vplivajo stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Ob upoštevanju načela individualizacije v odškodninskem pravu, pa je tudi v zadostni meri imelo v vidu osebne okoliščine na strani tožnika in s tem pomen prizadete dobrine zanj.

Gotovo je predvsem tožnikova mladost zelo pomembna okoliščina, ki vpliva na obseg in trajanje tožnikove bodoče škode pri odškodninski postavki telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika.

Ko pritožba tako graja, da dejanske ugotovitve o obsegu, trajanju in intenziteti že utrpelih telesnih bolečin pri tožniku, ne opravičujejo prisoje višje denarne odškodnine kot 200.000,00 SIT, pri tem očitno prezre predvsem sorazmerno dolgo trajanje občasnih lahkih bolečin, ki še vedno trajajo. Prav tako pa prezre dokaj opazne neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe in ki so dokaj obremenjujoče, kot je npr. nošenje mehke oziroma plastične ovratnice, skupno v trajanju približno en mesec in pol. Pri odškodninski postavki duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika je gotovo ravno predvidena bodoča škoda, ki bo v tej smeri tožniku nastajala zaradi ugotovljenih trajnih posledic v patoanatomskem smislu, kot so razvidne iz razlogov izpodbijane sodbe ob povzetku izvedenskih ugotovitev, močno upošteven element, ki opravičuje prisojo denarne odškodnine v višini 900.000,00 SIT, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, vse ob upoštevanju tožnikove mladosti.

Tudi prisojena odškodnina za strah temelji na dejanskih ugotovitvah o vrsti, trajanju in intenziteti posamezne oblike strahu, ki se je v svoji sekundarni obliki pojavljal v posameznih fazah tožnikovega zdravljenja. Izvedenec medicinske stroke je v svojem izvedenskem mnenju, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, natančno ugotovil, koliko časa je upoštevni sekundarni strah pri tožniku obstajal med posamezno fazo zdravljenja, obrazložil pa je tudi njegovo utemeljenost ter intenziteto. Gotovo je šlo za sorazmerno dalj časa trajajoč strah, v opaznem časovnem obdobju tudi v stanju srednje intenzitete. Ravno glede trajanja strahu v tem obdobju srednje intenzitete (en teden) po mnenju izvedenca ta strah opredeljuje skrb zaradi morebitnih komplikacij, ker so bile potrebne dodatne diferentne diagnostične preiskave. Že zaradi teh dodatnih preiskav je torej po mnenju izvedenca bil ta sekundarni strah utemeljen, zato tudi ni tako bistveno, ali se je tožniku res omenjala možnost operativnega posega, kar pritožba graja.

Celotna prisojena odškodnina tožniku glede na naravo utrpele telesne poškodbe in posledic te v smeri obstoja posamezne oblike uveljavljane tožnikove negmotne škode, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne odstopa od v sodni praksi uveljavljanega nivoja odškodnin v primerjavi z razponom teh med najblažjo in najhujšo možno obliko tovrstne škode.

Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem pritožbenem preizkusu zadeve ni našlo nekih bistvenih kršitev procesnega prava, ki bi narekovale razveljavitev napadene sodbe. Ko pritožbi ni bilo mogoče slediti v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, je tako pritožbeno sodišče upravičeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (člen 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 166 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.