Jedro

Postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, temveč bi bil tožnik do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo preplačila davkov iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po tam navedenih odmernih odločbah DU Kranj za leta 2009, 2010, 2011, 2012, 2013 in 2014. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik meni, da je plačeval neupravičeno odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za dve nepremičnini na naslovih A. in B., čeprav je lastnik le ene, na naslovu B. Organ ugotavlja, da tožnik zoper odmerne odločbe ni vložil pritožbe, prav tako pa ni bilo z odločbo davčnega organa ugotovljeno preplačilo davka, ki bi presegalo 10,00 EUR. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka oziroma NUSZ po 97. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Prav tako niso izpolnjeni pogoji za spremembo odmerne odločbe po 90. členu ZDavP-2, saj je bila odmera NUSZ pravilno opravljena na podlagi podatkov občine in ni prišlo do očitne napake davčnega organa. Pravilnost posredovanih podatkov je Občina Kranjska Gora pred izdajo odmernih odločb potrdila s podpisano izjavo pooblaščene osebe, tožnik pa bi moral morebitno spremembo podatkov sporočiti Občini Kranjska Gora. Organ dodaja še, da izredna pravna sredstva niso namenjena nadomeščanju rednih, zato se uporabljajo restriktivno, tožnik pa je imel možnost pritožbe, ki je ni izkoristil. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločba nerazumna, saj ni in ni bil lastnik nepremičnine na naslovu A. Prišlo je do očitne napake, ki je sklicevanje na napačne podatke Občine Kranjska Gora ne more odpraviti. Meni, da so zato podani razlogi za uporabo pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 zaradi očitne napake davčnega organa in davčnega zavezanca, ki je privedla do nepravilne odmere davka za nepremičnino, zato sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži vračilo preveč plačanega davka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik ne izpodbija stališča toženke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka po 97. členu ZDavP-2, temveč izključno stališče, da niso izpolnjeni pogoji za spremembo odmerne odločbe po 90. členu ZdavP-2. 7. Po prvem odstavku 90. člena ZDavP-2 v primeru, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil davek zaradi očitne napake previsoko odmerjen, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba spremeniti, zahtevek zavezanca zavrne.

8. Gre za izredno pravno sredstvo, ki kot edini pogoj za spremembo pravnomočne odločbe predpisuje, da je bila davčna obveznost odmerjena previsoko zaradi očitne napake. Razlog, iz katerega je do te napake prišlo, za odločitev ni pomemben, prav tako ne, ali je do napake prišlo v sferi organa ali zavezanca.

9. Bistvo spora v obravnavani zadevi se nanaša na vprašanje, ali je bilo NUSZ sploh odmerjeno zaradi napake, in če da, ali je bila ta napaka očitna.

10. Zakon pojma očitne napake ne opredeljuje, iz njegovega jezikovnega pomena pa izhaja, da je treba očitnost presojati z vidika možnosti njenega odkritja. Napaka je torej očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, na prvi pogled oziroma po stališču sodne prakse brez posebnega preverjanja dejanskega stanja (prim. npr. sodbe tega sodišča I U 963/2014, I U 2062/2011 in I U 718/2009). Pri tem je treba upoštevati, da je razveljavitev in sprememba pravnomočne odločbe po 90. členu ZDaP-2 izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno odločitev, zato je pri razlagi izpolnjevanja pogojev za ta poseg potreben restriktiven pristop.

11. Postopek pridobivanja podatkov za odmero NUSZ po 218.c členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) obsega pridobitev podatkov iz katastra stavb (prvi odstavek), obvestilo lastnikov stavb in delov stavb o podatkih, ki še niso vpisani v kataster stavb z javnim naznanilom (drugi odstavek), morebitno usklajevanje podatkov (tretji odstavek) in ponovno pridobitev usklajenih podatkov iz katastra (peti odstavek). Vprašanje pravilnosti teh podatkov torej ni predmet enostavnega vpogleda v javno evidenco, temveč gre za rezultat postopka za njihovo ugotavljanje in usklajevanje, v katerem zakon daje možnost sodelovanja tudi zavezancu (tožniku).

12. Če se podatki, pridobljeni na podlagi opisanega postopka, ne ujemajo z dejanskim stanjem, tudi po presoji sodišča ne gre za očitno napako, saj bi bil za njeno odkritje in odpravo potreben ugotovitveni postopek. Povedano drugače: napake ne iz odmerne odločbe, ne iz odmernega spisa, in tudi ne iz javnih evidenc ni mogoče ugotoviti neposredno, na prvi pogled oziroma brez preverjanja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Postopek preverjanja dejanskega stanja pa po povedanem v okviru izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2 ni predviden, temveč bi bil tožnik do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).

13. Enako stališče, da namreč napaka pri odmeri NUSZ, ki bi jo bilo mogoče ugotoviti le na podlagi preverjanja podatkov občine, ne pomeni očitne napake, je to sodišče že zavzelo tudi v sodbi I U 963/2014. Drugačna interpretacija določbe 90. člena ZDavP-2 bi po mnenju sodišča pomenila pretirano in neutemeljeno širjenje izrednega pravnega sredstva, ki ne po zakonskem besedilu, ne po njegovi naravi ni namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri ugotavljanju dejanskega stanja.

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijan odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.