Jedro

Odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine je na podlagi 24. člena ZDen-B v zvezi s 7. členom istega zakona mogoče uveljavljati le v primerih, ko v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku zmanjšanje vrednosti ni bilo ugotavljano ali pa je bilo ugotovljeno, vendar kot nebistveno (pod 30 %) in se zato ni upoštevalo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo UE ..., Izpostava ... z dne 20. 8. 2001, s katero je organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnice A. A. za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin, v času vračanja parc. št. 316/5 in 316/6 obe k. o. .., v naravi dve poslovni stavbi Š. cesta 1. Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je bila na predmetnih nepremičninah vzpostavljena lastninska pravica v korist pok. upravičenca B.B. z odločbo organa prve stopnje z dne 19. 9. 1995, zatem pa je tožnica, vlagateljica zahteve za denacionalizacijo po pok. upravičencu, pri istem upravnem organu prve stopnje vložila tudi zahtevek iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnin po 24. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98, v nadaljevanju ZDen-B). Neutemeljeni so ugovori zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede vrednosti predmetnih nepremičnin, saj je bilo v pravnomočno končanem postopku vračanja nepremičnin upravičencu ugotovljeno, da je bila vrednost nepremičnin v času podržavljenja 58.629,00 DEM, v času vračanja pa 59.888,00 DEM. S tem v zvezi upravni organ prve stopnje ni imel nobenega razloga, da bi ob odločanju o obravnavanem zahtevku tožnice za plačilo odškodnine izvedel posebni ugotovitveni postopek zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin in višino le-tega, v skladu z ZDen-B, zato niso podane zatrjevane kršitve določb postopka in materialnega prava. Tožnica v tožbi ugovarja zmotno in nepopolno ugotovljeni dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je pravočasno, v roku, ki ga določa 24. člen ZDen-B, vložila zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Poudariti pa je treba, da je bil postopek vračanja podržavljenega premoženja zaključen dne 19. 9. 1995, zato je zahtevek za odškodnino z dne 28. 12. 1998 povsem nov zahtevek. Upravni organ bi moral v postopku pred izdajo odločbe glede dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev stvari, izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbi 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, 47/86 in 55/92) in glede strokovne ocene vrednosti nepremičnin ob podržavljenju ter o višini zmanjšanja te vrednosti opraviti dokaz z izvedenci (183. člen ZUP). Tožnica v tožbi nadalje očita, da je upravni organ prve stopnje ravnal v nasprotju z določbo 149. člena ZUP, ker ni razpisal ustne obravnave, ki je predvidena v stvareh, v katerih je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotnimi interesi, zaradi česar je kršena tudi maksima 7. člena ZUP, in sicer da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Ker je upravni organ dejansko stanje vzel iz drugega upravnega postopka, ki je bil končan 19. 9. 1995, zahtevka tožnice za odškodnino sploh ni obravnaval in ni ugotavljal dejanskega stanja. S tem je bistveno kršil določbe postopka, zaradi česar je treba glede na določbo 25. člena Zakona o upravnem sporu ZUS izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, pri čemer meni, da se je vrednost podržavljenih nepremičnin, ki so bile denacionalizacijskemu upravičencu vrnjene z odločbo z dne 19. 9. 1995, po podržavljenju bistveno zmanjšala in zato zahteva odškodnino zaradi manjvrednosti. Po določbi 24. člena ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), ki se je glede na sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 67/98), o začasnem zadržanju njegovega izvajanja, začel izvajati 7. 11. 1998, je mogoče naknadno uveljavljati odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin tudi v pravnomočno rešenih zadevah v roku enega leta od uveljavitve novele, to je do 7. 11. 1999. Ta določba pa po mnenju sodišča odpira možnost novega zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti premoženja ob vračilu le v tistih primerih, ko v pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih večja ali manjša vrednost premoženja po stanju ob podržavljenju oz. po stanju ob vračanju sploh ni bila ugotavljana, oziroma takrat, kadar je bila sicer ugotovljena manjša vrednost, vendar ta ni bila bistvena (30%) in se je zato ni upoštevalo, bi pa se jo moralo upoštevati glede na noveliranje 25. in 26. člena ZDen (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97- odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, in 54-I/02 - odl. US) z ZDen-B, ko se prizna odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti ob vračanju, če zmanjšana vrednost presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo denacionalizacijske zahteve. V obravnavanem primeru je zahtevek tožnice z dne 28. 12. 1998 pravočasen, vendar po mnenju sodišča ni utemeljen, ker je bila v pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku ugotovljena vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, in je bilo na podlagi cenitvenega poročila z dne 26. 12. 1994, ki ga je izdelal zapriseženi sodni cenilec in izvedenec gradbene stroke ugotovljeno, da je bila vrnjena nepremičnina ob vračanju več vredna kot ob podržavljenju. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je bila vrednost podržavljenih nepremičnin v času podržavljenja 58.629,00 DEM, v času vračanja pa 59.888,00 DEM, kar predstavlja 2 % večjo vrednost nepremičnin v času vračanja. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je bilo dejansko stanje glede vrednosti premoženja v bistvenih točkah popolno in tudi pravnomočno ugotovljeno še preden je tožnica vložila zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti. Tožnica je bila z ugotovitvami tega postopka seznanjena najpozneje v odločbi z dne 19. 9. 1995, s katero je upravni organ odločal o njeni zahtevi za vračilo podržavljenih nepremičnin, vendar na ugotovljeno dejansko stanje ni imela pripomb in je odločba postala pravnomočna z dnem 12. 10. 1995. Tudi pozneje ni nikjer zatrjevala drugačne vrednosti nepremičnin oziroma kakorkoli izkazovala obstoja okoliščin, ki bi bile v nasprotju z ugotovitvami pravnomočno končanega postopka. Neutemeljeni so zato tožbeni ugovori, da upravni organ zahtevka za odškodnino sploh ni obravnaval, saj je o njem odločil s prvostopnim aktom, ki ga je tožena stranka potrdila z izpodbijano odločbo, pri čemer sta oba upravna organa pri odločanju o tem tožničinem zahtevku po mnenju sodišča pravilno izhajala iz vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, ugotovljenih s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, zato ponovnega ugotovitvenega postopka za ugotovitev teh vrednosti ni bilo treba voditi. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.