Jedro

Sodišče ne more preizkusiti, ali je tožnikov ugovor o kršitvi postopka zaradi nemožnosti vložitve pritožbe utemeljen, saj iz sklepa ni jasno, ali je toženka postopek vodila po določbah Pravilnika o postopkih za izvrševanja proračuna Republike Slovenije oziroma ali se v obravnavanem primeru določbe 12. poglavja Pravilnika ne uporabljajo, ker gre za izjemo, določeno v 1. točki prvega odstavka 215. člena Pravilnika.

Toženka ugotovljene kršitve določb postopka ne more sanirati z dopolnitvijo razlogov v odgovoru na tožbo, saj slednji ni sestavni del obrazložitve. Po 214. členu ZUP mora namreč obrazložitev odločbe obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, zato, da je njen preizkus možen tudi v tem pogledu.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-8/2016/455 z dne 16. 12. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrnil vlogo tožnika št. 4300-8/2016/32 za operacijo ... V obrazložitvi je navedel, da je objavil Javni razpis za izbor operacij za zagon socialnih podjetij in mladinskih zadrug v letih 2016-2018 (v nadaljevanju JR). Imenovana strokovna komisija za pripravo in vodenje postopka JR je vlogo tožnika obravnavala in ugotovila, da je formalno popolna. Po vsebinskem pregledu vloge je ugotovila, da znaša vrednost projekta 41.287 EUR, tožnik pa je v finančnem načrtu predvidel vire financiranja projekta v višini 25.000 EUR, kar je manj od predračunskih stroškov projekta, kar pomeni, da tožnik nima zagotovljenih virov za projekt. Tožnik tako ne izpolnjuje pogoja, določenega v tretji podtočki 4. točke JR, saj projekt nima zaprte finančne konstrukcije. Organ je zato tožnikovo vlogo na podlagi četrtega odstavka točke 4.3 JR in tretjega odstavka točke 2.29 razpisne dokumentacije zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka odločila o njegovi vlogi skoraj pet mesecev po izteku instrukcijskega roka za odločitev, ki je bil določen v 23. točki JR. Sklep je bil izdan 16. 12. 2016, tožniku pa je bil vročen šele 2. 2. 2017, skoraj dva meseca po izdaji, pri čemer ga je tožnik prevzel ob prvem poskusu vročitve. Tožniku se zaradi takšnih časovnih zamikov poraja dvom v pravilnost in zakonitost postopka odločanja. Iz sklepa ni razvidno, na podlagi katerega predpisa je potekal postopek, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Vsi postopki dodelitve sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranj iz državnega proračuna so urejeni v Pravilniku o postopkih za izvrševanje proračuna, tožniku pa ni znano, da bi bilo mogoče za ta razpis uporabiti izjemo, navedeno v 215. členu Pravilnika. Na podlagi 231. člena Pravilnika bi morala biti vlagateljem omogočena vložitev pritožbe na ministrstvo, kar pa ni mogoče v tem primeru. Tako je tudi s kršitvijo pravice do pritožbe podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Nadalje je tožnik navedel, da je glede na to, ker ni bil pozvan k dopolnitvi vloge, smatral, da je njegova vloga popolna. Komisija bi morala nato njegovo vlogo v skladu s 225. členom Pravilnika opraviti strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceniti na podlagi pogojev in meril iz JR. Pri njegovi vlogi pa ni bilo tako, saj je bila predhodno zavrnjena zgolj po primerjavi tabele 1.2. s tabelo 1.1. v finančnem načrtu prijave, na podlagi katere je komisija napačno zaključila, da prijava nima zaprte finančne konstrukcije. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami organa. JR nikjer ne določa, da so lastna sredstva, bančni kredit in premostitvena sredstva edini možni finančni vir, ki jih vlagatelji lahko predvidijo za zapiranje finančne konstrukcije. S posebnim merilom ''vključenost finančnih virov'' JR celo spodbuja k vključitvi drugih finančnih virov. Tožnik je z vlogo zaprosil za 20.000 EUR subvencije za zagon socialnega projekta leseno kovinskih nagrobnih sveč. Stroške investicije je v finančnem načrtu dejansko ocenil na ugotovljeno vrednost 41.287 EUR (tabela 1.1.). V tabeli 1.2. Viri financiranja projekta, ki je bila predpripravljena in bila del razpisne dokumentacije, so kot viri sredstev predvidena: lastna denarna sredstva podjetnika pod točko 1. in 2. (pri čemer ni jasna razlika med tema dvema postavkama), posojila pri bankah in pravnih ali fizičnih osebah, premostitveno posojilo pri banki in posojilo podjetnika ter finančni leasing (za katerega JR jasno določa, da ne sme biti vir sredstev projekta). Tabela ni predvidevala drugih možnih virov financiranja, niti ni vsebovala postavke ''drugi viri financiranja''. Zato je tožnik vnesel le premostitveni kredit pri banki, ki bi ga pridobil v primeru prejema subvencije, ni pa vnesel drugih virov financiranja, ki jih je sicer predvidel v svojem finančnem načrtu. Organ je tako zmotno domneval, da finančna konstrukcija projekta ni zaprta, saj ni upošteval, da je tožnik zaprosil za subvencijo v višini 20.000 EUR, s čimer je ob premostitvenem kreditu v višini 25.000 EUR, predvidenih dohodkih od prodaje (ki jih organ sploh ni upošteval) in predvidenih drugih oblik financiranja (ki jih v tabelo 1.2. ni bilo mogoče vnesti pod nobeno postavko) finančna konstrukcija zaprta. Iz tožnikovega finančnega in poslovnega načrta izhajajo še drugi viri financiranja in sicer nepovratna sredstva subvencije, prihodki od prometa in prodaje blaga, drugi alternativni viri sofinanciranja (družbeno pogodbeništvo, množično financiranje, množične garancije, drugi alternativni viri financiranja). S presojo zgolj tabele je organ kršil tudi merila iz točk 1.4. ter 2. (2.31.), po katerih se pri vključenosti finančnih virov ter tržnem potencialu presoja vsaj še poslovni načrt prijavitelja. Sicer je pa predpripravljena tabela tudi v nasprotju z JR, saj so v tabeli lastna sredstva prijavitelja dvakrat predvidena, pri čemer ni jasna razlika. JR ni nikjer določal, da se morajo sredstva v tabelah 1.1 in 1.2. ujemati, kot tudi ne, da so edini viri financiranja zgolj tisti, ki so navedeni v tabeli 1.2. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma povzela razloge izpodbijanega sklepa in še navedla, da je postopek ocenjevanja potekal dlje kot predvideno, da pa je določen rok instrukcijski. Postopek ocenjevanja vlog je potekal na podlagi JR in razpisne dokumentacije, JR pa je bil pripravljen na podlagi pravnih podlag, ki so navedene v uvodu JR, med njimi tudi Zakon o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), Uredba o postopku, merilih in načinu dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba). Do uveljavitve sprememb in dopolnitev Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 107/10) je bil postopek dodeljevanja sredstev urejen v 12. poglavju Pravilnika. Novela ZJF pa je določila postopek dodeljevanja v zgoraj navedenih primerih. To pomeni, da je treba pred začetkom postopka ugotoviti, ali gre za spodbujanje razvojnih programov ali prioritet vlade, za kar v konkretnem primeru gre. Tako izhaja tudi iz dopisa Ministrstva za finance z dne 17. 11. 2011. Vloga tožnika pa je bila zavrnjena, ker ni izpolnjevala določenih pogojev iz JR. Zaprta finančna konstrukcija pa pomeni, da ima podjetje za projekt v celoti zagotovljene finančne vire, in sicer tudi za del pričakovanih sredstev iz naslova JR. Prihodki operacije, ki so načrtovani in prikazani v finančnem načrtu, se prikažejo v tabeli 1.2. kot lastna sredstva, kar pomeni, da je načrtovalec operacije predvidel, da bo ta sredstva vložil v izvajanje operacije. Tožnik bi lahko načrtovane prihodke, ki jih navaja v tožbi v finančnem načrtu, prikazal kot vložek lastnih sredstev za izvajanje operacije. V primeru nejasnosti in težav pri izpolnjevanju vloge bi se lahko obrnil po nasvet oziroma dodatne informacije na ministrstvo. Glede na navedeno je toženka predlagala, da sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo nastale stroške postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev vloge tožnika št. 4300-8/2016/32 za operacijo ...

7. Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka.

8. Tožnik ugovarja, da je toženka izdala sklep 5 mesecev po izteku instrukcijskega roka za odločitev, določenem v 23. točki JR, pri čemer mu je bil sklep, izdan 16. 12. 2016, vročen šele 2. 2. 2017. Tako postopanje tožniku poraja dvom v pravilnost odločanja toženke. Sodišče tega ugovora tožnika ne sprejema, saj domnevno (pre)počasno postopanje upravnega organa (izdaja ustreznega akta in njegova vročitev) samo po sebi ne pomeni kršitve določb postopka, ne glede na prekoračitev instrukcijskega roka. Če je tožnik menil, da bi morala toženka ustrezni akt izdati prej, bi lahko vložil ustrezna pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tako izposloval njegovo izdajo.

9. Tožnik nadalje ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, ker iz njega ne izhaja pravna podlaga za odločitev. Zatrjuje, da se postopki dodelitve sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranja iz državnega proračuna urejeni v Pravilniku o postopkih za izvrševanje proračuna, tožniku pa ni znano, da bi bilo za ta razpis možno uporabiti katero od izjem, določenih v 215. členu Pravilnika. To pa posledično pomeni, da bi morala biti vlagateljem na podlagi 231. člena Pravilnika omogočena pritožba, kar pa v tem primeru ni bilo mogoče in kar tudi predstavlja kršitev določb postopka. S tem ugovorom se pa sodišče strinja.

10. Iz izpodbijanega sklepa namreč (kar se tiče pravne podlage) izhaja iz uvoda le, da toženka izdaja sklep na podlagi četrtega odstavka 4.3. točke JR, v obrazložitvi pa citira 4. točko JR oziroma natančneje tretjo podtočko te točke (ki določa pogoje za upravičenost operacije), ponovno četrti odstavek 4. 3. točke JR (ta določa, da se vloga, ki ne izpolnjuje pogoje iz razpisne dokumentacije, kot neustrezna zavrne) in tretji odstavek 2.29. točke razpisne dokumentacije (ta pa določa, da se vloga med drugim zavrne tudi, če prijavljen projekt ne bo imel zaprte finančne konstrukcije). Sodišče torej glede na povzeto pravno podlago ne more preizkusiti, ali je tožnikov ugovor o kršitvi postopka zaradi nemožnosti vložitve pritožbe utemeljen, saj iz sklepa ni jasno, ali je toženka postopek vodila po določbah Pravilnika o postopkih za izvrševanja proračuna Republike Slovenije (ta v 12. poglavju z naslovom Postopki dodelitve sredstev subvencij, posojil in drugih oblik sofinanciranj iz državnega proračuna določa postopek za izbor projekta ali prejemnika za dodelitev tovrstnih sredstev) oziroma ali se v obravnavanem primeru določbe 12. poglavja Pravilnika ne uporabljajo, ker gre za izjemo, določeno v 1. točki prvega odstavka 215. člena Pravilnika. Iz te točke namreč izhaja, da se določbe tega poglavja ne uporabljajo, če je postopek za dodelitev sredstev iz prejšnjega člena urejen s posebnim zakonom ali podzakonskim predpisom.

11. Toženka sicer v odgovoru na tožbo (ob tem, ko zavrača ta tožbeni ugovor) pojasnjuje, da je pravna podlaga navedena v uvodu JR, med drugim tudi ZJF, na podlagi katerega je bil obravnavani postopek tudi voden, in na (njegovi podlagi izdani) Uredbi glede na namen javnega razpisa. Res so v uvodu JR navedeni predpisi, ki so bili (očitno) podlaga za oblikovanje in objavo predmetnega JR, vendar pa so poleg že navedenega ZJF in Uredbe navedeni kot pravna podlaga še drugi predpisi, med drugim npr. tudi Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017, Pravilnik o postopkih za izvrševanju proračuna RS, Proračun RS za leto 2016, Proračun RS za leto 2017, Uredba o porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2014-2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta, več Uredb EU (npr. Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013, itd) in drugi tam navedeni predpisi, zaradi česar pa ni mogoče že zaključiti, da je z njihovo navedbo ugotovljena pomanjkljivost izpodbijanega sklepa sanirana. Ne samo, da gre za več predpisov, ki urejajo enako oziroma podobno materijo, temveč se ti predpisi (lahko) med seboj (kot že povedano v prejšnji točki) tudi izključujejo. Toženka zato ugotovljene kršitve določb postopka ne more sanirati z dopolnitvijo razlogov v odgovoru na tožbo, saj slednji ni sestavni del obrazložitve. Po 214. členu ZUP pa mora obrazložitev odločbe obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, zato, da je njen preizkus možen tudi v tem pogledu.

12. Ker pa sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti že iz tega razloga, se ne more opredeliti tudi do nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nadaljnje postopanje toženke z vlogo tožnika in posledično z odločitvijo.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala ta odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka, po potrebi dopolniti ugotovitveni postopek, tudi s presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava ter ugotovitev dejanskega stanja in o zadevi ponovno odločiti.

14. Tožnik bo sodno takso dobil vrnjeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).