Jedro

Nosilni argument tožničinega zatrjevanja, da ji številne zdravstvene težave preprečujejo opravljanje dela v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, v predmetni zadevi ni bil potrjen, saj pri oceni invalidnosti niso pomembne samo zdravstvene težave, temveč je potrebno zdravstvene težave soočiti z zahtevami in oceno delovnega mesta oziroma dela, ki ga zavarovanec opravlja in šele nato ugotoviti oceno izgube delazmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ...z dne 28. 8. 2019 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 23. 12. 2019, tožečo stranko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, s stvarnimi razbremenitvami od 22. 8. 2019 dalje. Toženi stranki je naložilo, da odloči o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je sicer pravilno pritegnilo izvedence zdravstvene stroke, ki so podali svoje strokovno mnenje, vendar ga sodišče ni pravilno interpretiralo ter iz njega ni razbralo bistvenih zdravstvenih stanj, ki izkazujejo, da je tožeča stranka zmožna največ za polovični delovni čas. Že iz izvedenskega mnenja je razviden širok spekter tožničinih zdravstvenih težav, ki ga sodišče očitno ni zaznalo, zato bi sodišče moralo odločiti, da je tožnica dejansko zmožna opravljati ustrezno delo največ 4 ure. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni podala pripomb na izvedensko mnenje, saj jih je zelo konkretizirano opredelila v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2020. V njih je izpostavila zgolj mehansko obravnavo ne pa celostnega pregleda 57 let stare delavke, ki v povezavi z delovnim mestom ne more opravljati dela v polnem delovnem času. Sodišče pri oceni delazmožnosti ni upoštevalo izpovedbe o njenem slabem počutju, zaradi česar je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni ter tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in ji prizna krajši delovni čas 4 ure dnevno, podredno pa vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih in drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje, sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 28. 8. 2019 in odločba številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 23. 12. 2019, s katerima je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja, ker pri tožeči stranki zdravljenje še ni zaključeno.

6. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče ni upoštevalo tožničinih pripomb, ki jih je podala na izvedensko mnenje, opredeljene in konkretizirane v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2020. Iz vpogleda v spis je namreč razvidno, da je sodišče po prejetih pripombah tožeče stranke nadaljevalo z dokaznim postopkom in zaradi tožničinih pripomb v okviru 5. člena ZPP zaprosilo izvedenski organ za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Izvedenski organ je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 2. 12. 2020 odgovoril še na dodatne tožničine pripombe ter vztrajal pri zaključkih prvotnega mnenja z dne 10. 10. 2020. 7. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu očitku o nepravilni dokazni oceni izvedenskega mnenja, saj je sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj se je odločilo za imenovanje izvedenskega organa, v 10. točki obrazložitve sodbe je obrazložilo zakaj je izvedensko mnenje sprejelo kot podlago svoje odločitve in ga tudi pravilno ovrednotilo. V 11. točki obrazložitve sodbe je sodišče svojo argumentacijo posebej usmerilo v izkazovanje, zakaj bi tožeča stranka lahko opravljala ustrezno delo s priznanimi stvarnimi razbremenitvami v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko. Kot bistveno je sodišče pravilno izpostavilo, da časovna razbremenitev ne more nadomestiti nujno potrebnih stvarnih razbremenitev, zaradi česar ni dopustna kompenzacija kot jo je vtoževala tožeča stranka. Ustrezno je bilo pojasnjeno, da je le dosledno upoštevanje ustreznega dela (s stvarnimi razbremenitvami) garancija, da bo tožeča stranka zmogla opravljati ustrezno delo v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko.

8. Nosilni argument tožničinega zatrjevanja, da ji številne zdravstvene težave preprečujejo opravljanje dela v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, v predmetni zadevi ni bil potrjen, saj pri oceni invalidnosti niso pomembne samo zdravstvene težave, temveč je potrebno zdravstvene težave soočiti z zahtevami in oceno delovnega mesta oziroma dela, ki ga zavarovanec opravlja in šele nato ugotoviti oceno izgube delazmožnosti.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).