Jedro

ZGD je v zvezi z vprašanjem upravljanja družbe uveljavil načelo pogodbene svobode, pri katerem se zakonske določbe upoštevajo le v primeru, če družbeniki vprašanj v zvezi z upravljanjem družbe ne uredijo v družbeni pogodbi.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke, s katerim je bila na mesto direktorice tožene stranke imenovana D.V.B., in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, povrniti toženi stranki 949,71 EUR stroškov spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da sodišče ni pravilno in v celoti ugotovilo pomena določbe 18. člena družbene pogodbe. Tožeča stranka je trdila in dokazala, da družbenika ob sklenitvi družbene pogodbe nista imela namena določiti za pravila sklica skupščine zgolj določno vsebino takrat veljavnega ZGD, temveč sta imela namen, da se skupščina skliče skladno z vsakokrat veljavnim zakonom. Tožeča stranka sicer priznava, da je dikcija 18. člena družbene pogodbe napisana tako, da zaradi kasnejšega sprejema novega zakona (ZGD-1) omogoča več interpretacij, vendar pa je mnenja, da argumenti odločno govorijo v prid interpretaciji, ki jo zagovarja tožeča stranka. Kolikor bi bil namen družbenikov, da se za vedno in dokončno določi točno takšna rešitev, kot je po veljavni zakonodaji veljala v trenutku sklepanja družbene pogodbe, potem bi tako določbo zakona družbenika preprosto prepisala v družbeno pogodbo, a tega nista storila. Odločitev tudi ni logična z vidika, če bi zakonodajalec v vmesnem obdobju spremenil zgolj v družbeni pogodbi citirane določbe členov 443-445 takrat veljavnega zakona. V takšnem primeru bi glede sklica skupščine morali upoštevati ob sklicu skupščine veljavne določbe zakona, ne pa tiste, ki so veljale ob sklepanju pogodbe, in isto bi moralo veljati ob noveliranju celotnega zakona. Ob sklepanju družbene pogodbe pa družbenika res nista mogla predvideti sprejema novega ZGD-1, ki je po poglavjih in členih popolnoma na novo uredil in sistematiziral področje urejanja gospodarskih družb. Tožeča stranka je v dokazne namene predlagala tudi svoje zaslišanje, a ga sodišče ni izvedlo. To je bilo za odločitev bistvenega pomena (ugotavljanje volje družbenikov pri sklepanju pogodbe). Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo postopek (4. čl. ZPP, razpravno načelo in načelo prirejenosti strank v pravdnem postopku). Nadalje niti v sodbi in niti v dokaznem sklepu ni navedlo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo (kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Družbenika sta družbeno pogodbo o ustanovitvi tožene stranke sklenila 22.3.2005 v obliki notarskega zapisa, sodišče prve stopnje je navedeno pogodbo vpogledalo. Tedaj je veljal Zakon o gospodarskih družbah (ZGD vključno z novelo ZGD-H) in je v 1. odst. 443. čl. določal, da se skupščina skliče s priporočenim pismom, ki ga mora družbenik prejeti najmanj en teden pred dnem zasedanja skupščine. Družbena pogodba tožene stranke v 18. čl. določa, da „se skupščina skliče in na njej odloča v skladu s čl. 443 do čl. 445 ZGD“. S tem, da so v pogodbi citirani členi ZGD, že po logiki stvari pomeni, kot da bi bili v pogodbo prepisani, zato ni mogoče soglašati s pritožbenim stališčem, da bi razlaga sodišča prve stopnje lahko obveljala le v primeru, če bi bilo besedilo ustreznih členov ZGD v pogodbo prepisano.

5. V času sklepanja pogodbe o ustanovitvi tožene stranke veljavni 438. čl. (enako besedilo vsebuje sedaj veljavni 504. čl. ZGD-1) je določal, da se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega izvrševanja, določi z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače, in v kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 439. do 444. čl. tega zakona. Iz navedene določbe sledi, da je ZGD v zvezi z vprašanjem upravljanja družbe uveljavil načelo pogodbene svobode, pri katerem se zakonske določbe upoštevajo le v primeru, če družbeniki vprašanj v zvezi z upravljanjem družbe ne uredijo v družbeni pogodbi. Vendar so jih v obravnavanem primeru uredili tako, da so jih v za obravnavano zadevo relevantnem delu vnesli v pogodbo. S tem je to postalo pogodbeno določilo, ki bi v primeru zakonskih sprememb terjalo ustrezne spremembe družbene pogodbe, če naj bi se uresničeval po tožeči stranki zatrjevani namen družbenikov, da naj bi se skupščina tožene stranke sklicevala skladno z vsakokrat veljavnim ZGD. Takšen zaključek temelji na 2. odst. 438. čl. tedaj veljavnega ZGD (do novele ZGD-H) in 2. odst. 504. čl. ZGD-1, po katerem so zakonske določbe o upravljanju družbe dispozitivne, razlaga, ki jo ponuja pritožnik pa bi pomenila, da so zakonske določbe o upravljanju družbe kogentne, to pa iz zakona ne izhaja (vselej bi v primeru zakonskih sprememb avtomatično veljala zakonska določba).

6. Tožeča stranka je svoje trditve o tem, da iz namena določbe 18. čl. družbene pogodbe izhaja, da se glede sklica in odločanja na skupščini uporabljajo določila vsakokrat veljavnega ZGD, podala na glavni obravnavi dne 21.12.2010, v zvezi s temi navedbami pa ni predlagala lastnega zaslišanja. Glede na to ni utemeljen pritožbeni očitek, češ da ni sodišče prve stopnje niti v sodbi in niti v dokaznem sklepu navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi „ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo“, tožeča stranka pa ni nemudoma uveljavljala kršitve določb postopka, oziroma ni podana situacija iz 1. odst. 286. b čl. ZPP.

7. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.