Jedro

Po določbi 11. točke 3. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), veljavni v času upravnega odločanja, kot jo s pomočjo ustrezne (logične) interpretacije razlaga sodišče, bi tožnik v zadevi ne bil pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. Po drugem odstavku 62. člena CZ lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno pregleda komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne postopke v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Ti postopki se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki posreduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to še vedno mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeni zavrnila pritožbi zdajšnjega tožnika in družbe AAA d.o.o., A (AAA) zoper odločbo Carinarnice B z dne 25. 11. 1998, s katero je le-ta naložila tožniku in družbi AAA kot prejemniku blaga v solidarno plačilo carinski dolg v višini 419.648,00 SIT za blago - 23.190 kg pšenice iz tarifne št. 100190990 Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNCT), sproščeno v prost promet na podlagi enotne carinske listine (ECL) Carinske izpostave B - Javna skladišča z dne 8. 9. 1998. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je tožnik blago prijavil v tarifno oznako 100110009 KNCT z imenovanjem "trda pšenica" in carinsko stopnjo "prosto", da pa je bilo v postopku naknadne kontrole dokumentacije pri mejnem fitosanitarnem inšpektorju in pri prejemniku AAA ugotovljeno, da je šlo za uvoz "navadne" (in ne "trde") pšenice, tako kot to izhaja tudi iz madžarskega fitosanitarnega spričevala št. 876163 z dne 7. 9. 1998, o čemer je bil napravljen zapisnik in vročen tako prejemniku blaga družbi AAA kot tudi tožniku, vendar njunih pripomb prvostopni carinski organ kot neutemeljnih ni upošteval, ter je tožniku in prejemniku za uvoženo pšenico naložil doplačilo carinskega dolga. V razlogih dalje navaja, da sta po Carinskem zakonu (CZ) tako deklarant kot tudi prejemnik blaga carinska dolžnika, kar izhaja iz tretjega odstavka 143. člena, ki določa, da je carinski dolžnik za uvoženo blago deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, tako da sta tožnik kot deklarant in prejemnik blaga pravilno oba določena kot stranki v postopku. Po 150. členu CZ pa so v primeru, če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, te osebe odgovorne za plačilo solidarno. Po 154. členu CZ je naknaden obračun carinskega dolga mogoč v enem letu po nastanku carinskega dolga, in je tudi ugovor, da pravne podlage za naknaden obračun carinskega dolga ni, neutemeljen. Tožnikovo sklicevanje na inštitut zavarovanja carinskega dolga in poroštvena razmerja je zgrešeno. Prvostopni carinski organ kot podlago za obračun carinskega dolga sicer nepravilno navaja 146. člen namesto 143. člena CZ, vendar na odločitev to nima vpliva. Neutemeljen je tudi ugovor, da je naknadno kontrolo opravila nepristojna Carinarnica A, kajti le-ta je kot pristojna po sedežu prejemnika opravila na zaprosilo Carinarnice B zgolj naknadno kontrolo dokumentacije. Vrsta blaga, določena v odločbi prvostopnega carinskega organa, je bila ugotovljena na podlagi uradne listine pristojne uprave tuje države, kajti neposreden pregled blaga, ker je bilo le-to v času kontrole že sproščeno v prost promet, ni bil več mogoč.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve predpisov, zaradi katerih je upravni akt ničen. Navaja, da izpodbijana odločba zamenjuje prvo- in drugo-tožnika, zaradi česar je nejasna ter sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene ugovore, zlasti ne na ugovor, da odločba ob tem, ko v izreku nalaga obveznost dvema strankama, ne obrazloži, ali gre za formalno ali materialno sosporništvo. Izpolnjeni pa tudi niso pogoji iz 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), da bi se v enem postopku odločalo o obveznostih več strank, saj je tožnik zgolj zastopnik deklaranta in torej ni stranka v postopku v smislu 49. člena ZUP/86. Izpodbijana odločba tudi ne navaja materialnega predpisa, ki določa carinskega dolžnika. Določba 146. člena CZ, na katero se sklicuje prvostopna odločba, je glede na dejansko stanje neustrezna, saj se nanaša na "carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti", iz česar izhaja, da je obrazložitev, ker ne navaja pravne podlage, pomanjkljiva, s tem pa je kršen 209. člen ZUP/86. Stališče tožene stranke, da podlago predstavlja tretji odstavek 146. člena CZ, je napačno, saj iz tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni moč sklepati, da je tožnik carinski dolžnik. V zvezi s 150. členom CZ pa tožnik v nadaljevanju opozarja na razliko med solidarnimi carinskimi dolžniki in osebami, ki jamčijo za carinskega dolžnika - garanti, ki carinski dolžniki niso. Tožnik dalje opozarja na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o garanciji in poroštvu ter zatrjuje, da mora biti vrsta solidarne odgovornosti v odločbi navedena, obenem pa zaščitene regresne pravice morebitnega plačnika. Tožena stranka se ni izrekla, kaj pomeni solidarna odgovornost po 150. členu CZ, kar bi bila glede na določbo 22. člena Ustave RS dolžna storiti. Tožnik dalje navaja, da bi bila za naknadno kontrolo carinskih deklaracij izključno pristojna Carinarnica B, medtem ko je kontrolo dejansko opravila Carinarnica A. Tožena stranka pa je s tem, ko madžarskega fitosanitarnega spričevala ni tožniku posredovala v slovenskem prevodu, da bi se o tem lahko izrekel, zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka, sicer pa bi v postopku moralo sploh biti uporabljeno slovensko spričevalo. V postopku bi tudi morala biti razpisana ustna obravnava in tožniku bi moralo biti omogočeno sodelovanje, kar pa ni bilo storjeno, s tem pa je carinarnica zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Tožnik dalje navaja, da tudi če se je vpisal v rubriko 14 ECL, to še ne pomeni, da je carinski zavezanec, kajti vpis v posamezno rubriko ne more imeti konstitutivnega učinka, določitev carinskega zavezanca pa tudi mora temeljiti na zakonu in ne zgolj na podzakonskem aktu, zato je carinski organ, ki se je oprl na podzakonski akt, kršil načelo zakonitosti. Tožena stranka ne upošteva, da je med tožnikom in prejemnikom blaga družbo AAA razmerje direktnega zastopanja. Iz zakona pa ne izhaja, da naj bi direktni zastopniki postali carinski zavezanci. To pa pomeni, da tožnik ni deklarant, pač pa je to družba AAA, zastopana po tožniku. Po ZUP/86 pa je treba pooblastilo preizkusiti po uradni dolžnosti ter pomanjkljivosti pisnega pooblastila odpraviti v skladu z 68. členom ZUP/86. Določba četrtega odstavka 143. člena CZ, na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, ne more biti temelj izpodbijani odločbi, saj je iz upravnega spisa razvidno, da je tožeča stranka izpolnila ECL na podlagi računa za "trdo" in ne "navadno" pšenico ter ni mogla vedeti, da naj bi šlo za "navadno" pšenico. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ni razvidno ime uradne osebe, ki je opravljala dejanja v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnik zato ne more preizkusiti ustreznosti njene strokovne izobrazbe, ker tožena stranka ni ravnala skladno z drugim odstavkom 295. člena ZUP/86 in na primeren način objavila, katere osebe so pooblaščene za odločanje v upravnih stvareh in katere za dejanje v postopku pred izdajo odločbe. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da odpravi prvostopno in izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri izdani odločbi iz razlogov, ki izhajajo iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje, v izogib ponavljanju, izrecno sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Pasivno legitimacijo obeh pritožnikov ter njun položaj carinskih dolžnikov je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno utemeljila že tožena stranka s sklicevanjem na določbe 143. člena CZ (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95). Z navedbo pravilne pravne podlage je tožena stranka sanirala v postopku na prvi stopnji napačno uporabljeno pravno podlago, ki pa v obravnavanem primeru iz razlogov, ki jih navaja, ne vpliva na odločitev o stvari. Ker tožena stranka svoje odločitve ne opira več na določbo 146. člena CZ, so tožbeni ugovori v zvezi z njegovo uporabo neutemeljeni.

Po določbi 11. točke 3. člena CZ, veljavni v času upravnega odločanja, kot jo s pomočjo ustrezne (logične) interpretacije razlaga sodišče, bi tožnik v zadevi ne bil pasivno legitimiran le v primeru, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga. To sicer v tožbi zatrjuje, vendar pa ne izkaže, in tudi iz podatkov upravnih spisov izhaja nasprotno. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je iz obravnavane ECL razvidno nesporno dejstvo, da je ECL vložil tožnik. Iz ECL je razvidno tudi, da se je v ECL z vpisom v polje 14 tožnik deklariral kot carinski deklarant. Indirektno zastopanje je zastopanje, ki navzven ni razvidno in velja le v razmerju med zastopnikom in zastopancem, ne pa tudi v razmerju do tretjih oseb, v obravnavanem primeru do carinskih organov. Če torej zastopnik navzven ne izkaže (v ECL ne navede), da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le v vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožnika pozivati k predložitvi ustreznega pooblastila, saj je po določbi 47. člena CZ carinski deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom, skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Vpis podatkov v ustrezno rubriko ECL in vložitev le-te je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan. Ker je po presoji sodišča tožniku z izpodbijano odločbo utemeljeno naloženo plačilo carinskega dolga kot carinskemu dolžniku, so tudi po presoji sodišča njegove tožbene navedbe v zvezi z garanti in poroki v zadevi pravno nerelevantne.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v celoti odgovorila na vse pritožbene ugovore. Stališče tožnika, da odgovora na vprašanje o vrsti sosporništva v izpodbijani odločbi ni dobil, je napačno. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov, ki izhajajo iz njihovih medsebojnih obligacijskih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodi v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.

Po drugem odstavku 62. člena CZ lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji, naknadno pregleda komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne postopke v zvezi s tem blagom ali na kasnejše komercialne postopke v zvezi s tem blagom. Ti postopki se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki posreduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to še vedno mogoče. Na podlagi podatkov upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je postopek naknadnega preverjanja deklaracij vodil stvarno in krajevno pristojni carinski organ, ki je na podlagi zbranih podatkov tudi izdal odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Ker po določbah 27. člena ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki je bil v času upravnega odločanja v uporabi, vsak organ opravlja delo le v mejah svojega območja, izven njega pa le, če bi bilo nevarno odlašati, je dejanja v postopku preveritve deklaracij na svojem območju opravila Carinarnica A na zaprosilo Carinarnice B. Ugovor kršitve načela zaslišanja stranke je neutemeljen. Tožnik je bil z listino tujega organa - fitosanitarnim spričevalom v postopku seznanjen, skupaj z zapisnikom o naknadni kontroli z dne 26. 10. 1998, tožena stranka pa skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja, da gre za listino, ki jo je v carinskem postopku Mejni postaji za varstvo rastlin B, mejni prehod C v pregled predložil tožnik sam, skupaj s prijavo za pregled uvoznih pošiljk. Da gre za tujo javno listino, med strankama ni spora. Listine, izdane v tujem jeziku, je treba predložiti v overjenem uvodu le, če je to potrebno (170. člen ZUP/86). Po presoji sodišča potreba po prevodu fitosanitarnega spričevala, izdanega na obrazcu v angleškem in madžarskem jeziku in v zvezi z vsebino katerega je sporna le oznaka vrste blaga, ki je predmet carinskega postopka, ta pa je označena s strokovnih izrazom v latinskem jeziku, v upravnem postopku ni bila izkazana, prav tako pa potrebe po prevodu ne izkazuje tožnik. Navedena listina tujega organa pa je bila ob naknadni kontroli zaradi preveritve pravilnosti označbe blaga na fakturi in s tem za kontrolo pravilnosti uvrščanja v tarifno oznako po presoji sodišča kot dokaz tudi utemeljeno uporabljena.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor neskladnosti izreka izpodbijane odločbe z njeno obrazložitvijo oziroma nejasnosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožena stranka v izreku odločbe najprej zavrne pritožbo tožnika in nato družbe AAA, v obrazložitvi odločbe pa tožnika označi kot drugopritožnik z dostavkom BBB. Iz obrazložitve odločbe, v kateri tožena stranka povzema pritožbene ugovore obeh pritožnikov, je tudi jasno razvidno, do ugovorov katerega od pritožnikov zavzema stališče. Ni sporno, da je izpodbijano odločbo izdala in podpisala pooblaščena uradna oseba, tako kot to zahteva zakon. Zato opustitev navedbe imena osebe, pooblaščene za dejanja v postopku pred njeno izdajo, ki jo očita tožnik, po presoji sodišča ne predstavlja nepravilnosti, ki je oziroma bi mogla vplivati na odločitev v stvari.

Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene trditve pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo. Predlagane glavne obravnave sodišče ni opravilo, ker je lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku za izdajo izpodbijane odločbe.