Jedro

Glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo še vedno prevladujejo razlogi, ki govore za dosedanjo sodno prakso. Slednja resda ni obvezen pravni vir, se pa z enotno sodno prakso zagotavlja uresničevanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do enakega varstva pravic. Razlogi, ki govore za ohranitev sodne prakse, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zakonite zamudne obresti od tako prisojene odškodnine pa začno teči z izdajo prvostopenjske sodbe, so še vedno obstoječa inflacija in ureditev zakonskih zamudnih obresti, katerih sestavni del je še vedno temeljna obrestna mera, ki zagotavlja revalorizacijo glavnice. Če bi za odškodnino, odmerjeno po razmerah ob izdaji prvostopenjske sodbe, določili zakonite zamudne obresti za čas pred izdajo sodbe, bi tako dovolili dvojno revalorizacijo, kar pa ni dovoljeno.

Tožeča stranka je poleg primarnega tožbenega zahtevka tekom pravde postavila še dva podredna tožbena zahtevka. Razlika med njimi je le v začetku teka zakonitih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem pa zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od poteka 14 - dnevnega roka od vložitve zahtevka na zavarovalnici dalje (od 27.11.1999 dalje) vsebuje tudi zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (od 10.5.1999 dalje) oziroma od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 11.4.2001 dalje). Vsi trije zahtevki tožeče stranke so po svoji vsebini v pretežnem delu enaki, temeljijo na isti dejanski in v pretežni meri na isti pravni podlagi. Tožeča stranka je v njih navajala le nekoliko drugačno pravno podlago za začetek teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o spremembi tožbe. Prav tako niso bili dani pogoji za naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Ker je torej v času postavitve manjših tožbenih zahtevkov že tekla pravda o teh zahtevkih (litispendenca), so že v postopku na prvi stopnji obstajali razlogi za zavrženje manjših (podrednih) zahtevkov, ki sta vsebovana v višjem (primarnem) tožbenem zahtevku. Na obstoj litispendence pa pazita po uradni dolžnosti tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 1.750.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 dalje do plačila, na plačilo glavnice v znesku 30.095,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1998 dalje do plačila, na plačilo glavnice v znesku 26.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1998 dalje do plačila, v II. točki izreka pa v celoti razveljavi in tožba zavrže, v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 272.327,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.106.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 30.095,00 SIT za čas od 15.9.1998 dalje do plačila, od zneska 26.800,00 SIT za čas od 25.7.1998 dalje do plačila in od zneska 2.050.000,00 SIT za čas od 27.11.1998 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znesek 2.106.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 30.095,00 SIT za čas od 15.9.1998 dalje do plačila, od zneska 26.800,00 SIT za čas od 25.7.1998 dalje do plačila in od zneska 2.050.000,00 SIT za čas od 10.5.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). V točki III izreka pa je delno ugodilo drugemu podrednemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.806.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 30.095,00 SIT za čas od 15.9.1998 dalje do plačila, od zneska 26.800,00 SIT za čas od 25.7.1998 dalje do plačila in od zneska 1.750.000,00 SIT za čas od 11.4.2001 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Glede stroškov pa je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 217.861,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (IV. točka izreka).

Proti zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine za telesne bolečine nad 750.000,00 SIT in proti zavrnitvi zahtevka na plačilo zakonitih zamudnih obrestmi od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 27.11.1998 in s tem tudi za čas od 10.5.1999 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (do 11.4.2001) ter proti odločitvi o pravdnih stroških se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede višine prisojene odškodnine za telesne bolečine tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo ugotovljena dejstva. S tem v zvezi opozarja, da je tožnik sam izpovedal, da je ob poškodbi začutil strašno bolečino in utrpel neznosne bolečine pri čiščenju očesa. Tablete proti bolečinam mu niso pomagale, injekcijo pa je od začetka odklanjal, ker se je boji. Kljub temu so bile bolečine tako močne, da je moral zaprositi za injekcijo. V času hospitalizacije je potem prejel več injekcij proti bolečinam. Sodišče je premalo ovrednotilo tudi obdobje bodočih telesnih bolečin. Izvedenec ugotavlja, da bodo telesne bolečine pri tožniku trajale še dve leti. Glede na to, da je bilo izvedensko mnenje izdelano dne 16.1.2000, bodo telesne bolečine trajale vse do konca januarja 2001. Glede na to in ker je bil tožnik poškodovan 21.7.1998 bo celotno bolečinsko obdobje trajalo približno tri leta. Poleg tega je tožnik prestajal tudi hujše neugodnosti med zdravljenjem. To so hospitalizacija, prejemanje injekcij (subjektivno zelo neugodno za tožnika), odstranjevanje tujka iz očesa, nasilno odpiranje očesa, številni prevezi, obvezi očesa, številni specialistični pregledi. Vsa navedena dejstva po mnenju tožeče stranke opravičujejo odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT. Nadalje se tožnik ne more strinjati s stališčem sodišča, da ni pogojev za zvišanje odškodnine zaradi poteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine. Sodišče namreč napačno enači trajanje postopka z vprašanjem čakanja na odmero odškodnine. Tožnik je na odmero odškodnine čakal 3 mesece manj kot tri leta, kar zagotovo ni razumen rok. Če sodišče že glede teka zamudnih obresti izklučuje uporabo 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, naj vsaj upošteva smisel načelnega pravnega mnenja iz Bugojna. Tožena stranka je v zamudi z reparacijo odškodnine že od 21.7.1998, to je od nastanka škode. Konkreten primer je zelo enostaven in če bi tožena stranka poslovala korektno, bi se lahko končal s poravnavo. Temelj je bil namreč nesporen in tožena stranka je imela s tremi meseci več kot dovolj časa za izplačilo odškodnine. Zato ne držijo navedbe prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za zlorabo pravic s strani tožene stranke. Samo zlorabo predstavlja že dejstvo, da tožena stranka ni tožniku plačala ničesar in se je pustila tožiti. Pri znanih sodnih zaostanih toženi stranki res ni treba storiti nič drugega, kot da je pasivna, saj se s tem rok za odmero odškodnine avtomatično podaljša še za dve leti. Res je, da mora biti sodna praksa enotna in da deluje glede na svojo prepričljivost, vendar pa sodna praksa ni pravni vir v Republiki Sloveniji, ampak so pravna podlaga za razsojo ustava, zakoni in podzakonski predpisi. Vsebina sodb vrhovnega sodišča, ki ju omenja sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, je v direktenm nasprotju z odločitvijo istega sodišča v zadevi opr.št. II Ips 312/98. V tej odločbi je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da člen 919 ZOR velja tudi za oškodovance in za odškodnine ne glede na omejenost zavarovalne vsote. Odločbe vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, so pravno zmotne, saj gre za preživelo sodno prakso. Sedaj veljavna sodna praksa je bila namreč sprejeta v popolnoma drugačnih družbenih okoliščinah, kot obstajajo sedaj. Načelno pravno mnenje iz Bugojna je bilo sprejeto zaradi vse bolj rastoče inflacije, celo hiperinflacije, saj takratna ureditev zakonitih zamudnih obresti ni ohranjala realne vrednosti denarja, kaj šele, da bi zamudne obresti predstavljale sankcijo za zamudo. Zato so najvišja sodišča takrat izključno z namenom zaščite oškodovanca spremenile razlago ZOR in določila prisojo odškodnine po razmerah na dan izdaje sodne odločbe, s čimer se je ohranila realna vrednost odškodnin. Na tak način se je tudi izničil interes zavarovalnic, da bi v nedogled zavlačevale z izplačilom odškodnin. Da je bilo obravnavano načelno pravno mnenje sprejeto izključno v interesu odškodovanca, kaže na to, da je šlo pri tem za akrobacijo pravne logike in za razlago na robu sprejemljivosti, saj je tako mnenje v direktnem nasprotju s 186. členom ZOR in 919. členom ZOR. Da se je sodna praksa takrat oprla na 2. odstavek 189. člena ZOR, je hudo sporno, saj omenjeni člen določa, da se odškodnina določa po cenah ob izdaji sodbe, če zakon ne določa kaj drugega. Nasprotno pa določata kar dva člena - 186. člen ZOR, še zlasti pa 919. člen ZOR. Zaradi same zaščite oškodovanca je bila torej sodna praksa pripravljena sprejeti stališče, ki stoji na zelo trhlih nogah in ki ga je skoraj nemogoče razlagati skladno z določili ZOR. Danes so družbene razmere ponovno enake kot leta 1970 in kot leta 1979, ko sta bili sprejeti načelni pravni mnenji, da se zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisojajo od dne, ko je oškodovanec pozval dolžnika na plačilo odškodnine oziroma naslednjega dne po vložitvi tožbe oziroma od dne nastanka škode. V enakih gospodarskih in družbenih razmerah mora biti tudi razlaga ZOR enaka. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Meni, da je glede na 86% uspeh upravičen do povrnitve stroškov v višini 234.240,00 SIT. Sicer pa meni, da bi mu sodišče lahko priznalo vse stroške, saj le s sorazmerno majhnim delom ni uspel, s tem delom pa niso nastali kakšni posebni stroški.

Pritožba je delno utemeljena.

V konkretnem primeru je tožeča stranka postavila tri eventualne tožbene zahtevke, ki pa se v pretežnem delu pokrivajo. Razlika med njimi je le v začetku teka zakonitih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem pa zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od poteka 14 - dnevnega roka od vložitve zahtevka na zavarovalnici dalje (od 27.11.1999 dalje) vsebuje tudi zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (od 10.5.1999 dalje) oziroma od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 11.4.2001 dalje). Vsi trije zahtevki tožeče stranke so po svoji vsebini v pretežnem delu enaki, temeljijo na isti dejanski in v pretežni meri na isti pravni podlagi. Tožeča stranka je v njih navajala le nekoliko drugačno pravno podlago za začetek teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o spremembi tožbe (3. odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker sta oba podredna tožbena zahtevka že vsebovana v primarnem tožbenem zahtevku, ni bilo pogojev za naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov po 3. odstavku 182. člena ZPP. Ker je tako v času postavitve manjših tožbenih zahtevkov že tekla pravda o teh zahtevkih (litispendenca), so že v postopku na prvi stopnji obstajali razlogi za zavrženje manjših (podrednih) zahtevkov, ki sta vsebovana v višjem (primarnem) tožbenem zahtevku. Opisano procesno situacijo je povzročila tožeča stranka sama z nepravilnim postavljanjem tožbenih zahtevkov, vendar pa mora sodišče prve stopnje na obstoj litispendence paziti po uradni dolžnosti (4. odstavek 189. člena ZPP). Opisano procesno oviro je sodišče prve stopnje spregledalo in tudi tožeča stranka je v pritožbi ne omenja. Ker pa mora nanjo v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe paziti sodišče druge stopnje samo (12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP) in ker se tožnik pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (tako glede glavnice kot tudi obresti), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 1.750.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 dalje do plačila, na plačilo glavnice v znesku 30.095,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1998 dalje do plačila, na plačilo glavnice v znesku 26.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1998 dalje do plačila, v točki II izreka pa v celoti razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje sodbe ni razveljavilo v tistem delu I. točke izreka, kolikor je v njem zajeta zavrnitev višjega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za telesne bolečine (nad zneskom 750.000,00 SIT) in zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 27.11.1998 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je do 11.4.2001. Kar zadeva odškodnino za telesne bolečine v znesku 750.000,00 SIT, je po mnenju pritožbenega sodišča ta povsem ustrezna, saj je primerljiva z dosojenimi odškodninami za to vrsto nepremoženjske škode v podobnih primerih. Pri določanju višine je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo vse v pritožbi navedene okoliščine na strani tožeče stranke in le te tudi ustrezno ovrednotilo. Zvišanje odškodnine zato po mnenju sodišča druge stopnje ne pride v poštev.

Tudi glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da te tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Pritožba ima prav, ko zatrjuje, da so se ekonomske in družbene razmere od sprejema načelnega pravnega mnenja leta 1987 v Bugojnem do danes spremenile, vendar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča še vedno prevladujejo razlogi, ki govore za dosedanjo sodno prakso. Slednja resda ni obvezen pravni vir, se pa z enotno sodno prakso zagotavlja uresničevanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do enakega varstva pravic. Razlogi, ki govore za ohranitev sodne prakse, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zakonite zamudne obresti od tako prisojene odškodnine pa začno teči z izdajo prvostopenjske sodbe, so še vedno obstoječa inflacija in ureditev zakonskih zamudnih obresti, katerih sestavni del je še vedno temeljna obrestna mera, ki zagotavlja revalorizacijo glavnice. Če bi za odškodnino, odmerjeno po razmerah ob izdaji prvostopenjske sodbe, določili zakonite zamudne obresti za čas pred izdajo sodbe, bi tako dovolili dvojno revalorizacijo, kar pa ni dovoljeno. Poleg tega je za nazaj, za trenutek nastanka škode skorajda nemogoče ugotoviti pravilno višino odškodnine, saj je za nazaj zelo težko ugotoviti in upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine in na ta način ustrezno znižati sedanje odškodnine. Zaradi navedenih razlogov je odmera odškodnine po razmerah v času sojenja na prvi stopnji, ki upošteva aktualna vrednostna razmerja in na ta način ohranja realno vrednost odškodnin glede na konkretne okoliščine, bolj primerna od odmere odškodnine v času nastanka škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od nastanka škode (186. člen ZOR) oziroma od poteka 14 dni od vložitve zahtevka na zavarovalnici (1. odstavek 919. člena ZOR). Sodišče prve stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o zlorabi procesnih pravic s strani tožene stranke, ker tožeči stranki ni izplačala odškodnine že po preteku 14 - dnevnega roka od vložitve zahtevka pri njej. V konkretnem primeru je postopek odmere odškodnine trajal toliko časa, kolikor v poprečju trajajo tovrstni postopki, zato odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka ne pride v poštev. Temelj tožbenega zahtevka resda ni bil sporen, bila pa je sporna njegova višina. Le ta pa se je ugotovila šele v postopku na prvi stopnji s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo po času nastanka škode po določbi 186. člena ZOR pa ne pride v poštev tudi zato, ker omenjena določba določa le zapadlost premoženjske škode.

Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati vse pravdne stroške, saj le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni uspela, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških spremenilo tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 272.327,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Pravdni stroški, povezani z zahtevkom na plačilo odškodnine v znesku 2.106.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (kolikor je vtoževala tožeča stranka), so namreč enaki kot pri zahtevku na plačilo odškodnine v višini 1.806.895,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje). Tudi sedanja odločitev o zavrženju podrejeno uveljavljanih tožbenih zahtevkov ne narekuje drugačne odmere stroškov, saj zaradi tega neuspeha tožeče stranke posebni stroški niso nastali.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela le glede odločitve o stroških, ti pa na odmero pravdnih stroškov v skladu s 35. členom ZPP ne vplivajo, je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).