Jedro

Izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne potrdi sodba sodišča prve stopnje s tem, da se v I. točki izreka besede predlog za izvršbo nadomestijo z besedama tožbeni zahtevek.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8424/2017, Centralni oddelek za verodostojno listino z dne 2. 2. 2017 v prvem in tretjem odstavku izreka in predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženec) v 15 dneh po prejemu sodbe povrne pravdne stroške v znesku 1.393,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti (točka II izreka).

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo v spis vložene listine. V zadevi II P 1436/2009 je vrednost spora znašala 287.000,00 EUR, tretjina vrednosti toženčeve stavbe, ki je bila predmet začasne odredbe, znaša 24.865,20 EUR, vrednost stanovanjske hiše z dvoriščem pa 60.000,00 EU, kar skušaj znaša 389.885,18 EUR. Nagrado je treba odmeriti glede na pogodbo z dne 15. 2. 2010. Sodišče prve stopnje pa pogodbenih določil ni upoštevalo. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnica v tem postopku s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo odvetniške nagrade za zastopanje toženca v pravdnem postopku II P 1436/2009 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ki je pravnomočno zaključen. V navedenem postopku je bil tožbeni zahtevek zoper toženca v celoti zavrnjen.

7. V predmetni zadevi je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je toženec tožnici na račun zastopanja v citirani pravdni zadevi že plačal (najmanj) 42.450,00 EUR. Navedeni znesek predstavlja 15 % od vrednosti spora 283.000,00 EUR, kar je tožnica tožencu zaračunala z računom z dne 17. 10. 2012 (B 9). Tožnica zahteva poleg že plačanega zneska še plačilo 15.144,78 EUR in zatrjuje, da bi naj vrednost spornega predmeta v prej navedeni pravdni zadevi znašala 389.885,18 EUR.

8. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnica ni ponudila zadostne trditvene podlage, da bi bilo mogoče ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku. Tožnica je v pravočasnih trditvah (tožba, prva pripravljalna vloga, prvi narok) glede višine zahtevka navedla le, da je vrednost spornega predmeta v zadevi II P 1436/2009 znašala 389.885,18 EUR in da ji je toženec dolžan plačati nagrado v višini 15 % od prisojenega zneska, ki obsega glavnico, obresti in stroške postopka. Zatrjevala je, da ji toženec dolguje še razliko v višini 15.144,78 EUR, preostali znesek nagrade in stroškov pa ji je že plačal. Takšne trditve pa za ugoditev tožbenemu zahtevku v konkretnem primeru ne zadostujejo. Tožnica namreč ni znala pojasniti, zakaj ji je toženec dolžan plačati nagrado od vrednosti spora 389.885,18 EUR. Pri izračunu se je sklicevala le na pisni izračun z dne 22. 11. 2012 (A 4, A 18), vendar pa listinski dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage (212. člen ZPP1). Na označbo vrednosti spornega predmeta v sodbi Vrhovnega sodišča pa se tožnica ne more uspešno sklicevati, saj je sama zastopala toženca v postopku in je tako sama morala vedeti, koliko znaša sporna vrednost, od katere ji je toženec dolžan plačati nagrado. Sicer pa je bila v sodbi II Ips 338/2013 z dne 5. 11. 2015 (s katero je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijo zoper sodbo VSM I Cp 218/2013 z dne 9. 7. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1436/2009 z dne 15. 11. 2012), vrednost predmeta postopka glede primarnega zahtevka za ugotovitev skupnega premoženja označena na 238.000,00 EUR. Prav tako je bila v sodbi VSM I Cp 218/2013 z dne 9. 7. 2013 vrednost predmeta postopka označena z 238.000,00 EUR. Iz nobene sodbe tako ne izhaja, da bi vrednost spornega predmeta znašala 389.885,18 EUR. Pri tem je dodati, da je toženec obrazloženo nasprotoval tožbenemu zahtevku po višini že v odgovoru na tožbo, tožnica pa kljub temu trditvene podlage glede tožbenega zahtevka ni ustrezno dopolnila in ni navedla, na kakšen način je sama izračunala vrednost spornega predmeta, od katere ji je toženec dolžan plačati nagrado.

9. Ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, da je vrednost spora v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru II P znašala 287.000,00 EUR, tretjina vrednosti toženčeve stavbe, ki je bila predmet začasne odredbe znaša 24.865,20 EUR, vrednost stanovanjske hiše z dvoriščem pa 60.000,00 EUR, kar skušaj znaša 389.885,18 EUR. Tožnica jih je namreč podala šele na drugem naroku, zato so prepozne in se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti (286. člen ZPP). Tudi sicer pa glede na prej povedano ni jasno, od kod tožnici znesek 287.000,00 EUR, ki bi naj predstavljal vrednost spornega predmeta poleg vrednosti stanovanjske hiše. Tožnica tudi ni podala nobenih konkretiziranih trditev, da ji pripada posebna nagrada za zastopanje v postopku z začasno odredbo in kaj je podlaga za takšno nagrado. Nenazadnje pa seštevek vrednosti 287.000,00 EUR, 24.865,20 EUR in 60.000,00 EUR znaša 371.865,20 EUR in ne predstavlja zatrjevane vrednosti spornega predmeta 389.885,18 EUR, niti se ne ujema s pisnim izračunom z dne 22. 11. 2012, v katerem je tožnica vrednost spornega predmeta v višini 389.885,18 EUR izračunala na drugačen način. Tožnica torej v tem postopku ni znala pojasniti, zakaj je je toženec poleg že plačane nagrade v višini 42.450,00 EUR za zastopanje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1436/2009 dolžan plačati še zahtevani znesek, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem K.K. Izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje izpovedba o tem, kako toženec deluje proti osebam, ki so mu nudili usluge, tudi sicer ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v sporu.

11. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. V tem postopku je sodišče meritorno odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo 15.154,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2016 (in ne le o dovoljenosti izvršbe), zato je sodišče druge stopnje zaradi jasnosti izreka v I. točki izreka besede predlog za izvršbo nadomestilo z besedama tožbeni zahtevek.

13. Tožnica sama krije sam svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.