Jedro

Organ prve stopnje in tudi tožena stranka nista obrazložila, zakaj je potrebno pri odločitvi, ki jo je organ sprejel v 4. točki izreka svoje odločbe uporabiti tudi 5. točko 1. odstavka 74. člena ZJC (odreditev začasnih ukrepov). Po presoji sodišča pri naložitvi stroškov odvoza nasutega materiala ne gre za nujen primer, ko bi bila ogrožena varnost prometa na cesti ali bi lahko nastala škoda, prav tako pa ne gre za primer, ko je potrebno, da se odvrne nevarnost ali prepreči škoda. Tožena stranka je odločitev o povrnitvi stroškov oprla na 113. člen ZUP, pri tem pa ni odgovorila na ugovor tožeče stranke v pritožbi, da organ prve stopnje ni bil stvarno pristojen za odločitev, sprejeto v 4. točki in da se o tem vodi postopek pred Okrajnim sodiščem v A.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za promet RS z dne 24. 1. 2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Prometnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 15. 11. 2000. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo in pravilno odločil, da je bil izveden nedovoljen poseg v samem cestnem delu, prav tako pa, da nastali stroški odvoza nasutega materiala, po potrebi pa tudi stroški pomoči - asistence policije, bremenijo tožnike. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na 61. člen, 5. točko 1. odstavka 74. člena, 3. odstavek 47. člena in 72. člen Zakona o javnih cestah. Organ prve stopnje je izvedbo nujnih ukrepov, to je odstranitev navoženega zemeljsko-peščenega materiala z dela cestnega telesa, naložil A. kot za to usposobljeni in opremljeni organizaciji. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno odločil, da je bil izveden nedovoljen poseg v samem cestnem telesu in da nastali stroški bremenijo tožnike. Tožena stranka se pri tem sklicuje na 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Pri tem poudarja, da je organ prve stopnje svojo odločbo oprl na dejstva, ki so bila verjetno izkazana, ob reševanju pritožbe pa je ta organ dopolnil postopek in pridobil dodatne dokaze, iz katerih je razvidno, da so tožniki nedvomno pasivno legitimirani v tem upravnem postopku in so torej dolžni povrniti nastale stroške. Tožena stranka v zvezi s pritožbenim ugovorom, da odločba organa prve stopnje v zvezi s 4. točko izreka te odločbe nima obrazložitve navaja, da v odločbi ni naveden predpis, ki je podlaga za obveznost tožnikov, vendar to dejstvo ne vpliva na končno odločitev tožene stranke v tej zadevi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je vložila pritožbo proti 4. točki izreka odločbe organa prve stopnje, ker ta organ o odgovornosti tožeče stranke kot lastnikov zemljišča ni izvajal nobenih dokazov, ta del odločbe pa je v celoti neobrazložen. Tožena stranka je prekoračila obseg svojih pooblastil in nezakonito in nepravilno odločila o vprašanju, za katerega ni stvarno pristojna. Tožeča stranka navaja, da gre za vprašanje civilno-pravne in odškodninske odgovornosti o katerem odloča sodišče. O tem ugovoru tožena stranka ne pove ničesar, prav tako pa tožena stranka ne pove katere dokaze in kako je organ prve stopnje dopolnil postopek in zakaj tožeča stranka ni bila o tem predhodno seznanjena. Tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi in se ji povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ prve stopnje pridobil dodatne dokaze in sicer izjave krajanov, ki so videli zasipavanje cevnega propusta s strani tožnikov, fotografije tožnikov, ki izvajajo zasipavanje cevnega propusta in fotografije o stanju na cesti po nasutju. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne, ker je bilo v upravnem postopku nedvomno izkazano, da so postopek povzročili tožniki s svojim protipravnim ravnanjem, zato so dolžni nositi tudi stroške postopka.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje opravil pregled stanja in ogled na terenu na podlagi prijave A. d.d., da so trije kršitelji izvedeli protestno zacevitev - zamašitev cevnega prepusta regionalne turistične ceste RT/917. Inšpektor je odredil stalno spremljanje razmer, nato je sam pritisk vode spral zbit zemeljsko-peščeni material. Dne 14. 11. 2000 pa je Občina A. sporočila, da so lastniki zemljišča ponovno zasuli isti cestni propust. Organ prve stopnje je ukrep zaradi nevarnosti razlitja vode na vozišče in spodjedanja spodnjega ustroja dela regionalne turistične ceste izdal odločbo prve stopnje. V 4. točki svoje odločbe pa je odločil, da bremenijo stroški odvoza in tudi morebitni stroški pomoči - asistence policije tožečo stranko, o stroških postopka pa bo izdan poseben sklep. Pritrditi je potrebno tožbenemu ugovoru tožeče stranke, da odločba organa prve stopnje nima obrazložitve, zato se je ne da preizkusiti v zvezi s 4. točko izreka. Tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje po vloženi pritožbi sicer pridobil dodatne dokaze iz katerih je razvidno, da je tožeča stranka nedvomno pasivno legitimirana, vendar teh dokazov tožena stranka v svoji obrazložitvi ni niti navedla. To je sicer dopolnila v svojem odgovoru na tožbo, vendar v odgovoru na tožbo v upravnem sporu tožena stranka ne more dopolnjevati ali nadomestiti obrazložitve izpodbijane odločbe ter dodajati razloge in svoja stališča v zvezi s pritožbo in odločbo organa prve stopnje, ker s tem jemlje stranki v upravnem postopku učinkovito pravno varstvo in s tem možnost, da v tožbi v upravnem sporu proti odločbi tožene stranke uveljavlja vse tožbene ugovore. Iz upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje pridobil naknadno fotografije z dne 12. 11. 2000 in 15. 11. 2000 ter dopis: A 20. 12. 2000 s podpisi. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je bil organ obveščen o zasutju 25. 10. 2000 ter 14. 11. 2000. Iz spisa ne izhaja, da bi bili izvedeni kakršnikoli dokazi, izjava z dne 20. 12. 2000 pa ima več nečitljivih podpisov. S takšnim postopanjem je organ prve stopnje kršil načelo materialne resnice in zaslišanja strank (8. in 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Po presoji sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da je odločitev organa prve stopnje pravilna, ker je odločal v skrajšanem postopku na podlagi 5. točke 1. odstavka in 3. odstavka 74. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju: ZJC). Organ prve stopnje in tudi tožena stranka nista obrazložila zakaj je potrebno pri odločitvi, ki jo je organ sprejel v 4. točki izreka svoje odločbe uporabiti tudi 5. točko 1. odstavka 74. člena ZJC (odreditev začasnih ukrepov).

Po presoji sodišča pri naložitvi stroškov odvoza nasutega materiala ne gre za nujen primer, ko bi bila ogrožena varnost prometa na cesti ali bi lahko nastala škoda, prav tako pa ne gre za primer, ko je potrebno, da se odvrne nevarnost ali prepreči škoda. Tožena stranka je odločitev o povrnitvi stroškov oprla na 113. člen ZUP, pri tem pa ni odgovorila na ugovor tožeče stranke v pritožbi, da organ prve stopnje ni bil stvarno pristojen za odločitev sprejeto v 4. točki in da se o tem vodi postopek pred Okrajnim sodiščem v A. V upravnem spisu se nahaja tudi zapisnik Inšpekcije za okolje - Območna enota B. o pregledu z dne 15. 11. 2000 in odločba Inšpekcijske pisarne A. z dne 20. 11. 2000, prav tako v zvezi z fizično odstranitvijo zapore iz cestnega propusta, do katerega se tožena stranka tudi ni opredelila. V ponovljenem postopku se mora tožena stranka najprej opredeliti do ugovora stvarne nepristojnosti, po potrebi pribaviti spis Okrajnega sodišča v A. in spis Inšpekcijske pisarne A., nato pa, glede na njeno sprejeto stališče v zvezi s tem, nadaljevati postopek z zaslišanjem tožnikov in po potrebi tudi prič ter o zadevi ponovno odločiti, upoštevaje 8. in 9. člen ZUP. Sodišče je odločilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, v postopku pred izdajo upravnega akta pa se ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost odločitve.

K 2. točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po povrnitvi stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUP. Ker je v tem upravnem sporu sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.