Jedro

Med tožnikom kot izvajalcem del in njegovim podizvajalcem sklenjena pogodba ima le značaj podizvajalske pogodbe in vzpostavlja pogodbeni odnos le med njima. V odnosu do investitorja in do pristojnih organov ima odgovornosti in obveznosti izvajalca del še vedno tožnik.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni inšpekcijski organ odločil, da morata inšpekcijska zavezanca investitor Občina Lendava ter tožnik kot izvajalec del, takoj po vročitvi te odločbe, ustaviti vsa nadaljnja dela, ki se izvajajo na delu kompleksa gradu Lendava, na zemljišču s parc. št. 3979 in 3981 k. o. ..., vpisanega v register pod nazivom enotne dediščine: Lendava – Grad, EŠD ... in razglašenega za kulturni spomenik, ne da bi si za ta dela pridobila spremenjeno kulturno varstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor (1. točka izreka). Odločba se vroči pristojnemu gradbenemu inšpektorju Inšpektorata RS za okolje in prostor, Organizacijska enota Murska Sobota in s tem zadevo odstopi v nadaljnje reševanje (2. točka izreka). Ustavitev del velja do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da si je investitor (Občina Lendava) za dela sicer pridobil kulturno varstvene pogoje z dne 19. 8. 2005, kulturno varstveno soglasje z dne 15. 9. 2005 ter gradbeno dovoljenje z dne 13. 3. 2007, vendar pa izvedena dela odstopajo od izdanih dovoljenj. Z izvedenimi rušitvenimi posegi sta investitor in izvajalec presegla dela, za katera bi bilo potrebno zgolj spremenjeno kulturno varstveno soglasje, saj so statično posegli v jugozahodni del stolpa gradu tako, da so ga odstranili do temeljev. Zato morata inšpekcijska zavezanca takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela, ki se izvajajo na delu kompleksa gradu Lendava na navedenih zemljiščih.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, navaja, da se je v zadevi izvedla porušitev spomenika v nasprotju s kulturno varstvenim soglasjem. V skladu s 115. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/08, 123/08) inšpektor v takem primeru lahko ustavi vsa nadaljnja dela in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu gradbenemu inšpektorju, ki bo v svojem postopku ugotavljal skladnost izvedenih del z gradbenim dovoljenjem. Po 112. členu istega zakona sta inšpekcijska zavezanca pri posegih investitor in oseba, ki izvaja poseg, torej izvajalec. Tožnik se v skladu s predpisi o gradnji v konkretnem primeru šteje za izvajalca, saj je podpisnik izvajalske pogodbe z investitorjem in ima zato nasproti investitorju odgovornost za izvedbo projekta, kamor spada tudi lastna kontrola izvajanja del v skladu s projekti za izvedbo in gradbenimi predpisi in še posebej skrb za to, da se v primeru izvajanja del na objektu, ki je varovan s predpisi o varstvu kulturne dediščine, zagotovi ustrezno sodelovanje pristojne službe s tega področja. V kolikor je izvajalec sklenil pogodbo s podizvajalci, so ti odgovorni nasproti njemu.

Tožnik v tožbi navaja, da v predmetni zadevi ni pasivno legitimiran, saj ni izvajalec del na objektu, ampak je to družba A. d.o.o., katere predstavniki so se tudi udeleževali sestankov v zvezi s sporno gradnjo. Po 112. členom ZVKD-1 je izvajalec del oseba, ki izvaja poseg. Okoliščina, da tožnik sam ne bo izvajal predmetnih del, je bila v zadevi vseskozi znana. Tožnik je z dejanskim izvajalcem del, družbo A. d.o.o., sklenil pogodbo št. ..., s katero navedena družba prevzema vsa dela in pogoje iz pogodbe z Občino Lendava št. ... z dne 10. 6. 2008. Izpodbijana odločba je neizvedljiva, saj nalaga prepoved del tožniku, ki del dejansko ne izvaja. Kljub temu se je tožnik pozanimal o zadevi in je dobil pojasnilo, da je bil objekt (stolp) nevaren in se je sam porušil. To dejstvo bi se moralo, ob pritegnitvi izvedenca gradbene stroke, razjasniti že v upravnem postopku. Dejanski izvajalec del je ves čas postopka sodeloval z Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) in ni vplival na porušitev stolpa. Dela so se izvajala v skladu s prejetimi projekti, navodili nadzornega organa in z vednostjo ZVKD. Ker so bili tekom izvajanja projekta na kraju samem predhodno tudi arheologi in predstavniki ZVKD, ne drži očitek iz odločbe, da so se dela opravila v nasprotju oz. neskladno z konservatorskimi smernicami. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevi vrne v ponovni postopek prvostopnemu upravnemu organu, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa posebej odgovorila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, pritožbena ugovora, da tožnik ni pasivno legitimiran kot stranka v predmetnem upravnem postopku in da je ukrep tudi vsebinsko nezakonit, pa sta neutemeljena.

Vprašanje inšpekcijskega nadzora v zvezi s posegi v kulturno dediščino ali spomenik ureja ZVKD-1. V inšpekcijskem postopku po ZVKD-1 pristojni inšpektor ugotavlja ali je zavezanec za nameravani poseg pridobil kulturno-varstveno soglasje in ali se dela izvajajo v skladu z njim. V skladu z določbo 115. člena ZVKD-1 inšpektor z odločbo odredi ustavitev izvajanja vseh del, če ugotovi, da se izvaja ali se je izvedel nedovoljen poseg v dediščino ali spomenik. Ustavitev del velja, dokler si inšpekcijski zavezanec ne pridobi kulturno varstvenega soglasja za nameravani poseg. V primeru, da gre za poseg, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, mora zadevo odstopiti tudi pristojnemu gradbenemu inšpektorju. Ustavitev del v tem primeru velja do odločitve pristojnega gradbenega inšpektorja (peti odstavek 115. člena ZVKD-1).

Tukajšnje sodišče je o zakonitosti izpodbijane odločbe že odločalo v sodbi opr. št. II U 56/2010-5 z dne 12. 5. 2010, kjer je bila tožnica investitorka Občina Lendava, sodišče pa je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Kot izhaja iz spisa zadeve, se na kompleksu gradu Lendava, ki je kulturni spomenik, izvajajo dela, za katera je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. V takšnem primeru se kulturno varstveno soglasje izda kot projektno soglasje k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru je bilo na predloženo projektno dokumentacijo izdano kulturno-varstveno soglasje z dne 15. 9. 2005, na njegovi podlagi pa potem gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in nadzidavo jugozahodnega stolpa. Soglasje je bilo izdano k predvidenim delom po projektni dokumentaciji. Ker je bilo ob ogledu ugotovljeno, da je bilo z nedovoljenimi deli poseženo v objekt v takšnem obsegu, da se dela po projektni dokumentaciji, h katerim je bilo izdano kulturno varstveno soglasje, ne bodo mogla več izvršiti, zaradi česar bo treba pridobiti nove kulturno varstvene pogoje in kulturno varstveno soglasje, je po presoji sodišča inšpektor utemeljeno izrekel prepoved za vsa dela, na katera se je nanašalo soglasje. Takšen ukrep je določen v prvem odstavku 115. člena ZVKD-1. Upoštevaje navedeno, je neutemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega inšpektor v postopku ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja. Tožbeni ugovor, da se je stolp sam porušil, pa poleg že navedenega predstavlja tudi nedovoljeno tožbeno novost v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010), saj tožnik tega v upravnem postopku (niti v pritožbi) ni navajal, zato se upravni organ oziroma tožena stranka do tega ugovora v upravnem postopku nista mogla opredeliti.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožnik ni izvajalec del, ker dela izvaja podjetje A. d.o.o. Kot izhaja iz spisov zadeve, ima pogodbo o izvedbi del z investitorjem sklenjeno le tožnik, družba A. d.o.o. pa ima s tožnikom sklenjeno podizvajalsko pogodbo. Zato se sodišče strinja s presojo upravnih organov, da je treba kot izvajalca del po določbi 112. člena ZVKD-1 šteti tožnika, ki ima z investitorjem edini sklenjeno izvajalsko pogodbo.

Med tožnikom kot izvajalcem del in podjetjem A. d.o.o. sklenjena pogodba ima le značaj podizvajalske pogodbe in vzpostavlja pogodbeni odnos le med njima. V odnosu do investitorja in do pristojnih organov ima odgovornosti in obveznosti izvajalca del še vedno tožnik. V tej zvezi je neutemeljen tudi ugovor, da je bil investitor seznanjen o tem, kdo bo dela izvajal, saj iz dokumentacije v spisih zadeve ni razvidno, da bi investitor s podjetjem A. d.o.o. podpisal izvajalsko ali kako drugo relevantno pogodbo.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov iz izpodbijane in drugostopne odločbe, ki so delno povzeti v uvodnem delu te obrazložitve (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi stroške postopka.