Jedro

Okoliščina, da se je sodna praksa (glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka v podobnih primerih) v času od vložitve tožbe do odločitve sodišča spremenila, ni takšna okoliščina, ki bi vplivala na odločitev o povrnitvi potrebnih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti nasprotni stranki, ki v sporu ni uspela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust plača 1.016,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2004 dalje do plačila, 1.042,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2005 do plačila in 1.072,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2006 do plačila in ji povrne stroške postopka (I. točka izreka), in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 243,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka (sklep o odmeri stroškov postopka) sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in ga spremeni tako, da tožnico oprosti plačila pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnica vložila tožbo za plačilo regresa potem, ko sta sodišči prve in druge stopnje v nekaj identičnih primerih ugotovili, da mora tožena stranka plačati regres skladno s kolektivno pogodbo. Tožnica je tako le sledila sodni praksi, čeprav je mesec dni pred narokom Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je določilo kolektivne pogodbe nično. Tožnica je prepričana, da v konkretnem primeru ni bilo nobene podlage, da sodišče nasprotni stranki v celoti prizna pravdne stroške. Ker je tožnica vložila tožbo v času pravnomočnih odločitev o identičnih zadevah in je upravičeno pričakovala tudi uspeh v pravdi, je nerazumljivo, da mora sedaj nositi tudi pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (odločitev o stroških postopka) v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je glede na vrednost spornega predmeta v višini 3.130,49 EUR, kot ga je določila tožeča stranka, pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ko je nagrado za postopek odmerilo v višini 183,30 EUR po tar. št. 3100 in z uporabo količnika 1,3 ter toženi stranki priznalo tudi pavšalni znesek materialnih stroškov po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV po tar. št. 6007. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo 155. člen ZPP, ki določa, da sodišča pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni in o tem odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Okoliščina, da se je sodna praksa v času od vložitve tožbe do odločitve sodišča spremenila, ni takšna okoliščina, ki bi vplivala na drugačno odločitev o povrnitvi potrebnih stroškov. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato je dolžna skladno s 154. členom ZPP nasprotni stranki povrniti potrebne stroške postopka, saj ZPP ne predvideva situacije, ko bi bila stranka, ki v pravdi ni uspela, zaradi spremenjene sodne prakse oproščena povrnitve stroškov postopka nasprotni stranki.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje (v točki II izreka sodbe).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.