Jedro

V primeru prerekanja zavarovane terjatve in ločitvenih pravic v stečajnem postopku je pravna podlaga tožbe (kot je tudi obravnavana) določba 305. člena ZFPPIPP. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom citirane določbe mora upnik zahtevati: (1.) ugotovitev obstoja prerekane terjatve in (2.) da se stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (če ni v 306., 307. ali 308. členu tega zakona drugače določeno).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in odločba sodišča prve stopnje v točki II izreka delno (glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke v višini 15.006,07 EUR), v točkah III, IV, V in VI izreka pa v celoti razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo delni umik tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe), glede priznanja ločitvene pravice na terjatvah do družb K. d.o.o. in E. d.o.o. in prednostnega poplačila terjatve tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) iz tega dela premoženja tožene stranke (v nadaljevanju toženke), vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). Nadalje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke iz naslova Pogodbe o kratkoročnem okvirnem kreditu št. 24902/25 tudi v višini 149.755,09 EUR, v kateri je bila s strani stečajnega upravitelja toženke prerekana (točka II izreka). Toženki je naložilo, da mora iz vrednosti svojega premoženja prednostno poplačati terjatev tožnice iz naslova citirane pogodbe pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja (točka III izreka). Nadalje je tožnici priznalo ločitveno pravico na podlagi Pogodbe o zastavi terjatev št. 256/2011 tudi na terjatvah do družbe L. R. d.o.o. (točka IV izreka), toženki pa naložilo, da mora iz vrednosti tega premoženja prednostno poplačati predmetno terjatev tožnice, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja (točka V izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.559,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Zoper zanjo neugodni del odločbe (zoper točko II izreka zgolj delno - glede ugotovitve obstoja terjatve tožnice do višine 15.006,07 EUR) se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Primarno izpostavlja, da je terjatev v sporni višini prenehala že glede na navedbe in predložene listinske dokaze tožnice, iz katerih izhaja, da je tožnica poplačilo, ki ga je iz naslova zastavljenih terjatev prejela od družbe E. d.o.o. v višini 19.614,00 EUR, neupravičeno razporedila tudi na druge terjatve (na račun predmetne terjatve pa zgolj v višini 4.634,93 EUR), saj je bila glede na pogodbo o zastavi s prejetim zneskom dolžna pokrivati le predmetno terjatev, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Odločitvi pod točko III izreka nasprotuje iz razlogov neizvršljivosti in neutemeljenosti, saj ni nobene zakonske podlage za prednostno poplačilo terjatve tožnice iz celotnega premoženja (stečajne mase) toženke, sodišče prve stopnje pa v tej zvezi tudi ni podalo nobene obrazložitve, kar je bistvena kršitev določb postopka. Prav tako kot nepravilnemu nasprotuje izreku izpodbijane odločbe v točki IV, saj (prav tako kot tudi tožbeni zahtevek) ne upošteva omejitve obsega zastavljenih terjatev, kot je to določeno v 2. členu Pogodbe o zastavi terjatve 256/2011 (bodoče terjatve, nastale do dne 12. 9. 2012). Nadalje meni, da je odločba neobrazložena tudi glede odločitev, sprejetih v točkah IV in V izreka. Glede na listinska dokazila je zmotno (protispisno) sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile na podlagi citirane zastavne pogodbe zastavljene terjatve družbe L. R. d.o.o. (šlo je za terjatve do družbe L. J. d.o.o.). Nazadnje nasprotuje še stroškovni odločitvi, ki je v nasprotju z določili ZPP že iz razloga, ker je toženka delno uspela v postopku. Ob tem še izpostavlja, da je v postopku zatrjevala, da je predmetna pravda tekla zaradi nepopolne prijave terjatve tožnice v stečajnem postopku, zaradi česar bi ji tožnica morala v skladu s četrtim odstavkom 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) povrniti vse stroške postopka, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in deloma tudi neupoštevne ter kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da je znesek 19.614,00 EUR, prejet s strani družbe E. d.o.o., prerazporedila v skladu z obrazloženo bančno prakso poplačevanja terjatev, glede ugotovljene in priznane ločitvene pravice pa meni, da so bile s predmetno zastavno pogodbo zastavljene tudi terjatve toženke do družbe L. R. d.o.o.. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu navedene odločbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je le-ta obremenjena s takšnimi bistvenimi kršitvami določb postopka (predvsem po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ki so narekovale njeno razveljavitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožbeni zahtevek temelji na sklepu Okrožnega sodišča v o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravicah St 404/2013, s katerim je bila tožnica zaradi prerekanja s strani upravitelja toženke napotena na uveljavitev zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve (v sporni višini) in zatrjevanih ločitvenih pravic.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku (v celoti oz. v neumaknjenem delu) ugodilo na podlagi zaključka, da gre slediti navedbam tožnice o toženkinem koriščenju kredita po dne 15. 9. 2011 sklenjeni Pogodbi o kratkoročnem okvirnem kreditu 24902/25 (priloga A4 spisa) in delnih poplačilih terjatve, kot jih je specificirala tožnica. Obstoj ločitvene pravice na terjatvah toženke do družbe L. J. d.o.o. pa naj bi izhajal iz sklenjene Pogodbe o zastavi terjatev št. 256/2011 (priloga A5 spisa) in Obvestila o zastavi terjatev (priloga A6 spisa).

8. Primarno pritožba utemeljeno izpostavlja neustreznost samega tožbenega zahtevka, ki mu je nekritično sledilo sodišče prve stopnje.

- V primeru prerekanja zavarovane terjatve in ločitvenih pravic v stečajnem postopku je pravna podlaga tožbe (kot je tudi obravnavana) določba 305. člena ZFPPIPP. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom citirane določbe mora upnik zahtevati: (1.) ugotovitev obstoja prerekane terjatve in (2.) da se stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (če ni v 306., 307. ali 308. členu tega zakona drugače določeno).

- Že na prvi pogled tožbeni zahtevek tožnice ni postavljen (povsem) skladno citiranemu zakonskemu določilu, saj v delu, ki je zajet v točki III izreka izpodbijane odločbe, tožnica zahteva prednostno poplačilo ugotovljene terjatve iz vrednosti premoženja toženke, pri tem pa ne definira, da se to nanaša le na premoženje, na katerem naj bi imela tožnica ločitveno pravico (le v tem obsegu lahko ima tožnica pravico do prednostnega poplačila). Takšna omejitev pravice do prednostnega poplačila pa je nato zajeta v točki V izreka, tako da se zahtevek na prednostno poplačilo ugotovljene terjatve v bistvu deloma podvaja in je iz vidika trditvene podlage tožbe tudi nejasen, zagotovo pa mu ni moč v celoti (tako kot je postavljen) ugoditi. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja še neustreznost tožbenega zahtevka v delu, kot mu je v točki IV izreka odločbe sledilo sodišče prve stopnje. V citirani zakonski določbi namreč ni podlage za zahtevek na priznanje prerekane ločitvene pravice, temveč zgolj za zahtevek, naj se stečajnemu dolžniku (v primeru, da se ugotovi obstoj ločitvene pravice) naloži prednostno poplačilo terjatve iz premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico.

- Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru dolžnega materialnega procesnega vodstva tožnico pozvati na ustrezno popravo oz. uskladitev tožbenega zahtevka določbam 305. člena ZFPPIPP. K temu je še dodati, da je na določene neustreznosti oz. delno neutemeljenost tožbenega zahtevka tekom postopka opozarjala tudi sama toženka, vendar se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe do teh njenih navedb ni opredelilo in tudi ne pojasnilo, zakaj potrebno je tožbenemu zahtevku, kot je postavljen, ugoditi v celoti.

9. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima ustreznih razlogov o vseh odločilnih dejstvih v zadevi oz. obstoji celo nasprotje med njenim izrekom in obrazložitvijo.

- Sodišče prve stopnje tako v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni ustrezno oz. zadostno pojasnilo, zakaj je v celoti ugoditi zahtevku na ugotovitev obstoja terjatve po predmetni kreditni pogodbi. Medtem ko tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka, da je izkazano koriščenje kredita s strani toženke v zatrjevani višini, pa je ostalo nerazčiščeno pomembno vprašanje glede opravljenih poplačil na račun predmetnega kredita. Sodišče prve stopnje je glede tozadevnih navedb toženke v obrazložitvi odločbe (tudi sicer neprepričljivo) navedlo zgolj, da slednja glede na njene navedbe v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2014 smiselno priznava ustreznost specifikacije, kot jo je predložila tožnica. Spregledalo pa je navedbe toženke tako iz vloge, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, kot tudi iz njene pripravljalne vloge z dne 19. 6. 2014 (list. št. 25 spisa), v katerih je nasprotovala ravnanju tožnice, ki je „v skladu z bančno prakso“ plačilo iz zastavljene terjatve do družbe E. d.o.o. v višini 19.614,00 EUR porazdelila tudi med druge zatrjevane terjatve do toženke. Toženka je trdila, da je tožnica to storila samovoljno in brez podlage v predmetni pogodbi o zastavi terjatev, sodišče prve stopnje pa se do teh navedb toženke sploh ni opredelilo oz. v tej zvezi izpodbijana odločba nima ustreznih razlogov.

- Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe pa je podano glede odločitve pod točko IV izreka. V tej je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku na priznanje ločitvene pravice na terjatvah do družbe L. R. d.o.o., medtem ko v razlogih sodbe (11. točka obrazložitve) utemeljuje izkazanost ločitvene pravice (zastave) na terjatvah do družbe L. J. d.o.o.. K temu je še dodati, da je ne glede na ugotovljeno nasprotje, izpodbijana odločba v tem delu neustrezno obrazložena glede na podano trditveno podlago strank, iz katere izhaja konkretizirano utemeljevanje tožnice glede obstoja zastavne pravice na terjatvah do družbe L. R. d.o.o. in prav tako argumentirano nasprotovanje toženke k tej zatrjevani ločitveni pravici.

10. Prav tako pa pritožba utemeljeno sodišču prve stopnje očita še, da se (neutemeljeno) ni opredelilo do njenih navedb (pripravljalna vloga z dne 7. 5. 2014) o tem, da je predmetna pravda tekla po krivdi tožnice, zaradi njene nepopolne prijave v stečaj toženke, zaradi česar je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka po četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP. Iz obrazložitve k stroškovni odločitvi (13. do 15. točka izpodbijane odločbe) je namreč razvidno, da je sodišče o povrnitvi stroškov odločilo v skladu z določbami ZPP na podlagi uspeha strank, ne da bi se opredelilo do izpostavljenih trditev toženke.

11. Glede na ugotovljene bistvene kršitve določb postopka (po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve določb postopka odpravi in nato v zadevi ponovno odloči, pri čemer dodatni napotki glede na predhodno obrazložitev niso potrebni. Pri tem naj sodišče prve stopnje kritično preuči tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev ni posebej opredeljevalo.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP