Jedro

Po izvršitvi kaznivega dejanja oziroma potem, ko je prepovedana posledica že nastopila, pomoč ni več možna, razen v primeru psihične pomoči, ko je bila naknadna pomoč vnaprej obljubljena. Za tak primer gre v situaciji, ko je obdolženka potem, ko je temeljno kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo že bilo dokončano, ob slovensko hrvaški državni meji prevzela in nato odpeljala v smeri proti L. tri prebežnike in je to storila "po predhodnem dogovoru z neugotovljenim moškim".

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. odstavka 311. člena v zvezi z 2. odstavkom 27. člena KZ.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo z dne 16.2.2000 M.J. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 27. členom KZ ter ji izreklo kazen 3 mesece zapora. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi zagovornikov M.J. in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da jo je iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da dejanje, katerega je bila obtožena, po zakonu ni kaznivo dejanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na podlagi 2. odstavka 421. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.11.2000 zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da skladno z 2. odstavkom 426. člena ZKP ugotovi, da je višje sodišče z izrekom oprostilne sodbe prekršilo kazenski zakon v korist obdolženke glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bila obtožena, kaznivo dejanje.

Vložnica zahteve navaja, da je v izreku obtožbe z vsemi zakonskimi znaki opisano kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ, to je, da je storilec drugega spravil čez mejo, da je šlo za dejanje iz koristoljubja in da je čez mejo spravil več oseb. V izreku obtožbe so po navedbah vrhovne državne tožilke opisani tudi vsi elementi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo, ki ga je obtožba očitala obdolženki. Iz izreka je jasno razvidno, da je šlo za obdolženkin vnaprejšen dogovor z neugotovljenim moškim, da bo ob določenem času in na določenem kraju prevzela in z osebnim avtomobilom odpeljala v L. ilegalne prebežnike, ki jih je preko slovensko hrvaške meje spravil nekdo drug in je ta dogovor tudi izpolnila. Po mnenju vrhovne državne tožilke se obdolženkina pomoč kaže v vnaprejšnji obljubi, da bo z opisanim ravnanjem prikrila kaznivo dejanje in sledove, s tem pa je storilcu olajšala dejanje oziroma pripomogla k izvršitvi kaznivega dejanja. Predlagala je, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev 2. odstavka 311. člena v zvezi s 27. členom KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po opisu dejanja v obtožnici naj bi M.J. iz koristoljubnosti pomagala drugemu spraviti druge čez mejo s tem, da se je z neugotovljenim moškim iz Republike Hrvaške predhodno dogovorila, da bo ob točno dogovorjenem času in na dogovorjenem kraju na slovenski strani meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško s svojim osebnim avtomobilom pričakala skupino treh ilegalnih prebežnikov, ki jih bo pred tem na nezakonit način spravil čez mejo omenjeni moški in da jih bo odpeljala v L. Ta dogovor je tudi izpolnila s tem, da je 13.7.1998 okoli 19.00 ure v bližini R. pričakala tri makedonske državljane, ki so s pomočjo že omenjenega moškega peš prekoračili mejo in jih odpeljala v notranjost Republike Slovenije z namenom, da jih za obljubljeno nagrado odpelje v L. Prvostopenjsko sodišče je obtožbi sledilo in je obdolženko s sodbo spoznalo za krivo izvršitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 27. členom KZ. Višje sodišče pa je to sodbo spremenilo in M.J. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ker je ocenilo, da dejanje, kot je opisano v sodbenem izreku, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Razloge višjega sodišča je mogoče v strnjenem povzetku predstaviti z naslednjimi ugotovitvami.

Pomoč je mogoča samo pred izvršitvijo ali med izvrševanjem kaznivega dejanja, ne pa tudi po storjenem kaznivem dejanju. Protipraven prestop meje je bil v trenutku, ko je obdolženka tujce vzela v svoj avtomobil, že dokončan. Ravnanje obdolženke, kot je opisano v sodbenem izreku, predstavlja ravnanje po dokončanem kaznivem dejanju, ki je bilo storjeno v Republiki Hrvaški in ki po mnenju višjega sodišča ne podpira izvršitve temeljnega kaznivega dejanja. V 2. odstavku 27. člena KZ so opredeljene med drugim tudi oblike psihične pomoči, ki pomenijo podporo storilcu kaznivega dejanja. Vendar pa po oceni višjega sodišča iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja nobena od tam navedenih oblik psihične pomoči. Zato je po ugotovitvi, da je bil v škodo obdolženke prekršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP), sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo in izreklo oprostilno sodbo.

V okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti je moralo Vrhovno sodišče presoditi, ali so v ravnanju obdolženke, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, podani objektivni elementi pomoči kot ene od oblik udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja.

Pomoč kot najmanj intenzivna oblika udeležbe predstavlja naklepni prispevek h kaznivemu dejanju druge osebe, ki ga je ta tudi storila. Dejanja pomoči morajo biti vidno oziroma vzročno povezana s storitvijo kaznivega dejanja, niso pa odločilna za izvršitev kaznivega dejanja in tudi ni potrebno, da se z njimi povečuje možnost uspešne izvršitve osnovnega kaznivega dejanja. Pomoč v objektivnem pogledu pomeni zgolj dejavno podporo storilcu ter ustvarjanje ugodnejših pogojev za izvršitev osnovnega kaznivega dejanja, ki bi ga storilec lahko z nekoliko več truda tudi sam storil. Storilec osnovnega dejanja pa mora pomoč izrabiti, sicer pomagač ni kazniv. Po subjektivni strani gre pri pomoči za sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju.

Oblike dajanja pomoči so v 2. odstavku 27. člena KZ zgolj primeroma naštete in lahko pomenijo fizično ali psihično udeležbo. Med primeri psihične pomoči (za tovrstno obliko pomoči gre tudi v obravnavanem primeru), ki pa niso edini možni, zakon našteva: nasvet ali navodila storilcu, kako naj stori kaznivo dejanje ter vnaprejšnja obljuba, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstvo, s katerim bo kaznivo dejanje storjeno in sledove kaznivega dejanja ali predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem. Pomoč je mogoča samo pred ali med izvršitvijo kaznivega dejanja vse do njegovega dokončanja v materialnem pogledu. Po izvršitvi kaznivega dejanja oziroma po tem, ko je prepovedana posledica že nastopila, pomoč ni več možna, razen v primeru že omenjene psihične pomoči, ko je bila naknadna pomoč vnaprej obljubljena. Tovrstno dejanje pomoči, na katero storilec računa, pomeni psihično podporo njegovemu dejanju, ga hrabri in mu olajša storitev kaznivega dejanja. V tem se tudi kaže nevarnost oziroma protipravnost takšnega dejanja pomoči, zato je brez pomena, če je obljubljena pomoč bila kasneje tudi izpolnjena. Kadar ne gre za vnaprejšnjo obljubo pomoči, lahko pomoč storilcu po dejanju v obliki stvarnega ali osebnega prikrivanja predstavlja samostojno kaznivo dejanje, če je to določeno v zakonu (npr. prikrivanje po členu 221, pomoč po storitvi kaznivega dejanja po členu 287 KZ in podobno).

V obravnavanem primeru je obtožba obdolženki očitala, da je potem, ko je temeljno kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo že bilo dokončano, ob slovensko hrvaški državni meji prevzela in nato odpeljala v smeri proti L. tri prebežnike in da je to storila "po predhodnem dogovoru z neugotovljenim moškim". S takšnim dogovorom pred izvršitvijo osnovnega kaznivega dejanja je obdolženka sprejela zavezo in neznancu zagotovila prevzem in prevoz ilegalcev. Smisel tovrstne obljube osebne pomoči je med drugim tudi v tem, da se na ta način prepreči oziroma zmanjša tveganje, da bi policisti na meji odkrili skupino ilegalcev in s tem kaznivo dejanje. Obdolženkin dogovor z neznanim moškim, ki je obsegal vnaprejšnjo obljubo pomoči, je tudi po oceni Vrhovnega sodišča objektivno predstavljal obdolženkino psihično podporo storjenemu kaznivemu dejanju, ki ga obdolženka sicer ni štela za svojega, zaradi česar bi bilo takšno njeno ravnanje mogoče opredeliti kot pomoč k storitvi kaznivega dejanja v pomenu udeležbe po 2. odstavku 27. člena KZ.

Pravilno je torej stališče vložnice zahteve, da je bil z odločbo višjega sodišča prekršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP), ker je bila obdolženka oproščena obtožbe, čeprav so glede na navedeno v dejanju, kot je opisano, podani zakonski znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 2. odstavkom 27. člena KZ. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženkino škodo, je Vrhovno sodišče zgolj ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (2. odstavek 426. člena ZKP).