Jedro

Zamudne obresti so stranska terjatev, ki se po izrecni določbi drugega odstavka 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V tej pravdni zadevi tožnica zamudnih obresti ni uveljavljala kot glavni zahtevek. Zato je neutemeljeno njeno zavzemanje, da se ob reševanju vprašanja dovoljenosti revizije upošteva tudi njen izračun, koliko znašajo zahtevane zamudne obresti za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe.

Po 1. odstavku 39. člena ZPP je v tej zadevi pomembna le vrednost glavnega zahtevka, ki pa je revizijsko sporen samo v višini 850.000 SIT.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

S sodbo, sklepom o popravi in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka tožnici plačati 1,218.629 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo od 5.4.2001 dalje in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.629 SIT odškodnine za premoženjsko škodo za posamezne zneske od različnih datumov zapadlosti. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še za 850.000 SIT višje odškodnine za nepremoženjsko škodo in presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 1,200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas od 31.12.1997 do 4.4.2001 je zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano (prvo) sodbo in dopolnilno sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev presežno zahtevanih 850.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in zavrnitev presežnega obrestnega zahtevka od prisojene odškodnine 1,200.000 SIT v izračunanem znesku 1,174.549,80 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v tem delu. Tožnica v zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije utemeljuje, da je treba upoštevati revizijsko sporno terjatev kot celoto, zato sešteje zavrnjeno glavnico in izračun zavrnjenih zamudnih obresti od dosojene glavnice za obdobje pred izdajo prvostopenjske sodbe, kar znaša skupaj 2,024.549,80 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija ni dovoljena.

Zmotno je tožničino stališče, da je treba pri vprašanju dovoljenosti revizije upoštevati seštevek revizijsko sporne zavrnjene glavnice in revizijsko spornih zavrnjenih zamudnih obresti od prisojene glavnice. ZPP materijo o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta zaradi določenih vprašanj, med drugim tudi pravice do revizije, ureja v 39. do 45. členu. Zamudne obresti so stranska terjatev, ki se po izrecni določbi drugega odstavka 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V tej pravdni zadevi tožnica zamudnih obresti ni uveljavljala kot glavni zahtevek. Zato je neutemeljeno njeno zavzemanje, da se ob reševanju vprašanja dovoljenosti revizije upošteva tudi njen izračun, koliko znašajo zahtevane zamudne obresti za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe.

Ker se v tožbenem zahtevku uveljavlja denarna terjatev, je po prvem odstavku 39. člena ZPP pomembna le vrednost glavnega zahtevka. V tem revizijskem postopku je tako upoštevna le revizijsko sporna glavnica. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V obravnavani zadevi ta zahteva ni izpolnjena, saj znaša zavrnjena glavnica le 850.000 SIT.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrnilo tožničino nedovoljeno revizijo in s tem tudi njene priglašene revizijske stroške.