Jedro

Tožeča stranka nima terjatve na izpolnitev pogodbe - plačilo 4. obroka kupnine, ki jo v tem sporu vtožuje tožeča stranka. Posledica razdrtja pogodbe, če je ena stranka v celoti ali deloma izpolnila pogodbo, je le kondikcijski zahtevek. Pogodbi zvesta stranka, ki je svojo obveznost izpolnila, ima pravico le do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena ZOR). Blago v vrednosti neplačanega 4. obroka kupnine pa je tožena stranka tožeči vrnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ..., z dne ... za glavnico 12.410,30 SIT z zamudnimi obrestmi in sorazmeren del izvršilnih stroškov v znesku 20.920,00 SIT (1. točka izreka sodbe), v preostalem delu pa je izvršilni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno posledico oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni navedla, v katerem delu izpodbija sodbo, zato je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 350. čl. ZPP štelo, da se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del izreka sodbe, s katerim tožeča stranka ni uspela in sodbo v tem delu tudi preizkusilo.

S pritožbeno trditvijo, da je sodišče o sporazumnem prenehanju poslovnega razmerja med strankama sklepalo v nasprotju z izvedenimi dokazi, kajti direktor tožene stranke naj bi izpovedal, da je gospodu, s katerim se je dogovarjal za sodelovanje, sporočil, "da v primeru, če ne misli dopolniti stojala, naj material v vrednosti plačila zadnjega obroka pride iskat skupaj s stojalom" in nadalje, da je direktor tožene stranke "dopustil možnost, da se je dogovor nanašal samo na vrnitev panoja", je tožeča stranka uveljavljala bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedbo direktorja tožene stranke o možnosti, da se je dogovor nanašal samo na vrnitev panoja (stojala), pa pritožnica v pritožbi povzema v nasprotju s podatki spisa. Iz izpovedi direktorja (zapisnik o glavni obravnavi - list. št. 32) izhaja izrecno njegova navedba, da ni dopustil možnosti dogovora, ki bi se nanašal le na vrnitev panoja. Nasprotij med izvedenimi dokazi in zaključkom sodišča o sporazumnem prenehanju poslovnega sodelovanja, na katere izrecno opozarja pritožnica, torej ni, prav tako ni nasprotij z ostalimi izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča o dejanskem stanju, relevantnem za odločanje o tožbenem zahtevku. V kolikor pa se pritožnica ne strinja z oceno izvedenih dokazov in zaključki sodišča o relevantnih dejstvih, s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Vprašanje, katera stranka mora določeno dejstvo dokazati, opredeljuje materialno pravo. Če je tožena stranka zatrjevala dogovor o sporazumnem prenehanju poslovnega sodelovanja med strankama, ki naj bi bil sklenjen med direktorjema pravdnih strank (trditev v pripravljalni vlogi z dne 3.11.1999 - list. št. 21) ter predlagala tudi dokaz z zaslišanjem tožene stranke, ki ga je sodišče tudi izvedlo, je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da navedeni dokaz ovrže s svojim (primerjaj 212. člen ZPP). Neutemeljeno je pri tem stališče pritožnice, da tožena stranka ni navedla osebe, s katero naj bi se dogovarjala o sporazumnem prenehanju sodelovanja. Z navedbo, da se je dogovarjala z direktorjem tožeče stranke, je tožena stranka dovolj opredelila osebo na strani tožeče stranke, ki bi njene trditve lahko potrdila ali ovrgla.

Zaradi načela obojestranskega zaslišanja mora sodišče praviloma vabiti z vabilom za zaslišanje obe pravdni stranki (257. člen ZPP in naslednji). Vabilu na zaslišanja direktorice tožeče stranke pa se slednja ni odzvala - če je to okoliščino sodišča prve stopnje štelo pri dokazni presoji v škodo tožeči stranki, izpodbijanje te ocene v pritožbenem postopku glede na zgoraj obrazloženo ne more biti uspešno.

Na ugotovljeno dejstvo, da sta stranki sporazumno prekinili poslovno sodelovanje, je tudi pravilno odločilo, da tožeča stranka nima terjatve na izpolnitev pogodbe - plačilo 4. obroka kupnine, ki jo v tem sporu vtožuje tožeča stranka. Posledica razdrtja pogodbe, če je ena stranka v celoti ali deloma izpolnila pogodbo, je le kondikcijski zahtevek. Pogodbi zvesta stranka, ki je svojo obveznost izpolnila, ima pravico le do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 132. člena ZOR). Blago v vrednosti neplačanega 4. obroka kupnine pa je tožena stranka tožeči vrnila, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Čim pa tožeča stranka nima denarnega zahtevka na izpolnitev pogodbe - plačilo 4. obroka kupnine, tudi nima terjatve na plačilo zamudnih obresti od neplačane kupnine. Tožeča stranka je namreč od neplačanega zneska 4. obroka kupnine obračunala tudi zamudne obresti v znesku 46.960,65 SIT. Drugače povedano: če dolžnosti plačila glavnice ni, tožena stranka ne more biti v zamudi z izpolnitvijo neobstoječe obveznosti in torej tudi ni dolžnosti plačila zamudnih obresti. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov glede zavrnitve obrestnega dela zahtevka, zato ni utemeljen.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene (delno pa tudi nedopustne, kolikor zadevajo ugotovljeno dejansko stanje), pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.