Jedro

V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal dva različna tožbena zahtevka, ki sicer izhajata iz nedopustnega ravnanja toženca, vendar imata različno dejansko in pravno podlago. Ker nobeden od zahtevkov ne dosega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške v zvezi z revizijskim postopkom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 519.864,70 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 21.2.1994 do plačila. Navedeni znesek mu je prisodilo zato, ker je moral najemati tuje vozilu v času, ko zaradi nedopustnega ravnanja toženca ni mogel uporabljati lastnega avtomobila. V obrazložitvi sodbe je še navedlo, da je zavrnilo zahtevek zaradi izgubljenega časa in s tem izgubljenega dobička tožnika v znesku 500.000 tolarjev, ker je zastaran. Proti tej sodbi se je pritožil toženec, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanih sodb, tako da sodišče zavrne celotni tožbeni zahtevek. Med bistvenimi kršitvami procesnega zakona navaja, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zmotno uporabo materialnega prava pa uveljavlja v zvezi s pasivno legitimacijo in zato, ker tožnik ni dokazal škode, saj ni dokazal, da bi plačal račune za rent-a-car in ker bi se lahko vozil s svojim avtomobilom.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/03 - 2/04) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozorila je na nedovoljenost revizije in predlagala zavrnitev revizijskih ugovorov. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe oziroma do pravnega sredstva. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 SIT. Zato je logično, da mora biti za zadostitev temu pogoju najprej vrednost tožbenega zahtevka višja od navedenega zneska. V obravnavanem primeru ni tako, ker je tožnik uveljavljal dva različna tožbena zahtevka, ki sicer izhajata iz nedopustnega ravnanja toženca, vendar imata različno dejansko in pravno podlago. Prvi v znesku 519.864,70 SIT se nanaša na preteklo škodo zaradi najema avtomobila, drugi v znesku 500.000 SIT pa na tožnikov izgubljeni čas, torej izgubljeni dobiček. Ker nobeden od zahtevkov ne dosega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.

Tudi če bi šlo za en sam tožbeni zahtevek v znesku 1.019.865 SIT, kot navaja revizija, ta ne bi bila dovoljena. Po drugem odstavku 367. člena ZPP mora namreč vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 1.000.000 SIT, v obravnavanem primeru pa se revizija nanaša samo na 519.864,70 SIT, ki jih mora plačati toženec.

Glede na to je revizijsko sodišče zavrglo nedovoljeno revizijo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

Ker je sodišče zavrglo pravno sredstvo, mora toženec sam kriti svoje revizijske stroške. Tudi tožniku ni priznalo stroškov za odgovor na revizijo, ker ta ni bil potreben (prvi in drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).