Jedro

Če je treba v primeru zlorabe pri t. i. dejanskem delovnem razmerju dati prednost dejstvom pred formalnopravno pogodbeno ureditvijo, enako velja tudi za dejansko tristransko razmerje, ki je po vsebini posredovanje delavcev uporabniku. V sodbi št. C‑411/23 z dne 24. 10. 2024 je sodišče EU (SEU) odločilo, da je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104/ES razlagati tako, da se ta uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne more uveljaviti prikrajšanja pri plačilu za delo, ko je bil zaposlen pri prvi in drugi toženki, dejansko pa je delo opravljal pri tretji toženki, na podlagi določb ZDR-1 o posredovanju delavcev, ker se je v podobnih individualnih delovnih sporih drugih IPS ugotovilo, da so bili delavci le formalno zaposleni pri IPS, dejansko pa pri tretji toženki in je bila ta v razmerju do njih odgovorna kot delodajalka. Stališča iz svetovalnega mnenja VIII SM 2/2021 so bila v nadaljnjih odločitvah presežena v smislu, da je bilo delavcem v drugih zadevah zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela priznano še več (tj. delovno razmerje pri tretji toženki, ki tako odgovarja kot delodajalka). To pa ne pomeni, da tožnik ne more uveljavljati svojih zahtevkov za razliko v prejemkih iz delovnega razmerja na podlagi ureditve o zagotavljanju oziroma posredovanju dela delavcev uporabniku v ZDR-1 in po Direktivi 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Zavrniti je treba stališče toženk, da zaradi izostanka izpolnjevanja formalnih pogojev za zakonito posredovanje delavcev s strani prve in druge toženke (za zagotavljanje dela delavcev uporabniku po določbah ZUTD in ZDR-1) ni mogoče šteti, da gre za posredovanje delavcev. Specifični poslovni model, ki ga enako kot v drugih podobnih zadevah presoja sodišče tudi v tej zadevi, je temeljil prav na dejstvu, da IPS podjetja niso bila delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev uporabniku skladno z ZDR-1 in ZUTD.

Tretja toženka svoji odgovornosti uporabnice dela tožnika kot posredovanega delavca neutemeljeno nasprotuje, ker naj bi prva in druga toženka tožniku plačali vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbami o zaposlitvi med njimi. Bistvena značilnost pravic posredovanih delavcev po 62. členu ZDR-1 je, da jim pripadajo prejemki, ki niso nižji od prejemkov neposredno pri uporabniku zaposlenih delavcev. Tožnik je imel v pogodbah o zaposlitvi s prvo in drugo toženko neutemeljeno dogovorjeno nižje plačilo za delo, kot so ga imeli delavci tretje toženke. Ker so ti prejemali višje prejemke, je tožnik upravičen do razlike med prejemki, ki sta mu jih izplačali prva in druga toženka, in prejemki, kakršni bi mu pripadali, če bi imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s tretjo toženko. Na podlagi določbe šestega odstavka 62. člena ZDR-1 je tretja toženka subsidiarno odgovorna tožniku za plačilo tega prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II.Prva in tretja toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

III.Prva toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške odgovora na njeno pritožbo v višini 746,64 EUR.

IV.Tretja toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške odgovora na njeno pritožbo v višini 746,64 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta prva in tretja toženka dolžni tožniku iz naslova razlike v plači od v izreku navedenih bruto plač za leto 2017 in mesece od januarja do marca 2018, samo tretja toženka pa za mesece od aprila 2018 do februarja 2019 obračunati davke in prispevke, neto zneske pa mu plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek do 2.400,00 EUR (razen za julij 2017 in januar 2019) ter zahtevek za plačilo razlike v višini 2.400,00 EUR za marec, april in maj 2017 je zavrnilo. Odločilo je še, da sta prva in tretja toženka dolžni tožniku iz naslova 13. plače za leto 2017 od 2.106,41 EUR obračunati davke in prispevke, neto znesek pa mu plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek (do zneska 2.400,00 EUR) pa je zavrnilo. Tretji toženki je naložilo, naj tožniku iz naslova 13. plače za leto 2018 od 2.400,00 EUR obračuna davke in prispevke ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek iz naslova gospodarnosti za leti 2018 in 2019 je zavrnilo. Tretji toženki je naložilo, naj tožniku iz naslova regresa za letni dopust 427,44 EUR za leto 2018 in 78,35 EUR za leto 2019 obračuna davke in prispevke, neto zneska pa izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 ter višja zneska za leti 2018 in 2019. Sklenilo je, da se tožba zoper drugo toženko zavrže.

2.Zoper I. in II. točko sodbe ter zoper 2. in 3. točko sklepa se pritožuje prva toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik vseskozi prejemal od nje redno plačilo za delo in pripadajoče dodatke za delovno dobo, nedeljsko delo ter delo na praznik, delovno uspešnost, nadure in regres. Trdi, da je bila sama oškodovana s strani tretje toženke, saj je krila vse stroške v zvezi z delavci in od tretje toženke zaradi netržne cene ni dobila nič več, kot je izplačala delavcem. Meni, da je bistvena pravno-formalna ureditev med toženkami. Trdi, da je zahtevek tožnika zastaran. Svojo odgovornost v razmerju do tožnika zavrača in se sklicuje na stališča VSRS v zadevi VIII Ips 19/2022, da je torej za prikrajšanje pri tožnikovih prejemkih kot reparacijo odgovorna tretja toženka kot njegova dejanska delodajalka. Ugovarja pasivno legitimacijo; samo tretja toženka kot najmočnejša stranka je imela zaradi nadrejenega položaja pri tem IPS podjetjem vsiljenem modelu korist. Zavrača vsakršno (solidarno) odgovornost; tožniku je plačala vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, tudi 13. plačo, do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da tožnik ni izkazal plačila za primerljivo delovno mesto voznik kontrolor pri tretji toženki, predvsem glede na obseg ur, dodatke ipd. Nasprotuje ugotovljenim zneskom prikrajšanja, obračun je bil le delno izvedljiv, sicer so bili uporabljeni podatki o povprečni vrednosti sestavin plače. Nasprotuje metodologiji izračuna z uporabo podatkov primerljivih delavcev, 3 plačilne liste so premalo reprezentativen vzorec, izvedenka na to pripombo ni odgovorila. Opozarja na popravke obračuna v korist toženk. Nasprotuje stališču, da bi upoštevanje podatkov iz REK obrazcev le minimalno spremenilo izračun ter zavleklo že tako dolg dokazni postopek. Glede omilitve pravil o prekluziji se sklicuje na odločbi VSRS III Ips 25/2013 in VIII Ips 106/2018. Izvedenka bi morala izračun napraviti z razumljivo metodo in reprezentativnimi vzorci. Navaja, da se je potreba po predložitvi individualnih REK obrazcev pojavila šele, ko se je pokazalo, da so izračuni nepopolni. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in sodni taksi. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba prve toženke je bila vročena tretji toženki in tožniku, ki sta na pritožbo odgovorila. Tretja toženka nasprotuje pritožbenim trditvam o tem, da je bila prva toženka v razmerju do nje oškodovana, saj sta bili v enakovrednem položaju, prav tako nasprotuje trditvi o neobstoju pasivne legitimacije in solidarne odgovornosti. Soglaša pa, da je bilo o višini zahtevka nepravilno odločeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Tožnik v odgovoru na pritožbo tretje toženke argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam glede posredovanja dela, trdi, da je njegov zahtevek sklepčen, trditvena in dokazna podlaga podani, višina pa pravilno izračunana s strani sodne izvedenke glede na predložene podatke. Konkretno nasprotuje posameznim pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjujeta prva in tretja toženka v pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, razloge iz nje pritožbeno sodišče sprejema ter se nanje sklicuje.

8.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje ustrezne razloge o vseh pravočasno zatrjevanih odločilnih dejstvih, tudi o odgovornosti toženk, obstoju tristranskega razmerja, ki je po vsebini zagotavljanje dela tožnika tretji toženki, o metodologiji za izračun višine tožnikovega prikrajšanja in samem izračunu. Med njimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe lahko preizkusilo. Prva toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno zatrjevala, da bi tožniku plačala 13. plačo, prav tako ni podala nobenih pripomb na mnenje sodne izvedenke finančne stroke, ki je izračunala tožnikovo prikrajšanje, v katerega je vključen tudi prejemek iz naslova 13. plače. Glede na to se sodišču prve stopnje do tega vprašanja ni bilo treba opredeljevati.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba tretje toženke o kršitvi metodološkega napotka za oblikovanje dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi obrazložilo, zakaj je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za prikrajšanje pri plačilu za delo. Z nasprotovanjem dokazni oceni se uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo razlik v plači, ki jih je od toženk zahteval na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) o pogodbi o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku oziroma posredovanju delavcev (59.-63. člen). Na podlagi ugotovitve, da se je tristransko razmerje med tožnikom, prvo oziroma drugo toženko in tretjo toženko dejansko izvrševalo tako, da sta prva in druga toženka delovali kot delodajalca, ki opravljata dejavnost zagotavljanja dela delavcev (tudi tožnika) drugemu uporabniku, tj. tretji toženki, je materialno pravilno štelo, da morajo biti tožniku za čas, ko je opravljal delo kontrolorja pri tretji toženki, zagotovljene enake pravice kot delavcem, ki so bili zaposleni neposredno pri njej. Glede na to je pravilno upoštevalo, da je prva toženka odgovorna za plačilo prikrajšanja kot tožnikov delodajalec, tretja toženka pa kot uporabnik.

11.Pritožbi nasprotujeta temu materialnopravnemu stališču in štejeta, da določbe o zagotavljanju dela/posredovanju delavcev ne morejo biti pravna podlaga za tožnikovo uveljavljanje razlik v plači za obdobji, ko je bil v delovnem razmerju s prvo in z drugo toženko, dejansko pa je opravljal delo pri tretje toženki. Zavrniti je treba njuno sklicevanje na podjemne pogodbe, formalno sklenjene med toženkami na podlagi 619. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in stališče, da sta prva in druga toženka za tretjo toženko opravljali storitve ter bili odgovorni za rezultat. Formalna opredelitev sklenjenih pogodb tudi v obravnavani zadevi ni odločilna. Prva in druga toženka sta bili enako kot vrsta drugih gospodarskih družb izvajalki pristaniških storitev (IPS) pri tretji toženki, ki sta ji posredovali svoje delavce, da so pri njej opravljali delo, ta konkretni poslovni model pa je bil v različnih inšpekcijskih in sodnih odločbah spoznan za zlorabo na videz zakonitih pogodb na škodo delavcev IPS. Gre za splošno znano dejstvo. Specifični poslovni model tretje toženke z IPS je po vsebini in namenu prikrival posredovanje delavcev oziroma celo delovno razmerje delavcev IPS pri tretji toženki, na ta način pa so bili delavci IPS, med njimi tudi tožnik, prikrajšani za pravice iz delovnega razmerja.

12.Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne more uveljaviti prikrajšanja pri plačilu za delo, ko je bil zaposlen pri prvi in drugi toženki, dejansko pa je delo opravljal pri tretji toženki, na podlagi določb ZDR-1 o posredovanju delavcev, ker se je v podobnih individualnih delovnih sporih drugih IPS ugotovilo, da so bili delavci le formalno zaposleni pri IPS, dejansko pa pri tretji toženki in je bila ta v razmerju do njih odgovorna kot delodajalka. Stališča iz svetovalnega mnenja VIII SM 2/2021 so bila v nadaljnjih odločitvah presežena v smislu, da je bilo delavcem v drugih zadevah zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela priznano še več (tj. delovno razmerje pri tretji toženki, ki tako odgovarja kot delodajalka). To pa ne pomeni, da tožnik ne more uveljavjati svojih zahtevkov za razliko v prejemkih iz delovnega razmerja na podlagi ureditve o zagotavljanju oziroma posredovanju dela delavcev uporabniku v ZDR-1 in po Direktivi 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Zavrniti je treba stališče toženk, da zaradi izostanka izpolnjevanja formalnih pogojev za zakonito posredovanje delavcev s strani prve in druge toženke (za zagotavljanje dela delavcev uporabniku po določbah Zakona o urejanju trga dela - ZUTD in ZDR-1) ni mogoče šteti, da gre za posredovanje delavcev. Specifični poslovni model, ki ga enako kot v drugih podobnih zadevah presoja sodišče tudi v tej zadevi, je temeljil prav na dejstvu, da IPS podjetja niso bila delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev uporabniku skladno z ZDR-1 in ZUTD. Skladno z določbo drugega odstavka 166. člena ZUTD bi smela tretja toženka sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje po tem zakonu in je vpisan v register ali v evidenco, kar v tej zadevi zanikata prva in tretja toženka.

Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe tretje toženke o kršitvi načela pravne države ter pravic iz 22. in 74. člena Ustave Republike Slovenije, saj taka razlaga pravnih norm ni v neskladju z uveljavljenimi razlagalnimi metodami niti ni sprejeta na podlagi arbitrarnih razlogov. Odločitev tudi ne posega v pravico do enakega varstva pravic v postopku, saj sta imeli stranki vse možnosti, da se izjavita v povezavi z navedeno pravno podlago, iz obsežne sodne prakse v zvezi s podobnimi spori pa izhaja, da ne gre za očitno napačno odločitev sodišča prve stopnje, prav tako sodno ugotovljene zakonite posledice specifičnega poslovnega modela, ki pomeni zlorabo pravic, že pojmovno ne morejo posegati v svobodno gospodarsko pobudo strank.

13.Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, izpolnjevanje formalnih pogojev s strani delodajalca, ki na trgu za finančno nadomestilo ponuja storitve napotitve delavcev uporabnikom in s tem deluje kot agencija za zagotavljanja začasnega dela, ni odločilna za opredelitev, da gre za posredovanje dela delavcev uporabniku. Bistveno je, ali pravni subjekt ponuja storitev, ki vključuje napotitev delavcev, s katerimi je sam sklenil delovna razmerja prav zato, da bi jih napotil k tretjim podjetjem. Te delavce je treba obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnosti posredovanja delavcev uporabniku, tudi če ni registriran za to dejavnost, in jim zagotavljati pravice, ki jih imajo delavci, zaposleni pri delodajalcih, ki so registrirani za posredovanje delavcev uporabnikom. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je imelo tristransko razmerje med tožnikom, prvo oziroma drugo toženko in tretjo toženko značilnosti tristranskega razmerja posredovanja oziroma zagotavljanja dela delavcev uporabniku oziroma agencijskega dela.

14.Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da iz predloženih dokazov (zlasti izpovedi prič in strank) izhaja, da sta prva toženka v obdobju od 1. 3. 2017 do 31. 3. 2018 ter druga toženka v obdobju od 6. 4. 2018 do 28. 2. 2019 zagotavljali delo tožnika tretji toženki kot uporabniku v smislu posredovanja dela delavcev uporabniku. Tožnik je v navedenih obdobjih pri tretji toženki poln delovni čas opravljal delo kontrolorja, dejansko organizacijo odrejanja in opravljanja dela pri tretji toženki pa je sodišče prve stopnje natančno in argumentirano obrazložilo v 9. točki obrazložitve sodbe. Povzelo je izpovedi prič (A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J.) in strank (direktorja prve toženke K. K. in tožnika) ter jih na strani 12 in 13 sodbe ustrezno dokazno ocenilo ob upoštevanju relevantnih odločitev sodišč v podobnih individualnih delovnih sporih, v katerih je bil presojan konkretni specifični poslovni model tretje toženke (v okviru katerega sta prva in druga toženka tretji toženki zagotavljali delo tožnika) in zavrnjeno njeno sklicevanje na formalno sklenjene pogodbe s podjetji IPS o opravljanju storitev.

15.Neutemeljeno je zatrjevanje o neverodostojnosti nekaterih prič zaradi njihove domnevne zainteresiranosti za izid postopka, ker naj bi tudi same imele podobne zahtevke do tretje toženke. Samo na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, ki ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je v zadevi odločilno, kako je bilo organizirano delo pri tretji toženki, je logično, da vedo o tem izpovedovati tožnikovi sodelavci oziroma delavci v podobni situaciji, kot je bil tožnik. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami opravljanja dela pri tretji toženki v bistvenem enake.

16.Glede na navedeno je pravilen zaključek, da je imelo razmerje med prvo in drugo toženko ter tretjo toženko vse značilnosti posredovanja oziroma zagotavljanja delovne sile, da je bilo tožnikovo delo kontrolorja sestavni del delovnega procesa tretje toženke v smislu zagotavljanja dela delavca uporabniku, pri katerem je tožnik opravljal delo po navodilih tretje toženke kot uporabnika skladno s prvim odstavkom 63. člena ZDR-1.

17.Prva toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja, da v sporu ni pasivno legitimirana in se zavzema za to, da bi bila za prikrajšanje tožnika v času njegovega dela pri tretji toženki odgovorna samo slednja. V tem postopku se sploh ni ugotavljalo, ali so obstajali elementi delovnega razmerja tožnika s tretjo toženko. Prva toženka je bila tožnikov delodajalec in se kot taka ne more razbremeniti odgovornosti do svojega delavca. Tožnik je primarni tožbeni zahtevek utemeljeval na določbah ZDR-1 o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, sodišče prve stopnje pa je po ugotovitvi, da se je tristransko razmerje med prvo in tretjo toženko ter tožnikom dejansko izvajalo na ta način, tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

18.Glede na to pravilno ni odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, zato nanj vezana dejanska in pravna vprašanja za odločitev v tej zadevi niso relevantna. Kot delodajalec, ki je zagotavljal delo tožnika tretji toženki kot uporabnici, je prva toženka primarno odgovorna tožniku za prejemke iz delovnega razmerja. Ker tožniku na podlagi drugega odstavka 61. člena ZDR-1 pripada višina plačila za delo in nadomestil, odvisna od dejanskega opravljanja dela pri uporabniku, upoštevaje kolektivne in splošne akte, ki zavezujejo uporabnika - tretjo toženko, bi mu prva toženka že v času zagotavljanja njegovega dela tretji toženki morala zagotavljati delovne pogoje in plačilo, kot so ga prejemali delavci, ki so imeli pogodbe o zaposlitvi sklenjene neposredno s tretjo toženko. Prva toženka se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s trditvami, da je od tretje toženke po sklenjeni pogodbi o zagotavljanju storitev prejela prenizko plačilo, s katerim tožniku in drugim posredovanim delavcem ni mogla zagotavljati plačila v zakonsko predpisani višini.

19.Gre za razmerje med prvo in tretjo toženko, ki ni predmet tega postopka, enako velja za zatrjevano oškodovanje prve toženke. Glede na to, da je več let aktivno sodelovala v ugotovljenem specifičnem poslovnem modelu v škodo tožnika, še v odgovoru na tožbo priznavala, da je dejansko zagotavljala tožnikovo delo tretji toženki kot uporabnici, izplačevala pa mu je s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačilo, ki je bilo nižje od tistega, ki mu pripada na podlagi drugega odstavka 62. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožniku odgovorna za razliko v prejemkih, kot bi jih skladno z zakonom moral prejeti.

20.Tretja toženka svoji odgovornosti uporabnice dela tožnika kot posredovanega delavca neutemeljeno nasprotuje, ker naj bi prva in druga toženka tožniku plačali vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbami o zaposlitvi med njimi. Bistvena značilnost pravic posredovanih delavcev po 62. členu ZDR-1 je, da jim pripadajo prejemki, ki niso nižji od prejemkov neposredno pri uporabniku zaposlenih delavcev. Tožnik je imel v pogodbah o zaposlitvi s prvo in drugo toženko neutemeljeno dogovorjeno nižje plačilo za delo, kot so ga imeli delavci tretje toženke. Ker so ti prejemali višje prejemke, je tožnik upravičen do razlike med prejemki, ki sta mu jih izplačali prva in druga toženka, in prejemki, kakršni bi mu pripadali, če bi imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s tretjo toženko. Na podlagi določbe šestega odstavka 62. člena ZDR-1 je tretja toženka subsidiarno odgovorna tožniku za plačilo tega prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja.

21.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in čemur tretja toženka v pritožbi niti ne nasprotuje), je tožnik prvo in drugo toženko 9. 12. 2021 pisno pozval, naj mu plačata dolgovano razliko v prejemkih (listini A 25 in A 26), in ker tega nista storili, druga toženka pa je bila kasneje še izbrisana iz sodnega registra, je za plačilo prikrajšanja pravilno terjal tretjo toženko kot subsidiarno odgovornega uporabnika skladno z izrecno zakonsko določbo šestega odstavka 62. člena ZDR‑1. Gre za položaj zakonitega subsidiarnega poroštva.

22.Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da je tožnik lahko vložil tožbo zoper tretjo toženko kot subsidiarno odgovornega uporabnika že po neuspešnem pisnem pozivu na plačilo prikrajšanja od prve in druge toženke, saj po določbi 1019. člena OZ ni podlage za to, da bi to smel storiti šele potem, ko bi bila obveznost primarnima dolžnicama (prvi in drugi toženki) naložena s sodbo, pa je ne bi izpolnili.

23.Glede na to, da je bila druga toženka izbrisana iz sodnega registra in tožniku ne more odgovarjati za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas, ko je imel z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil napoten na delo k tretji toženki, tožniku za to obdobje odgovarja samo tretja toženka.

24.Na podlagi ugotovitev, da je šlo pri tožnikovi zaposlitvi pri prvi in drugi toženki za zagotavljanje njegovega dela tretji toženki kot uporabnici ter da tožnik ni prejel tolikšnih prejemkov, kot so jih delavci tretje toženke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo višino tožnikovega prikrajšanja pri plačilih za delo v času, ko je delo kontrolorja dejansko opravljal pri tretji toženki. Zavrniti je treba vztrajanje pritožnic, da je tožbeni zahtevek nesklepčen oziroma da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena. Tožnik je podal zadostne trditve glede višine prikrajšanja (iz naslova razlik v plači, nadomestilih plače, dodatkih, regresih za letni dopust in 13. plači), ki ga je opredelil v konkretnih zneskih v evrih. Že v tožbi je opredelil zahtevano prikrajšanje pri plači in v postopku svoje trditve dopolnjeval glede na prejete podatke in listine. Po petem odstavku 62. člena ZDR-1 je uporabnik odgovoren za podatke za pravilnost in popolnost podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnik je že v prvi pripravljalni vlogi opozoril na svojo trditveno in dokazno stisko v zvezi z natančnim izračunom prikrajšanja pri prejemkih in nato vseskozi med postopkom pred sodiščem prve stopnje od toženk zahteval predložitev ustrezne dokumentacije, na podlagi katere bi lahko izvedenec finančne stroke izračunal pripadajoče prikrajšanje. Toženki sta v postopku na splošno uveljavljali, da tožniku lahko pripadajo dodatki le za čas, ko je delo opravljal v določenih pogojih, in da ima on dokazno breme v zvezi s tem, s predložitvijo relevantnih in pravilnih podatkov glede plačila, ki bi tožniku pripadalo, pa sta odlašali, določenih pa sploh nista predložili. Posledic navedenega ni mogoče naprtiti tožniku, ki je v postopku predložil listine, s katerimi je razpolagal, glede preostalih pa vseskozi vztrajal, naj jih predložijo toženke oziroma drugi pristojni subjekti. Ni mogoče šteti, da je bil dokaz s postavitvijo izvedenke finančne stroke, ki je ugotavljala pripadajočo višino prikrajšanja tožnika pri plačilih za delo, nedovoljen informativni dokaz. Drži sicer, da ni dovoljena izvedba dokaza, ki dopolnjuje pomanjkljive navedbe strank o relevantnih dejstvih, a le, če stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Če stranka tega bremena ne zmore in mora zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, je treba zaradi zagotovitve poštenosti sojenja omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb in dovoliti informativni dokaz, saj je v nasprotnem primeru ogrožen cilj pravdnega postopka - varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.

25.V ugotovljenih okoliščinah tristranskega razmerja med tožnikom in prvo oziroma drugo toženko ter tretjo toženko kot uporabnico tožniku po naravi stvari ni moglo biti znano, kolikšno plačilo za delo bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi in internih aktih tretje toženke, tako da je bil izračun izvedenke edina možnost za ugotovitev tega pravno pomembnega dejstva. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenke za ekonomijo - plačilo za delo L. L., ki je strokovno, argumentirano in detajlno odgovorila na vsa vprašanja sodišča in pripombe tretje toženke (prva toženka pripomb ni podala). Pritožbeno sodišče v pravilnost izračunov sodne izvedenke ne dvomi, neutemeljene pa so pritožbene navedbe tretje toženke, s katerimi jim nasprotuje.

26.Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki pravilno naložilo, naj za ugotovitev pripadajočih prejemkov pri tretji toženki upošteva prejemke primerljivih delavcev. Tako navodilo ni v neskladju z obstoječo prakso v podobnih primerih. Prav na plače primerljivih delavcev pri toženki se je v zvezi s prikrajšanjem pri plačah sklicevalo sodišče v zadevah delavcev IPS, ki so delo dejansko opravljali pri tretji toženki. Sklicevanje na starejše, drugačne odločitve VDSS v posameznih primerih pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

27.Zavrniti je treba pritožbeno vztrajanje, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1). Glede na datum vložitve tožbe (14. 7. 2022) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so zastarali le zneski zahtevanega prikrajšanja pri plači, ki so dospeli pred 15. 7. 2017 (razlike v plači za marec, april in maj 2017 ter regres za letni dopust za leto 2017), in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ugotovljene pripadajoče razlike v prejemkih, ki so dospele v plačilo po navedenem datumu, pa je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo prvi in/oziroma tretji toženki v plačilo, saj 5-letni zastaralni rok zanje ob vložitvi tožbe še ni potekel.

28.Neutemeljeno je tudi zatrjevanje kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za predložitev individualnih REK-O obrazcev za tožnika. Tretja toženka je dokazni predlog, naj sodišče prve stopnje pri FURS pridobi navedene listine za tožnika, sicer res podala že v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je ta dokaz predlagala za ugotovitev višine dohodka, ki ga je prejel s strani prve in druge toženke, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi obračunov plače za mesece, za katere so bili predloženi, za preostalih pet mesecev pa na podlagi podatkov, ki jih je predložila FURS (listini C 1 in C 2). Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je tretja toženka naložitev predložitve individualnih REK-O obrazcev za tožnika FURS zaradi ugotavljanja števila opravljenih ur, nadur in bolniških odsotnosti predlagala šele v pripombah na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bil ta dokaz za dokazovanje števila opravljenih (nad)ur in bolniških odsotnosti tožnika prepozen ter da bi njegova izvedba postopek podaljšala, saj bi moralo po pridobitvi navedenih listin sodni izvedenki ponovno naložiti dopolnitev izvedenskega mnenja glede višine tožnikovega prikrajšanja, kar bi obsežen in dolg postopek še podaljšalo. Pravilnost takega stališča izhaja tudi iz judikatov, na katera se glede omilitve pravil o prekluziji sklicuje prva toženka.

29.Glede na to ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo navedeni dokazni predlog z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Za izračun prikrajšanja je imela sodna izvedenka na voljo vse obračunske liste plače tožnika pri prvi toženki in vse z izjemo petih pri drugi toženki, zato je samo za 5 mesecev navedenega obdobja morala namesto konkretnih podatkov o opravljenih urah upoštevati podatke na podlagi primerljivih plačilnih list. Ker v individualnih REK-O obrazcih ni nobenih dodatnih relevantnih podatkov v primerjavi z mesečnimi obračunskimi listi, je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre za nepotreben dokaz za izračun prikrajšanja za vse mesece, za katere je izvedenka razpolagala z obračunskimi listi.

30.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožniku ne morejo pripadati povprečni mesečni dodatki glede na primerljive delavce, saj bi mu lahko dodatki pripadali le, če bi dokazal, kdaj in koliko časa je delal v pogojih, ki bi upravičevali dodatke. Tožniku je bila v času, ko je bil posredovan na delo k tretji toženki, plača obračunana po drugačnem sistemu (prve in druge toženke), tako da je izvedenka pravilno štela, da je treba za izračun prikrajšanja upoštevati celoten sistem tretje toženke, sicer pripadajoči znesek plače ne bi temeljil na njenih kolektivnih pogodbah oziroma notranjih aktih, kot je za delavce, ki so imeli z njo sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podatkov o tožnikovem konkretnem delovnem času v spornem obdobju pa toženke sodišču niso predložile, tako da ponovni izračun vseh dodatkov z upoštevanjem teh podatkov ni bil mogoč, kar pa ne sme iti tožniku v škodo. Izračun (razlik v plači) tako pravilno temelji na povprečni vrednosti izplačil na delovnem mestu kontrolorja. Zavrniti je treba pritožbeno navedbo, da ni bilo zanesljivo ugotovljeno, da bi tožnik opravljal delo kontrolorja pri tretji toženki. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je bila ustrezna in ugotovitev prepričljiva. Tretja toženka ne navaja nobenega dokaza, ki bi kazal drugače, razen formalno sklenjenih pogodb o zaposlitvi, ki pa se dejansko niso izvajale. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožnikovi izpovedi, da je ves čas opravljal delo kontrolorja. Toženke temu, da je bil tožnik primerljiv s povprečnim delavcem kontrolorjem, niso konkretizirano ugovarjale, tudi sicer pa je tretja toženka imela podatke o delu svojih zaposlenih in njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Da je v primeru, kot je konkretni, utemeljeno upoštevati povprečno plačo delavca na primerljivem delovnem mestu, pa izhaja tudi iz sodne prakse VSRS (npr. VIII Ips 172/2004). Tudi sicer tretja toženka z ničimer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot uporabnica glede na vsebino dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženke ravnale zakonito in ne bi zlorabile poslovnega modela sodelovanja.

23.V pritožbi se tretja toženka sklicuje na Sporazum o višini povišanja plač z dne 16. 1. 2015, iz katerega naj bi izhajalo, da v izračun prikrajšanja iz naslova nadur ne sme biti vključen RDV. Ker je to navajala šele v vlogi z dne 13. 5. 2024, kar je celo po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pravilno ni naložilo izvedenki, naj ponovno dopolnjuje že dvakrat dopolnjeno izvedensko mnenje, ki ga je izvedenka tudi večkrat pisno in ustno pojasnila ter opozorila na to, da toženki nista predložili podlage za to, da se dodatek RDV izključi pri ugotavljanju prikrajšanja iz naslova nadur.

24.Dalje tretja toženka nasprotuje izračunu 13. plač. Ne drži, da bi ta temeljil na napačnem izračunu pripadajočih mesečnih plač tožnika, prav tako ne drži, da bi izvedenka v izračun osnove vključila prejemke, ki vanjo ne sodijo. O tem je izpovedala na naroku za glavno obravnavo 26. 4. 2024 (list. št. 394). Zavzemanje, da bi bilo treba osnovo za 13. plačo za leto 2017 deliti z 9 in ne z 12, ni utemeljeno, saj je bil tožnik zaposlen pri prvi toženki in delal pri tretji toženki vse od leta 2013, torej tudi celo leto 2017. Dejstvo, da tožnik v tem postopku ni zahteval plačila plač pred marcem 2017 zaradi zastaranja, pa ne vpliva na izračun pripadajoče 13. plače, ki je zapadla šele decembra 2017.

25.Tretja toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izvedenka ni pojasnila, ali je upoštevala, da se nekateri dodatki med seboj izključujejo. Sodna izvedenka se je v zvezi s to pripombo sklicevala na to, da je podatke za dodatke črpala iz podatkov o plačah primerljivih delavcev, ki jim je plače (v skladu s pravili svoje kolektivne pogodbe in notranjih aktov) obračunala tretja toženka sama. Da bi tretja toženka napačno priznala izključujoče se dodatke primerljivim delavcem, katerih prejemki so bili podlaga za izračun pripadajočega prikrajšanja tožnika, ni zatrjevala.

26.Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Kot je pravilno pojasnilo, je tožnik posebej uveljavljal razliko v plači in dodatek za gospodarnost. Ker je ta vključen v plačo primerljivih delavcev, ga sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo še dodatno, poleg prisojene razlike do primerljive plače pri tretji toženki, je pa upoštevalo kot skupno zahtevano razliko v prikrajšanju za julij 2017 in januar 2019 seštevek razlike v plači in gospodarnosti, zaradi česar s prisojenima zneskoma v višini nad 2.400,00 EUR (za julij 2017 v višini 2.456,97 EUR in za januar 2019 v višini 2.670,80 EUR) ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Zahtevka ni prekoračilo niti z upoštevanjem dodatka za delovno dobo pri tožnikovem prikrajšanju, tožnik je vseskozi zahteval dodatek iz tega naslova in že tožbi priložil izpis njegovih zavarovanj v RS (listina A 22). Da bi moral zatrjevati prav vsako okoliščino v zvezi z izračunom prikrajšanja pri plači, pa iz pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ne izhaja.

27.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

28.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29.Odločitev, da toženki, ki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožniku sta skladno s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžni povrniti stroške odgovorov na pritožbi skladno z Odvetniško tarifo (OT), tj. stroške za sestavo odgovorov v višini 1.000 točk oziroma 600,00 EUR, iz naslova materialnih stroškov 20 točk oziroma 12,00 EUR ter 134,64 EUR iz naslova 22-odstotnega DDV. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Prva toženka in tretja toženka sta tako tožniku dolžni povrniti vsaka po 746,64 EUR za odgovora na pritožbi.

-------------------------------

1Enako bi veljalo tudi za drugo toženko, vendar pa je ta zaradi stečajnega postopka prenehala obstajati in je bila iz sodnega registra izbrisana 10. 11. 2022.

2Prim. zadeve VSRS VIII Ips 5/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, VIII Ips 19/2022, VIII Ips 17/2023, VIII SM 2/2021, VIII DoR 160/2023 idr.

3Glej v prejšnji opombi naštete odločbe VSRS, odločitve VDSS, v zvezi s katerimi ni bila dopuščena revizija pred VSRS niti ni bila v obravnavo sprejeta ustavna pritožba pri Ustavnem sodišču RS (npr. Up-1707/23 v povezavi s sklepom VSRS št. VIII DoR 160/2023 in s sodbo VDSS št. Pdp 809/2022, Up-1781/23 v povezavi s sklepom VSRS št. VIII DoR 185/2023 in s sodbo VDSS št. Pdp 811/2022, Up-1708/23 v povezavi s sklepom VSRS št. VIII DoR 155/2023 in s sodbo VDSS št. Pdp 518/2022, Up-1741/23 v povezavi s sklepom VSRS št. VIII DoR 156/2023 in s sodbo VDSS št. Pdp 808/2022, Up-1740/23 v povezavi s sklepom VSRS št. VIII DoR 154/2023 in s sodbo VDSS št. Pdp 813/2022) in odločitev Upravnega sodišča RS št. III U 10/2017 idr.

4Za neobstoj upravnega dovoljenja je treba šteti tudi neizpolnjevanje pogojev za zagotavljanje delavcev uporabniku po določbah ZDR-1 in ZUTD.

5Prim. odločitvi VSM I Cpg 207/2014 in VSL Cpg 29/2013.

6Prim. odločbo VS RS št. II Ips 393/2001 idr.

7V obravnavani zadevi je bilo enako kot v zadevah, v katerih je bilo ugotovljeno delovno razmerje delavcev IPS pri tretji toženki, treba ugotoviti, kolikšno plačo bi tožnik prejel pri tretji toženki, če bi bil v času zaposlitve pri prvi in drugi toženki zaposlen neposredno pri tretji toženki.

8Prim. odločbe VDSS: Pdp 800/2022, Pdp 811/2022, Pdp 812/2022, Pdp 816/2022, Pdp 158/2023, Pdp 295/2024, Pdp 419/2024, Pdp 445/2024, Pdp 464/2024 idr.

9Po možnostih v razveljavitvenih sklepih v zadevah, v katerih je bilo v ponovljenem sojenju tudi na pritožbeni ravni potrjeno stališče, da je to glede na dostopnost podatkov ustrezen način ugotavljanja višine prikrajšanja delavcev IPS, ki so dejansko delali pri tretji toženki.

10Glej odločbi VS RS III Ips 25/2013 in VIII Ips 106/2018.