Jedro

Tožnik kot asignatar ni zamudil zahtevati plačila od asignata oziroma njegove dedinje, saj takšne zahteve sploh ni imel, ampak je s pozivom za plačilo asignatu oziroma njegovi dedinji le določil rok za izpolnitev. Ker ta v danem ji roku prevzete obveznosti po asignaciji ni izpolnila, je s potekom tega roka ponovno oživela obveznost toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 686,01 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 26.937,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2012 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo v povrnitev tožeči stranki še pravdne stroške v višini 2.202,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek s stroškovnimi posledicami v celoti zavrne. Navaja, da je tožba v tej pravdni zadevi nesklepčna in s posplošenimi dokazi, sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo dejstva preko navedb tožeče stranke. Ko je namreč toženec konkretno oporekal svoji pasivni legitimaciji v tej pravdi, je tožnik temu oporekal le na splošno, neopredeljeno, posledično čemur bi bilo potrebno ugovoru v tem delu ugoditi. Dokazni predlog tožeče stranke z vpogledom v spis P 82/2011 ni bil pravilno substanciran, ker ni bilo nedvomno in jasno navedeno, v katere listine naj sodišče vpogleda in katere okoliščine želi s temi listinami tožeča stranka dokazati. Tak dokazni predlog ne bi smel biti upoštevan, ker pa je bil, je to absolutna bistvena kršitev določb postopka in obenem kršitev ustave. Tožeča stranka bi torej v tej pravdi lahko uspešno zahtevala le razliko plačila med že plačanim in med delom, ki ga je tožnik opravil neposredno na toženčevem objektu, ne pa tudi plačila za delo, ki ga je opravil tretji osebi, to je hčerki toženca. Tožnik tudi nima tožbe zoper toženca, ker je v teku še pravda za plačilo iz tu obravnavane asignacije zoper dediče prvotnega asignata, kar je zopet absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ker je tožnik zamudil rok za uveljavljanje plačila zoper asignata in potem zoper njegovo dedinjo, nima več zahtevka zoper toženca. Po drugem odstavku 141. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) bi tožnik lahko terjal toženca le, če bi od asignata oziroma njegove dedinje zahteval plačilo, ki ga je še lahko terjal. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o asignaciji, kot dolžnik priznal v tej pravdi vtoževano terjatev. Tudi sicer tožbeni zahtevek ni utemeljen iz razlogov, ker v obravnavani zadevi ne gre za asignacijo ampak za prevzem dolga, v kar je bil toženec ves čas prepričan kot prava neuka oseba. S prevzemom dolga je namreč toženec prost svoje dotedanje obveznosti. Če tožnik ni pravilno terjal plačila od dedinje asignata, je sam odgovoren za škodo, ki mu je s tem nastala.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v tožbi izrecno pojasnil pasivno legitimacijo toženca in za te navedbe tudi predložil dokaze. Če je toženec svojo pasivno legitimacijo pozneje v svojih vloga izpodbijal, tožniku ni bilo potrebno tem navedbam izrecno oporekati, ampak se je upravičeno štelo, da so toženčeve navedbe po tožniku oporekane z navedbami v tožbi, v kolikor te nasprotujejo toženčevim poznejšim navedbam. Sodišče prve stopnje je glede pasivne legitimacije izvedlo tudi vse potrebne ter relevantne s strani obeh strank predlagane dokaze in svojo dokazno oceno s podanimi razlogi v izpodbijani sodbi tudi ustrezno utemeljilo.

6. Ko tožnik predlaga dokaz z vpogledom v spis P 82/2011, res izrecno ne pojasni, katera zatrjevana dejstva se s tem dokazom dokazuje in katere listine v spisu P 82/2011 se v dokazne namene vpogleda. Vendar je posredno iz samih navedb tožnika ugotoviti, katera dejstva se s tem dokazom dokazujejo in katere listine iz spisa se v ta namen vpogledajo. Tožnik je namreč svoje navedbe podal toliko natančno, da že iz njih izhaja, katere listine iz spisa P 82/2011 se nanje nanašajo, ta dokazni predlog pa je podal neposredno za navedbami za katere je dokaz predlagan (glej tožbo v III. točki, tožnikovo vlogo z dne 22.4.2013 v X. in XII. točki ter tožnikovo vlogo z dne 18.9.2013 v XVII. točki). Takšen dokazni predlog je v praksi dopusten in tudi običajen. Bi pa imelo sodišče pravico, če bi to smatralo za potrebno, da stranko pozove, da pri določenem dokazu opredeli, kaj se s tem dokazom potrjuje in v katerem delu se določen dokaz izvedbe.

7. Sodišče prve stopnje je pasivno legitimacijo toženca pravilno in sprejemljivo utemeljilo v 5. točki izpodbijane sodbe. Z asignacijo z dne 28.12.2010 (priloga A5) toženec res ni izrecno priznal, da je dolžnik celotnega vtoževanega dolga, to njegovo priznanje pa posredno nedvomno izhaja iz vsebine prej citirane pogodbe o asignaciji, ko je navedeno, da toženec kot dolžnik tu obravnavanega dolga za plačilo tega dolga pooblašča asignata. Da to njegovo (posredno) priznanje izhaja iz pogodbe o asignaciji, tožniku ni bilo potrebno izrecno navajati, ker je to ugotovitev sodišča prve stopnje, ko utemeljuje svojo dokazno oceno glede pasivne legitimacije toženca.

8. Tožena stranka si očitno narobe razlaga odločitev sodišča s sodbo P 82/2011 z dne 18.10.2011 (priloga B2) v zvezi s sodbo in sklepom II Cp 235/2012 z dne 11.7.2012 (priloga B3) in določbo drugega odstavka 141. člena OZ. Dolg asignanta po drugem odstavku 1041. člena OZ nasproti asignatarju, ki je bil predmet asignacije, oživi v trenutku, ko poteče v asignaciji določen rok za izpolnitev po asignatu in če ta do takrat obveznosti po asignaciji ne izpolni. Asignatar asignata ni dolžan pozivati na plačilo, niti ga od njega ne more zahtevati, ker določilo 1041. člena OZ tega ne omogoča. V zadevi P 82/2011 pa je bil dolžan tožnik kot asignatar asignata oziroma njegovo dedinjo pozvati na plačilo z določitvijo roka za to plačilo iz razloga, ker rok izpolnitve v pogodbi o asignaciji (priloga A5) ni bil določen (v njej določen rok strank ni vezal) in ga je zato bilo potrebno v pozivu za plačilo določiti. Torej tožnik kot asignatar ni zamudil zahtevati plačila od asignata oziroma njegove dedinje, kot zmotno zatrjuje pritožba, ker takšne zahteve sploh ni imel, ampak je s pozivom za plačilo asignatu oziroma njegovi dedinji le določil rok izpolnitev. Ker ta v danem ji roku prevzete obveznosti po asignaciji ni izpolnila, je s potekom tega roka ponovno oživela obveznost toženca.

9. Da pogodba o asignaciji (priloga A5) dejansko ne predstavlja prevzema dolga, je pravilno in celovito pojasnilo sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijane sodbe in se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje. Pri tem se mu postavlja, glede na pritožbene navedbe v tem delu, vprašanje, kako toženec kot prava neuka stranka razume in pozna oziroma je razumela in poznala vse posledice prevzema dolga, ne pa asignacije, čeprav je bila pogodba z dne 28.12.2010 (priloga A5) izrecno naslovljena kot pogodba o asignaciji. Vendar pa morebitno nepoznavanje prava ne more biti v korist tistega, ki se na to sklicuje. S pravom se je namreč toženec imel možnost seznaniti, če pa je kljub nepoznavanju pogodbo o asignaciji podpisal (sklenil), je nanjo vezan v vsej njeni vsebini in pomenu.

10. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na litispendenco, ker naj bi bila v teku pravda, v kateri tožnik terja plačilo po asignacijski pogodbi (priloga A5) od asignata oziroma njegove dedinje. Ne gre namreč za litispendenco, ker zahtevek tiste pravde ni istoveten zahtevku v tej pravdi, če ne zaradi drugega, ne zato, ker so tožene stranke različne.

11. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladno 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka je svoje stroške pritožbenega postopka dolžna kriti sama, ker s pritožbo ni uspela, povrniti pa mora stroške za odgovor na pritožbo tožeči stranki, ki je v pritožbenem postopku uspela. Ti stroški znašajo 686,01 EUR (542,30 EUR za odgovor na pravno sredstvo, 20,00 EUR pavšal za materialne stroške, vse povišano za 22 % DDV).