Jedro

Če je odškodnina glede na podobne primere iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti nekoliko previsoko določena, pa je ta presežek treba upoštevati (dodati) pri pravični oceni odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz teh razlogov je celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, kot jo je tožnici priznalo sodišče prve stopnje, ustrezna.

Ocena stopnje zmanjšanih življenjskih aktivnosti pri tožnici, kot je navedena v izvedenskem mnenju, ne more predstavljati zgolj matematičnega seštevka označenih stopenj okrnjenosti funkcioniranja tožnice, kot je to storila toženka, zato pritožbeno sodišče to vrednostno oceno iz izvedenskega mnenja ne sprejema kot tiste odločilne okoliščine, od katere bi bila odvisna določitev višine odškodnine. Če pa se že mora izjasniti, pa sprejema vrednostno oceno sodišča prve stopnje. Bolj kot ta ocena pa so pomembne ugotovitve iz izvedenskega mnenja, v katerih so predstavljene konkretne okoliščine in področja, na katerih so življenjske aktivnosti tožnice zmanjšane zaradi škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdi sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in dopolnilno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo, stroške prevoza in stroške zdravljenja v višini 61.941,56 EUR. Sodišče je prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja 25.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 45.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 6.000,00 EUR, skupaj iz naslova nepremoženjske škode 79.000,00 EUR. Toženka je dolžna plačati tudi od priznanih zneskov zamudne obresti (podrobneje glej tč. I in II) in izgubljeni dobiček v višini 14.217,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so od posameznih zneskov priznane v III. točki izreka sodbe. Sodišče je toženki še naložilo, da je dolžna plačevati tožnici mesečno rento v višini 320,00 EUR do vsakega 11. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila. Tako določena renta se enkrat letno uskladi z rastjo cen življenjskih potrebščin, pri čemer se za uskladitev uporabi uradni podatek Statističnega urada RS o letni rasti cen življenjskih potrebščin (točka IV). Toženka je dolžna tudi povrniti tožnici pravdne stroške v višini 5.517,12 EUR. Z dopolnilno sodbo je razsodilo, da se višji tožbeni zahtevek tožnice zavrne, kar je v izreku dopolnilne sodbe označeno s točko VI.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.(1) Navaja, da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiva s konkretno zadevo. Sklicuje se na sodbo in sklep VSL I Cp 2346/2015. Poudarja, da je bila tožnica ob nezgodi stara 34 let, da ima dva otroka in da je bilo zdravljenje dolgotrajno. Otroka sta stara 8 in 13 let, zato so nevšečnosti v času zdravljenja predstavljale veliko večjo neugodnost, kot pri drugem staršu, ki ima otroke že odrasle. Subjektivnih posebnosti tožnice v dojemanju njenih telesnih bolečin sodišče ni obrazložilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni upoštevalo, da ima tožnica dva otroka, upoštevalo je načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ne pa načelo individualizacije. Življenjske aktivnosti tožnice so trajno okrnjeno v vseh področjih. Tožnica ne more opravljati poklica, za katerega se je izšolala. Delodajalec jo je iz mesta vzgojiteljice predšolskih otrok premestil na drugo delovno mesto, zato ne dela več z otroki. Zaradi nevarnosti ponovnih poškodb hrbtenice, se ne more več rekreirati s svojima hčerama. Opustiti je morala daljše sprehode, ne more hoditi v kino, ker jo pri daljšem sedenju boli koleno, ni več sposobna samostojno in varno prenašati predmetov, trajno je ovirana pri gospodinjstvu, zaradi težav z vonjanjem in okušanjem, zaradi psihičnih težav pa tudi ne more s svojimi bližnjimi in drugimi ljudmi zgraditi stabilen odnos. Pri sklicevanju na sodbo VSRS II Ips 268/2002 sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti moškemu s podobnimi brazgotinami na obrazu, kot jih ima tožnica in da bi bila ob upoštevanju valorizacije odškodnina 9.000,00 EUR.

3. Toženka v pritožbi podrobno povzema izvedensko mnenje. Izpostavlja, da je glede poškodbe brahialnega živčnega pleteža izvedenec ugotovil, da je verjetno prišlo do te poškodbe, da pa ne gre za pomembnejšo rezidualno živčno okvaro. Težave, ki jih povzroča ta poškodba niso objektivno dokazljive, saj gre le za subjektivna navajanja tožnice, ko zatrjuje omrtvičenje, mravljinčenje v prvih treh prstih desnice, kar gre v 50% pripisati nezgodi, v preostalem delu pa bolezenskim vzrokom. Omejena gibljivost DIP sklepa z deformacijo so v enakih deležih posledica poškodbe in že pred poškodbo prisotnih degenerativnih sprememb. Skupno zmanjšanje življenjskih aktivnostih je po mnenju izvedenca ocenjeno s stopnjo 1 – blaga okrnjenost oziroma z odstotkom od 5% do 24%. Sodišče je v nasprotju z izvedenskim mnenjem ocenilo skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice v obsegu 25% do 30%. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče pri priznanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo poškodbi brahialnega živčnega pleteža in DIP sklepa, ki sta po ugotovitvah izvedenca v enakem deležu posledica nezgode in bolezenskih vzrokov ter da poškodbe: zvin vratne hrbtenice, odrgnina prstnega koša z odrgnino desnih pljuč in izlivov krvi v levo prsno votlino, zlom 2. in 3. stopalnice levega stopala niso pustile trajnih posledic. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 45.000,00 EUR je zato pretirana. Sodišče se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 301/2002, v kateri pa je bila oškodovanka bistveno mlajša (9 let), njena prihodnost je bila bolj negotova, predvsem v zvezi s šolanjem in možnostjo preživljanja ter urejanja življenja, imela pa je tudi hujše poškodbe. Zaradi poškodbe možganov je imela ta oškodovanka težave z govorom (40 % invalidnost), na področju koordinacije vseh štirih udov in pri sposobnosti miselnih funkcij (20% invalidnost). Tudi v primeru II Ips 355/2004 gre za bistveno mlajšega oškodovanca od tožnice (11 let). Tožnica je upravičena do odškodnine za to nepremoženjsko škodo v višini 27.000,00 EUR. Sodišče navaja, da je na glavni obravnavi ugotovilo, da ima tožnica brazgotino od konca leve obrvi preko nosnega korena preko čela do lasišča, brazgotino ob koncu obrvi, brazgotino v dolžini 2 cm na levi strani nosu, brazgotino v dolžini 1 cm do 1,5 cm na levi strani nad ustnico ter v manjšem obsegu pod levo stranjo ustnic, rahlo izboklino na nosnem korenu, da je desno oko malo manjše, na levi roki skrčen prst ter vdor kosti nad čelnim režnjem in nad nosnim korenom. Izvedenec pa v mnenju glede skaženosti le navaja, da je pri tožnici po poškodbi glave prisotna odrgnina v predelu čela, ki jo tožnica ne more prikriti. Ta sprememba ne povzroča občutek gnusa, utegne pa izzvati pomilovanje, zaradi česar tožnica trpi. Tudi sodišče ugotavlja, da spremembe niso vidne na daleč. Toženka glede na navedeno priznava skaženost le za posledico, ki se nanaša na udrtino v predelu čela, ki je bila v smislu objektivnega merila ugotovljena v izvedenskem mnenju, zato ocenjuje da je pravična odškodnina za tovrstno nepremoženjsko škodo 3.000,00 EUR. Toženka se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 302/2010, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju, kjer je bila oškodovancu za trajno izgubo las v zatilju glave, brazgotino na spodnji ustnici in stegnih priznana odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni upravičena do odškodnine za primarni strah, zato bi sodišče moralo pozvati tožnico, da specificira zahtevek za sekundarni strah, zato dosojena odškodnina ne more biti enaka vtoževani iz naslova obeh postavk. Sodišče je ugotovilo, da znaša povprečje izgubljenega dohodka za zadnjih šest mesecev 318,90 EUR, nato pa je prisojeni znesek zaokrožilo na 320,00 EUR.

4. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o priznanju nepremoženjske škode pravilno sklicevalo na 179. člena Obligacijskega zakonika in na sodno prakso. Iz slednje izhaja, da je treba pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine(2). Ob upoštevanju vseh navedenih kriterijev je sodišče prve stopnje priznalo tožnici primerno odškodnino v višini 76,4 povprečnih plač. Pri tem so upoštevane tako posebnosti konkretnega primera (starost tožnice in njena skrb za mld. otroka), kakor tudi priznanje odškodnin v podobnih primerih. Če je odškodnina glede na podobne primere iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti nekoliko previsoko določena,(3) pa je ta presežek treba upoštevati (dodati) pri pravični oceni odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz teh razlogov je celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, kot jo je tožnici priznalo sodišče prve stopnje, ustrezna.

7. Pravdni stranki v pritožbah navajata, da je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine upoštevalo sodno prakso, ki ni primerljiva z obravnavanim primerom, zato navajata primere iz sodne prakse, ki naj bi po njunem mnenju ustrezali obravnavanem primeru. Sodne odločbe, ki jih navajata pravdni stranki ni moč upoštevati, ker odstopajo od obravnavanega primera. Res je, da odločbe na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, v posameznih delih nekoliko odstopajo od obravnavanega primera, vendar je treba upoštevati, da povsem enakih primerov ni, zato so logična odstopanja, ki jih je treba upoštevati ob takšnih primerjavah. Pritožbeno sodišče je pri odločanju upoštevalo odločbe VSRS in sicer: II Ips 281/2014, II DOR 44/2016, II Ips 173/2006,(4) II Ips 147/2014(5) ter II Ips 399/2002 in II Ips 1149/2008(6). Navedena sodna praksa ob upoštevanju vseh posebnosti konkretnega primera potrjuje, da je bila tožnici priznana primerna odškodnina.

8. Odškodnina za sekundarni strah je priznana v primerni višini(7). Tožnica je imela hud sekundarni strah, ki je trajal 11 dni, zmeren strah je trajal tri mesece in pol, ki je nato prešel v dolgotrajni lažji strah, kot to ugotavljajo izvedenci v izvedenskem mnenju. Strah predstavlja enotno kategorijo, ki je sestavljena iz primarnega in sekundarnega strahu. Okoliščina, da tožnica ni izkazala primarnega strahu, čeprav je takšen strah zatrjevala in pri tem skupaj s sekundarnim strahom zahtevala plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR, torej v enaki višini, kot je odškodnino za to nepremoženjsko škodo priznalo sodišče prve stopnje, pa nima vpliva. Odločilna je okoliščina, da je tožnica upravičena do odškodnine za strah v priznani višini.

9. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice je skromna, pa vendar še dovolj konkretna in določna, da omogoča preizkus dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pravdni stranki sta sprejeli izvedensko mnenje, enako tudi sodišče prve stopnje, ki izvedenskemu mnenju ni sledilo le v delu, kjer je bil določen procent skupnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice(8). Ker je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju v preostalem delu, pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe toženke, pojasnjuje, da so odločilne tiste zmanjšane življenjske aktivnosti, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja(9). Toženka pravilno povzema iz izvedenskega mnenja, da je imela tožnica v času poškodovanja že izrazite degenerativne spremembe vratne hrbtenice in da ta poškodba ni pustila trajnih posledic(10). Poškodba brahialnega živčnega pleteža desno je povezana s škodnim dogodkom, kar potrjuje izvedensko mnenje. Mehanizem poškodbe je bil namreč tak, da je ob udarcu desne rame, ob izrazitem kratkem gibu vratu, prišlo do natega perifernih živčnih struktur na desnem zgornjem udu s posledično motnjo prevajanja živčnih impulzov in zato slabšim občutenjem, mravljinčenjem in izpadom refleksov na desnem zgornjem udu. Kljub negativnim izidom elektrofizioloških metod, iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri tožnici za lažjo motnjo senzibilitete (omrtvičenje in mravljinčenje v desnem zgornjem udu, ki se je s časoma omejilo na prve tri prste desnice), s tem, da so te motnje tudi posledica degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici, ki so pri tožnici dokazane, razmerje med bolezenskim in poškodbenim vzrokom te živčne okvare, ki je minimalna, pa je ocenjena na račun poškodovanja v višini 50%. Zvin končnega sklepa 4. prsta levice je posledica škodnega dogodka, s tem, da skelet ni poškodovan. Trajna posledica te poškodbe je omejena gibljivost DIP sklepa z deformacijo. Gre za trajno poškodbo, ki je v enakih deležih posledica poškodbe in že pred obravnavo prisotnih degenerativnih sprememb. Pri ugotavljanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice se torej upoštevajo le tiste posledice, ki so povezane s škodnim dogodkom, ne pa tiste, ki obstajajo zaradi degenerativnih sprememb. Trajne posledice, ki so povezane s škodnim dogodkom, pa so povzročile tudi naslednje poškodbe: zlom obraznih kosti z večdelnim zlomom baze lobanje in krvavitvijo pod trdo možgansko opno in v čelni reženj možganov, s pretresom možgan, rane po obrazu in jeziku in poškodba zob(11). Ocena stopnje zmanjšanih življenjskih aktivnosti pri tožnici, kot je navedena v izvedenskem mnenju(12), ne more predstavljati zgolj matematičnega seštevka označenih stopenj okrnjenosti funkcioniranja tožnice, kot je to storila toženka, zato pritožbeno sodišče to vrednostno oceno iz izvedenskega mnenja ne sprejema kot tiste odločilne okoliščine, od katere bi bila odvisna določitev višine odškodnine. Če pa se že mora izjasniti, pa sprejema vrednostno oceno sodišča prve stopnje. Bolj kot ta ocena pa so pomembne ugotovitve iz izvedenskega mnenja, v katerih so predstavljene konkretne okoliščine in področja, na katerih so življenjske aktivnosti tožnice zmanjšane zaradi škodnega dogodka.

10. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica na področju učenja in uporabe znanja blago okrnjenost, zlasti je prisotna okrnjenost na področju pretvorbe kratkoročnega spomina v dolgoročni spomin, kar negativno vpliva na njeno psihološko stanje. To je že posebej izraženo pri obvladovanju stresa in drugih psiholoških zahtev, saj ima tožnica zaradi posttravmatske stresne motnje in rezidualnih posameznih psihopatoloških fenomenov težave pri obvladovanju stresa oziroma ne more obvladovati stresa, tako kot ga je obvladovala pred škodnim dogodkom. Pri tem je pomembna okoliščina starost tožnice in skrb za mladoletna otroka. Tožnica ima na področju splošnih opravil in zahtev tudi blage okrnjenosti, zlasti na področju osredotočenja, zaradi teh težav pa ne zmore sočasnega ukvarjanja z več opravili, zato obstaja večja verjetnost, da bo ob tovrstnem ravnanju prišlo do napake. V govornem izražanju se pri tožnici pojavljajo težave, ker potrebuje več časa, da navede ustrezne podatke, česar se tožnica zaveda in ob tem trpi. Zaradi poškodb hrbtenice in zaradi okrnjenosti vida ima tožnica težave pri uporabi avtomobila in pri daljših vožnjah, ovirana pa je tudi pri dvigovanju in prenašanju predmetov(13). Blaga okrnjenost obstaja tudi na področju življenja doma, saj ima tožnica težave na področju pripravljanja hrane in pospravljanja. Iz izvedenskega mnenja še izhaja, da je na najpomembnejših področjih življenja funkcioniranje tožnice hudo okrnjeno,(14) saj se pri tožnici zaradi poškodb pojavljajo hude težave v poklicnem funkcioniranju, še zlasti gre za psihične težave, pa tudi za telesne težave, z nevarnostjo poslabšanja in funkcioniranja tožnice v delovnem okolju, kjer dela zaradi škodnih posledic s skrajšanim delovnim časom (štiri ure) in na delovnem mestu, ki ni njena poklicna izobrazba. Po mnenju izvedencev je v blagem obsegu okrnjeno tudi področje rekreacije in prostega časa, ker tožnica ni več sposobna kolesariti, saj obstaja tveganje za ponovno nezgodo. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ne sprejema zaključka iz izvedenskega mnenja, da gre pri tožnici za blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti, glede na opisane konkretne omejitve. Po mnenju pritožbenega sodišča gre pri tožnici za srednje hudo okrnjenost njenih življenjskih aktivnosti, takšna pa je tudi intenziteta njenih duševnih bolečin.

11. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skaženosti pravilno upoštevalo tudi vidne brazgotine na obrazu tožnice in ne le udrtine na čelu, ki jo kot skaženost navaja izvedenec v izvedenskem mnenju. Kot je bilo že pojasnjeno, je priznana odškodnina nekoliko (pre)visoka, vendar jo pritožbeno sodišče ni znižalo, ker je sodišče prve stopnje tožnici za vse vrste zahtevane nepremoženjske škode priznalo primerno odškodnino. Iz teh razlogov tudi ni sledilo pritožbi tožnice, da bi zvišalo odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti(15).

12. Višino mesečne rente je sodišče prve stopnje določilo tudi na podlagi izračuna izgubljenega dohodka tožnice za zadnjih šest mesecev od septembra 2015 do februarja 2016, kar znese 318,90 EUR. Izgubo na mesečnem zaslužku tožnice je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 320,00 EUR. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da ima takšna odločitev podlago tudi v obračunu za daljše obdobje, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, zato so te pritožbene navedbe toženke neutemeljene.

13. Pritožbi nista utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka in tudi ne kršitev postopka, ki bi vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, na katere opozarjata pravdni stranki, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 352. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo ter potrdilo sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Enako izpodbija in predlaga v pritožbi tudi toženka.

Op. št. (2): V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na zakonske določbe in sodno prakso, ki jo je sodišče prve stopnje vsebinsko povzelo v 31. točki obrazložitve.

Op. št. (3): Po mnenju pritožbenega sodišča bi bila primerna odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode 4.500,00 EUR; primerjaj s sodbama VSRS II Ips 173/2006 in II Ips 281/2014. Op. št. (4): V navedenih primerih je bila priznana odškodnina v višini 88, 88,8 oz. 96 povprečnih plač, vendar so bile škodne posledice hujše, kot v obravnavanem primeru.

Op. št. (5): V navedenem primeru je bila priznana odškodnina v višini 56 povprečnih plač, vendar so bile škodne posledice blažje, kot v obravnavanem primeru.

Op. št. (6): Na kateri se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe.

Op. št. (7): Glej VSRS II Ips 1149/2008. Op. št. (8): Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice okrnjeno v obsegu blage okrnjenosti (5%-24%), sodišče pa je to okrnjenost ocenilo v višini 25%-30%.

Op. št. (9): Glej stran 31-33 izvedenskega mnenja.

Op. št. (10): Glej stran 23 izvedenskega mnenja oz. stran 116. sodnega spisa.

Op. št. (11): Podrobneje glej stran 21-23 izvedenskega mnenja, kjer so navedene in opisane vse poškodbe in posledice prometne nesreče. Op. št. (12): Glej stran 30-31 izvedenskega mnenja oz. stran 120-121 sodnega spisa.

Op. št. (13): Glej že pojasnjeno razmejitev med trajnimi poškodbami, ki so pustile trajne posledice in so v zvezi s škodnim dogodkom in degenerativnimi spremembami (ocenjeno je bilo razmerje 50%-50%), kar je bilo upoštevano v okviru opravil, ki zahtevajo fizični napor (vožnja z avtomobilom in kolesom, dvigovanje predmetov), seveda tudi ob upoštevanju posledic, ki so nastale zaradi postravmatske stresne motnje.

Op. št. (14): Torej ima tožnica na tem področju hude duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Op. št. (15): Pritožba tožnice neutemeljeno zatrjuje, da se pri določitvi posameznih oblik nepremoženjske škode niso upoštevale individualne posebnosti konkretnega primera (pritožba npr. izpostavlja starost tožnice in skrb za dva otroka).