Jedro

Pravno upošteven vzrok škode je lahko le škodni dogodek, ki mu kot redni učinek ustreza konkretna škoda.Le v primeru, če bi imel tožnik pred škodnim dogodkom že obrabo kolenskega sklepa v delu med golenico in stegnenico, ki mu ne bi povzročala težav (bolečin), bi bilo obravnavani poškodbi kolenskega sklepa pripisati vse nastale težave, torej tudi vse bolečine v posledici obrabe, ki je obstajala že prej, pa ni povzročala bolečin.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se: - izpodbijana odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 4.600,00 EUR za čas od 4. 2. 2015 do 19. 4. 2015, od zneska 91,94 EUR za čas od 4. 2. 2015 do 19. 4. 2015 in od zneska 7.042,00 EUR za čas od 4. 2. 2015 do 19. 4. 2015, - izpodbijana odločitev v točki IV izreka spremeni tako, da se znesek "1.492,61 EUR" nadomesti z zneskom "1.875,27 EUR".

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in zavrne se pritožba tožene stranke ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalih še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom v točki I izreka je sodišče prve stopnje ustavilo pravdni postopek zaradi umika tožbe za znesek 7.042,00 EUR. V tem delu pravdni stranki odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbijata.

2. V točkah II, III in IV izreka pa je razsodilo: - da je toženka dolžna tožniku plačati 4.691,94 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 7.042,00 EUR od 20. 4. 2015 do 16. 6. 2015 (II izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za zahtevani znesek 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2015 dalje do plačila, zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 4.600,00 EUR za čas od 1. 2. 2015 do 19. 4. 2015, za zakonske zamudne obresti od zneska 91,94 EUR od 29. 12. 2014 do 19. 4. 2015, za zakonske zamudne obresti od zneska 42,00 EUR od 29. 12. 2014 do 31. 1. 2015 in za zakonske zamudne obresti od zneska 7.042,00 EUR od 1. 2. 2015 do 19. 4. 2015 (točka III izreka), - toženki naložilo dolžnost plačati tožniku stroške pravdnega postopka 1.492,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka IV izreka).

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje pod točkama III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V nadaljevanju pa je navajal, da se pritožuje samo zoper višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ta je absolutno prenizka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo njegov nadaljnji zahtevek za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v znesku 1.500,00 EUR in za prestani primarni in sekundarni strah v znesku 1.900,00 EUR vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odmerjena odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v višini 5.000,00 EUR je prenizka glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti, sodišče prve stopnje je premalo ovrednotilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in tožnikovo izpovedbo. Izvedenec je poudaril, da bo tožnik v bodoče trpel občasne lažje do srednje hude telesne bolečine, torej je obravnava poškodba tožniku zapustila trajne telesne bolečine, tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri, ni upoštevalo, da bo take bodoče telesne bolečine upoštevaje njegovo pričakovano življenjsko dobo trpel vsaj še 10 let. Prenizko je ovrednotilo tudi številne ugotovljene neugodnosti, njihov obseg je velik, premalo je ovrednotilo tudi samo izpovedbo tožnika, ki je natančno pojasnil, kakšne telesne bolečine je trpel takoj ob nezgodi in tekom celotnega zdravljenja in tudi, da telesne bolečine v desnem kolenu trpi še danes in zaradi tega težko hodi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati ugotovitve izvedenca v delu, da gre 50 % trajnih telesnih bolečin na račun začetne obrabe desnega kolenskega sklepa, ker je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel nobenih težav s poškodovanim kolenskim sklepom, da je obraba sklepa med pogačico in stegnenico posledica tožnikovih poškodb iz obravnavanega škodnega dogodka in je to povzročilo popoškodbeno artrozo, da so vse težave v zvezi s tožnikovim zdravljenjem direktna posledica zloma pogačice. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti je potrebno oškodovanca obravnavati takšnega, kot je bil ob samem škodnem dogodku in torej njegovo morebitno predhodno zdravstveno stanje pri tem ne igra nobene vloge, posledično ni dopustno razmejevati vzrokov. Škodni dogodek je potrebno v teh primerih šteti kot izključni vzrok za nastanek nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti vrednotilo prenizko in je v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, ni ustrezno ovrednotilo ugotovitev izvedenca in izpovedbe tožnika, ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka popolnoma zdrav in vitalen človek, brez vsakršnih bolečin ter je posledično bila njegova dobrina zdravja, v katero je bilo poseženo, toliko bolj pomembna. Za to obliko nematerialne škode bi mu moralo prisoditi vseh zahtevanih 6.500,00 EUR. Tožnik je upravičen tudi do celotne odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah, sodišče prve stopnje je premalo ovrednotilo izvedensko mnenje in izpovedbo tožnika. Upoštevaje intenziteto prestanega primarnega strahu ter obdobje ter intenziteto prestanega sekundarnega strahu bi mu ob upoštevanju veljavne sodne prakse v podobnih primerih moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino 2.500,00 EUR in ne zgolj 600,00 EUR. Prisoditi bi mu moralo celoten znesek 15.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, to opravičuje že sama narava tožnikove poškodbe in njene ugotovljene posledice. Takšno višino odškodnine narekuje sodna praksa podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom, to je sodbo VS RS II Ips 577/2000, v kateri je šlo za primerljiv obseg škode in je Vrhovno sodišče oškodovancu prisodilo 2,600.000,00 SIT, torej 24 povprečnih neto plač. Ob pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje dosedanjo sodno prakso in načelo enakosti pred zakonom bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se v obravnavanem primeru glede teka zakonskih zamudnih obresti uporablja Zakon o o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). V konkretnem primeru je toženka tožniku neposredno odškodninsko odgovorna na podlagi 965. člena OZ, ker njegov zahtevek ne izhaja iz pogodbenega razmerja s toženko, temveč gre za direktno tožbo oškodovanca kot tretjega proti zavarovalnici. V takih primerih je ustaljena sodna praksa, da zavarovalnica nosi breme zamude in zamudnih obresti po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Toženka je skladno z veljavno sodno prakso prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (299. člen OZ). Tožnik je odškodninski zahtevek toženki poslal 16. 1. 2015, morala ga je prejeti najkasneje 17. 1. 2015, 15 dnevni izpolnitveni rok je toženki potekel najkasneje 1. 2. 2015, zato je toženka od tega dne v plačilni zamudi in je od tega dne dalje poleg glavnice dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti skladno z določbo 378. člena OZ. Poleg nepremoženjske škode je tožnik uveljavljal tudi povrnitev premoženjske škode iz naslova potnih stroškov, kar je izkazal v denarnem znesku. Pri vtoževani premoženjski škode gre za čisto denarno terjatev, zakonske zamudne obresti od tega terjatve pa tečejo že z dnevom zapadlosti in ne šele takrat, ko je postavljen zahtevek za njeno plačilo, saj pri čistih denarnih terjatvah opomin ni potreben. Sodišče prve stopnje bi tožniku moralo priznati zakonske zamudne obresti od premoženjske škode od 29. 12. 2014 dalje, ko je podal izjavo o stroških prevoza. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje glede tožnikovega uspeha v pravdi, saj je dejstvo, da je tožnik uspel z zneskom 11.600,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in z zneskom 133,94 EUR iz naslova premoženjske škode, torej je skupno uspel v 77,53 %. Sodišče prve stopnje ne bi smelo razmejevati med uspehom tožnika do dne 17. 7. 2015, ko je delno umaknil tožbo in uspehom v nadaljevanju postopka, ker je to v nasprotju z ZPP, ta za kaj takšnega ne daje podlage. Posledično bi mu moralo prisoditi temu ustrezno višje na prvi stopnji zaznamovane in priglašene stroške pravdnega postopka. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da tožniku pritožbeno sodišče prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.400,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka. Zaznamoval je tudi pritožbene stroške.

4. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka in uveljavljala pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Navajala je, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin prisodilo previsoko denarno odškodnino, ker je zlasti ob upoštevanju soprispevkov v višini 50 % pri trajanju in intenziteti telesnih bolečin primerna odškodnina glede na sprejeto sodno prakso 2.400,00 EUR. V primeru II Ips 410/2006 je tožnik za primerljive telesne bolečine in obsežnejše neprijetnosti med zdravljenjem prejel odškodnino v višini 2,8 povprečne plače, v primeru II Ips 881/2007 pa je ob sicer manjšem trajanju telesnih bolečin a ob večjih nevšečnostih prejel 4,18 povprečne mesečne plače. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je prisodilo tudi previsoko denarno odškodnino, ta odstopa od sprejete sodne prakse v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik trpi za trajnimi posledicami, ki se kažejo z občasnimi blagimi do zmernimi bolečinami, z zmanjšano gibljivostjo kolena lažje stopnje ter s težavami pri hoji po stopnicah in po neravnem terenu, pri čemer ima tožnik hude bolečine v sklepu med pogačico in stegnenico, prav tako ne more klečati. Pravična odškodnina bi bila 4.000,00 EUR, potrebno je upoštevati tudi, da je izvedenec ugotovil, da gre 50 % občasnih zmernih do blagih bolečin pri hoji po neravnem terenu ter po stopnicah hude bolečine v sklepu med pogačico in stegnenico na račun začetne obrabe kolenskega sklepa, ki ni v povezavi z obravnavano poškodbo. Sodišče to sicer povzema v sodbi, kjer pojasnjuje višino odškodnine za telesne bolečine, očitno je, da te ugotovitve izvedenca ni prezrlo in gre za napačno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na uveljavljeno sodno prakso je tožniku dosodilo previsoko odškodnino iz tega naslova, ob upoštevanju soprispevka še toliko bolj. V primeru II Ips 410/2006 je 20. letni tožnik za podobne trajne posledice prejel 3,36 povprečne mesečne plače, kar je mnogo manj, kot je sodišče prisodilo tožniku. V primeru II Ips 39/2009 je tožnica za praktično identične posledice, s tem, da šepa pri bosonogi hoji, prejela 4,5 povprečne mesečne plače. Z izplačilom 7.000,00 EUR je toženka v celoti izpolnila svojo obveznost do tožnika, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je potrebno spremeniti tako, da se zahtevek zavrne. Materialno škodo iz naslova stroškov prevozov je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo z upoštevanjem kilometrine po ceni 0,37 EUR za kilometer. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, saj nikakor ne gre za odsev realnega zmanjšanja premoženja. To se lahko kaže le v strošku za gorivo in sodna praksa se je že postavila na stališče, da se izračun dejanskega stroška z avtomobilom opravljene poti po sistemu porabe goriva izračuna po sistemu obračuna stroškov prevoza na delo za javne uslužbence, to je v višini 8 % cene za liter neosvinčevega motornega bencina v času izdaje prvostopne sodbe. Znesek odškodnine, ki je potreben, da ostane premoženjski položaj tožnika tak, kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, je 0,10 EUR na kilometer glede na ceno 95 oktanskega bencina 1,3 EUR na liter. To za s sodbo ugotovljenih 362 prevoženih kilometrov pomeni 36,20 EUR odškodnine, toženka je z izplačilom nespornega dela odškodnine iz tega naslova že v celoti poravnala svojo obveznost dolžnika. Kar je sodišče prve stopnje prisodilo več, je materialnopravno zmotno. Navajala je še, da se pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe, saj je glede na pritožbeni uspeh po načelu delitve stroškov glede na uspeh v pravdi potrebno stroške ponovno odmeriti. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Tožnik v pritožbi ni konkretiziral pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, toženka pa tega pritožbenega razloga ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter obsegu neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je pretrpel tožnik v času zdravljenja in pritožbi teh ugotovitev ne izpodbijata.

8. V točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo ugotovitev, da je tožnik po dopolnjenem izvedenskem mnenju medicinske stroke, ki ni potrdilo njegovih trditev, da so tudi obstoječe (oziroma bodoče) telesne bolečine v kolenskem sklepu med stegnenico in golenico prav tako posledica obravnavane poškodbe, pri taki trditvi še vedno vztrajal, ni pa predlagal ponovne dopolnitve izvedenskega mnenja, niti drugih dokazov, s katerimi bi dokazal, da je tudi artroza v kolenskem sklepu med stegnenico in golenico izključna posledica škodnega dogodka. V pritožbi tožnik teh ugotovitev ne izpodbija.

Z izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo je tako podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da je artroza v kolenskem sklepu med golenico in stegnenico potekala spontano po svojem naravnem razvoju, da obravnavani škodni dogodek ni niti pospešil niti upočasnil razvoja te artroze, da sklepni površini stegnenice in golenice v tem škodnem dogodku nista bili poškodovani. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja (list. št. 63 spisa) še izhaja, da je tožnik začel navajati težave slabo leto po zaključku zdravljenja (zloma desne pogačice), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 11 obrazložitve) in česar tožnikova pritožba ne izpodbija.

Zato tožnik sedaj v pritožbi brez dokazne podlage in neutemeljeno vztraja pri trditvi, da so tudi bodoče bolečine zaradi artroze kolenskega sklepa med golenico in stegnenico posledica obravnavane poškodbe ter se neutemeljeno sklicuje na teorijo a adekvatni vzročnosti.

Pri ugotavljanju vzročne zveze je po teoriji o adekvatni vzročnosti potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, šteti kot pravno upošteven vzrok tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene posledice. Pravno upošteven vzrok škode je lahko le škodni dogodek, ki mu kot redni učinek ustreza konkretna škoda. Upoštevaje ugotovitve v osnovnem in dopolnjenem izvedenskem mnenju pa artroza sklepa med stegnenico in golenico ni škoda, ki bi ustrezala rednemu učinku poškodbe sklepa med pogačico in stegnenico, ki je dejansko bil poškodovan v obravnavanem škodnem dogodku. Le v primeru, če bi imel tožnik pred škodnim dogodkom že obrabo kolenskega sklepa v delu med golenico in stegnenico, ki mu ne bi povzročala težav (bolečin), bi bilo obravnavani poškodbi kolenskega sklepa pripisati vse nastale težave, torej tudi vse bolečine v posledici obrabe, ki je obstajala že prej, pa ni povzročala bolečin.

Zato je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno bodoče bolečine v desnem kolenu v polovičnem obsegu kot posledico obravnavanega škodnega dogodka. V obravnavanem primeru je škodni dogodek vzrok za zlom pogačice in posledično obrabo in bolečine v sklepu med pogačico in stegnenico, ni pa vzrok za bolečine, za katere je vzrok v kasneje in spontano nastali obrabi v sklepu med golenico in stegnenico.

9. Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju prestanih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti v času skoraj trimesečnega zdravljenja ter ob upoštevanju pravilnega zaključka, da so obstoječe in bodoče telesne bolečine v desnem kolenu v deležu 50 % posledica predmetne poškodbe ter ob upoštevanju še verjetnosti trajanja te bodoče škode glede na tožnikovo starost 69 let ob poškodovanju, je določen znesek 5.000,00 EUR pravična denarna odškodnina.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je tolikšna odškodnina tudi skladna s sodno prakso, v kateri pa ni najti povsem primerljivega primera, niti po obsegu poškodovanja. V zadevi II Ips 16/2008, ki obravnava v prometni nesreči maja 2004 poškodovano mlajšo žensko, ki je utrpela zlom pogačice desnega kolena, zlom narta desne noge in udarnino prsnega koša, je imela torej mlajša oškodovanka z večjim obsegom poškodb v primerjavi s tožnikom, ki je trpela tudi 4 dni trajne hude telesne bolečine, 13. dni je bila v bolnišnici in kar dvakrat je bila operirana ter je 4 mesece uporabljala bergle ter bo tudi v bodoče trpela telesne bolečine, pa ji je bila aprila 2008 prisojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v znesku 8.345,00 EUR, kar je okoli 9 povprečnih neto plač v tistem obdobju. V zadevi II Ips 1130/2008, ki obravnava v prometni nesreči septembra 2004 poškodovanega 16 letnega fanta, ki je utrpel odprt prelom leve pogačice ter obtolčenino in odrgnino desnega kolena, je oškodovanec trpel hude bolečine pet dni, 9 dni je bil v bolnišnici, dvakrat je bil operiran, tudi v bodoče bo trpel telesne bolečine, kar vse je več, kot je bilo ugotovljeno pri tožniku, pa mu je bila septembra 2007 določena odškodnina 6.300,00 EUR, kar je okoli 7 povprečnih neto plač v tistem obdobju.

11. Tožnikova pritožba neutemeljeno graja tudi določeno odškodnino za prestani strah.

Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je intenzivni primarni strah trajal v času do ene ure, nato pa zmeren sekundarni strah en mesec in še en mesec blag sekundarni strah ter upoštevaje zatrjevan način nastanka škodnega dogodka, ko je tožnika toženkina zavarovanka z avtomobilom zadela od zadaj, ko je bral s table informacije o bolnišničnih oddelkih in torej njene vožnje in grozeče nevarnosti ni videl, je določen znesek 600,00 EUR pravična odškodnina.

12. Prav tako je materialno pravno pravilno določena celotna odškodnina v znesku 11.600,00 EUR za vso ugotovljeno nematerialno škodo, kar je okoli 11,5 povprečnih neto plač. V tožnikovi pritožbi izpostavljena zadeva II Ips 577/2000 ni primerljiva z obravnavano, saj je razvidno, da je oškodovanec 20 let star moški, ki ima zaradi zloma leve pogačice večji obseg posledic, ker je podana 8 % invalidnost ob omejeni gibljivosti kolena in lažji atrofiji stegenskih mišic, pa tudi obseg neugodnosti je večji, saj je bil dvakrat operiran, 9 dni je bil v bolnišnici in tri mesece je uporabljal bergle.

13. Tudi toženkina pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti. Ob ugotovljenem obsegu te škode, tudi z upoštevanjem dejstva, da je 50 % bolečin v desnem kolenu, ki so bodoča škoda, posledica poškodbe v obravnavanem škodnem dogodku, česar sodišče prve stopnje glede na obrazložitev v točkah 10 in 11 sodbe sodišča prve stopnje ni spregledalo, kot to neutemeljeno trdi pritožba, je določena odškodnina 5.000,00 EUR materialnopravno pravilna.

Iz odločbe II Ips 410/2006 pa ni razviden obseg poškodovanja oškodovanca in tudi ne posledice, predmet obravnavanja v odločbi II Ips 881/2007 pa ni nepremoženjska škoda, zato navedena primera sodne prakse nista upoštevna.

14. Toženkina pritožba neutemeljeno meni, da je določena odškodnina za duševne bolečine v znesku 6.000,00 EUR previsoka. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljene trajne anatomske posledice in trajne funkcionalne posledice, ki so zmanjšana gibljivost desnega kolena in že razvita artroza sklepa med pogačico in stegnenico ter ugotovljene posledične težave (omejitve) v vsakodnevnem življenju, ki se kažejo v tem, da tožnik težko hodi po stopnicah in neravnem terenu in ne more klečati, kar vse potrjuje izvedensko mnenje (list. št. 38) in tudi, da je po poškodovanju tožnik opustil dela pri hiši in ne hodi več na izlete. Vzrok za tožnikove omejitve življenjskih aktivnosti so ugotovljene funkcionalne posledice. Izvedensko mnenje in njegova dopolnitev ne potrjujeta, da so funkcionalni deficiti v deležu 50 % posledica artroze v sklepu med golenico in stegnenico, za kar se zavzema pritožba. Zato ni utemeljen toženkin pritožbeni očitek, da je treba tudi pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati ugotovitve o vzroku za obstoj telesnih bolečin. Prestane in bodoče telesne bolečine in prestane neugodnosti času zdravljenja so druga oblika nematerialne škode, pri kateri je sodišče prve stopnje že upoštevalo, da ima tožnik 50 % bodočih telesnih bolečin zaradi vzroka, ki ni posledica obravnavanega škodnega dogodka.

15. Odločba II Ips 39/2009 glede na oškodovankine poškodbe, med katerimi niti ni zloma pogačice, ni primerljiva z obravnavanim primerom, zato se toženka nanjo neutemeljeno sklicuje.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 179. in 182. člena OZ in prisodilo tožniku pravično denarno odškodnino za ugotovljeno nematerialno škodo.

16. Tožnik je zahteval povrnitev materialne škode iz naslova potnih stroškov, ki so mu nastali zaradi zdravljenja utrpele poškodbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino te škode z upoštevanjem kilometrine v višini 0,37 UER za kilometer.

V skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 15/2003 in 32/2013) se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi (četrti odstavek 9. člena navedenega pravilnika) za povrnitev stroškov pravdnih strank (2. člen navedenega pravilnika) zaradi udeležbe v pravdnem postopku (1. člen navedenega pravilnika). Ker tožnikov zahtevek za povrnitev materialne škode 133,94 EUR ni zahtevek za povrnitev potnih stroškov, ki so mu nastali zaradi udeležbe v pravdnem postopku, navedeni pravilnik ni ustrezna materialnopravna podlaga in je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.

17. Tožnikova pritožba pa utemeljeno trdi, da je toženka v skladu z določbo 299. člena OZ v zamudi od poteka v predpravdnem zahtevku postavljenega roka za izpolnitev obveznosti.

Ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka prejela predpravdni odškodninski zahtevek 19. 1. 2015, torej je 15 dnevni rok za izpolnitev potekel 3. 2. 2015 in je toženka v zamudi od 4. 2. 2015 dalje.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji utemeljenosti obrestnega dela zahtevka, ko je uporabilo določbo 20.a člena ZOZP. Ta zakonska določba določa zamudo po izteku treh mesecev od oškodovančeve vložitve odškodninskega zahtevka za primer, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe. V obravnavanem primeru je bila škoda v celoti ocenjena šele v tej pravdi, zato niso podani pogoji za uporabo 20.a člena ZOZP, temveč je potrebno za presojo utemeljenosti obrestnega dela zahtevka uporabiti določbo prvega odstavka 299. člena OZ. Materialnopravno pravilna je trditev tožnikove pritožbe, da ima tožnik direktno tožbo zoper toženko na podlagi 965. člena OZ. Ob dejstvu, da je toženka prejela tožnikov predpravdni zahtevek 19. 1. 2015, je po tožniku postavljen 15 dnevni rok za izpolnitev potekel 3. 2. 2015 in je toženka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti od 4. 2. 2015 dalje.

Odškodninski zahtevek v prilogi A 9 dokazuje, da je tožnik v tem zahtevku terjal tudi povrnitev materialne škode iz naslova potnih stroškov za 362 prevoženih kilometrov po 0,37 EUR, oziroma skupaj 133,94 EUR v roku 15 dni. Tudi za ta del zahtevka velja, da je toženka pri povrnitvi zneska materialne škode prišla v zamudo s potekom 15-dnevnega roka za izpolnitev in ne že 29. 12. 2014, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Zakonske zamudne obresti od denarnih obveznosti tečejo od zamude dalje (prvi odstavek 378. člena OZ), v zamudi pa je dolžnik, če ne izpolni obveznosti v za izpolnitev določenem roku (prvi odstavek 299. člena OZ). Obveznost za povrnitev premoženjske škode se res šteje za zapadlo od trenutka nastanka (165. člen OZ), vendar zapadlost ni enaka zamudi v primeru, ko je tožnik toženki določil rok za izpolnitev 15 dni. Zato je tudi od zneska odškodnine za materialno škodo tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 4. 2. 2015 dalje do plačila.

Ker je sodišče prve stopnje glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno ugodilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja metodo sodišča prve stopnje za ugotavljanje pravdnega uspeha, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo uspeh v dveh fazah, to je do delnega umika tožbe in nato do konca pravde. Tožnik je zahteval s tožbo 15.133,94 EUR odškodnine in uspel je z zahtevkom 11.733,94 EUR, ker je toženka šele med potekom pravde delno izpolnila zahtevek s plačilom zneska 7.042,00 EUR (7.000,00 EUR na račun nematerialne škode in 42,00 EUR na račun materialne škode), delni umik pa je bil posledica tega delnega plačila. Tožnikov pravdni uspeh je zato 77,53 %, kot trdi tožnikova pritožba in je tožnik upravičen do temu uspehu ustreznega povračila stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Niti tožnik niti toženka nista izpodbijala po sodišču prve stopnje ugotovljenega zneska priznanih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku v znesku 2.456,99 EUR (3.257,40 točk x 0,459 EUR + 513,00 EUR + 442,76 EUR + 6,08 EUR), toženki pa v znesku 128,44 EUR (30,00 EUR + 98,44 EUR).

Glede na tožnikov uspeh 77,53 % je ta upravičen do povrnitve 1.904,17 EUR stroškov postopka, toženka pa glede na njen uspeh 22,47 % do 28,90 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju stroškov do zneska 28,90 EUR je tako toženka dolžna povrniti tožniku 1.875,27 EUR stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in je pritožbeno sodišče ob ugoditvi tožnikovi pritožbi v tem delu spremenilo tudi odločitev pod točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je znesek 1.492,61 EUR nadomestilo z zneskom 1.875,27 EUR.

19. Glede na vse obrazloženo je tožnik delno uspel s pritožbo, in sicer delno glede zahtevka za zakonske zamudne obresti v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje, ker je v tem delu odločitve zmotno uporabilo materialno pravo. Uspel pa je tudi glede odločitve o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v teh delih sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP.

20. Tožnik pa s pritožbo ni uspel izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede glavnega zahtevka v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče njegov pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv in odločilo, da mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).