Jedro

Toženec je s podpisom prodajne pogodbe potrdil tudi pogodbeno določilo, da je stroj pregledal in preizkusil (česar ne zanika) ter da prodajalec poznejših reklamacij ne bo priznal. Takšna pogodbena izključitev prodajalčeve odgovornosti za morebitne stvarne napake je dopustna v skladu z določbo 1. odstavka 486. člena ZOR, zato toženec ne more uveljavljati sankcij za morebitne stvarne napake, torej tudi ne zahtevka na znižanje cene v skladu z določbo 2. odstavka 500. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan v 15 dneh tožniku plačati znesek 810.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 240.210,00 SIT od 16.9.1994 dalje do plačila ter od zneska 569.800,00 SIT od 16.7.1995 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 101.160,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo ali je pravočasno grajal napake na kupljenem stroju, saj ni ugotovilo, kdaj je toženec zvedel za manjvrednost oz. nerabnost stroja, niti kdaj je to napako sporočil tožniku. Toženec je tožnika obvestil o napaki tri dni po tem, ko so mu delavci GG B... povedali, da je stroj neraben. To dejstvo lahko potrdi priča Stojan S., ki naj se zasliši v novem postopku. V tem delu je torej sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje; razlogi sodbe pa so glede te okoliščine nejasni, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti in je podana tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Poleg tega je tožnik že pred prodajo vedel za stanje stroja oz. bi zanj vsaj moral vedeti, pa je kljub temu tožencu prodal stroj za 18.000 DEM. Tožnik se zato v skladu z določbo 485. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne more sklicevati na določbo prodajne pogodbe, po kateri se je toženec odpovedal grajati napake. Toženec ni vedel, da bo stroj nehal delovati po prodaji, saj je ob pregledu po naključju res deloval, skrite napake pa so se pokazale šele pri nekajkratni uporabi. Potrebno je bilo zamenjati vse glavne dele stroja. Če bi toženec to vedel, stroja ne bi nikoli kupil. Vseh navedenih okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Omenjena kršitev je podana tudi v protispisni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec navedel, da stroj 4 leta pred sklenitvijo pogodbe ni deloval, saj je toženec izpovedal le, da se ga 4 leta ni uporabljalo. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti, saj je toženec tožniku plačal več, kot je bil stroj vreden. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju; prav tako pa ni nasprotja med razlogi sodbe ter vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Pri obrazložitvi ugotovljenega dejanskega stanja mora sodišče prve stopnje obravnavati in oceniti vse izvedene dokaze ter zavzeti stališče tako do tistih dejanskih trditev strank, ki jih je štelo za nepomembne, kot do tistih, ki jih je štelo za odločujoče. Obrazložitev v izpodbijani sodbi ustreza zgoraj opisanim izhodiščem. Kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ne more biti podana, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o dejstvih, ki jih stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso navajale, kar velja za pritožbeno zatrjevanje v zvezi z vednostjo tožnika za napake stroja. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo grajanja napak (ki se opirajo predvsem na pritožnikove navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje) so jasni in je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Protispisnosti v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da stroj 4 leta pred prodajo ni deloval (kar pomeni, da se ga ni uporabljalo) pritožbeno sodišče ni zasledilo. Očitana kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 torej ni podana. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe VII. poglavja ZOR o prodajni pogodbi, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Pravilno in popolno je tudi ugotovilo dejansko stanje. Za odločitev v obravnavani zadevi so odločujoče predvsem naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da sta pravdni stranki 16.6.1994 sklenili prodajno pogodbo za Bager RD 700 (priloga A1 v spisu); - da se je toženec zavezal kot kupnino plačati 15.000,00 DEM (in ne 18.000,00 DEM, kot navaja v pritožbi); - da je 5.000,00 DEM ob prevzemu stroja plačal in - da ni plačal naslednjih dveh obrokov, to je 3.000,00 DEM do 16.9.1994 in 7.000,00 DEM do 16.7.1995. Takšne ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema in med pravdnima strankama (razen pritožbenih navedb v zvezi z višino dogovorjene kupnine) niso bile sporne. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je toženec zatrjeval, da za stroj ni pripravljen plačati ničesar več, saj se zaradi napak z njim ni dalo delati. Smiselno je torej uveljavljal zahtevek na znižanje cene (2. odstavek 500. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je toženec s podpisom omenjene pogodbe potrdil tudi pogodbeno določilo, da je vozilo pregledal in preizkusil (česar ne zanika) ter da prodajalec poznejših reklamacij ne bo priznal. Takšna pogodbena izključitev prodajalčeve odgovornosti za morebitne stvarne napake je dopustna v skladu z določbo 1. odstavka 486. člena, zato toženec ne more uveljavljati sankcij za morebitne stvarne napake, torej tudi ne zahtevka na znižanje cene v skladu z določbo 2. odstavka 500. člena ZOR. Trditev pritožnika, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti za napake na prodanem stroju (zaradi česar bi bilo pogodbeno določilo o izključitvi odgovornosti za napake stvari nično), predstavlja novo dejstvo, saj ga toženec prvič navaja v pritožbenem postopku. Pritožnik pa ne navede nobenega dokaza, s katerim naj bi se to dejstvo dokazalo, zato se pritožbeno sodišče v skladu z določbo 352. člena ZPP/77 z omenjeno trditvijo ni moglo ukvarjati. V obravnavani zadevi torej ne pride v poštev uporaba določb 485. člena in 2. odstavka 486. člena ZOR. Glede na navedeno so trditve v zvezi s pravočasnostjo grajanja napak za odločitev v obravnavani zadevi nepomembne. Izvedba v pritožbi predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, ki bi izpovedala, kdaj so se pojavile napake na prodanem stroju in kdaj jih je toženec grajal pa ne bi dokazala nobenega pravno relevantnega dejstva, saj toženec, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, zaradi pogodbene izključitve prodajalčeve odgovornosti, ne more uveljavljati sankcij za morebitne stvarne napake. Ker toženec dogovorjene kupnine ni plačal v skladu z določbo 516. člena ZOR, to je ob času, ki je določen v pogodbi, je tožnikov zahtevek na plačilo kupnine (in v skladu z določbo 277. člena ZOR ustreznih zakonitih zamudnih obresti) utemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni razlogi torej niso podani; prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).