Jedro

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da stiki v času ureditve stikov očeta z otrokom po začasni odločbi niso potekali po predvidevanjih socialne delavke, saj se praviloma z redkejšimi stiki, ali tam, kjer jih sploh ni, čustvene vezi "stikov" z otrokom ne more vzpostaviti ali so ti labilni, in zato to ne more biti razlog, da bi stiki sploh prenehali.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ob reševanju pritožb D.R. kot prizadete stranke in tožnice odpravila 1. in 2. točko izreka odločbe Centra za socialno delo z dne 7.4.1994 in odločila, da se osebni stiki med otrokom R.D. in njenim očetom (v nadaljevanju: prizadeta stranka) določijo tako, da potekajo do dopolnjenega četrtega leta otrokove starosti vsak torek od 16,00 do 18,00 ure in vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 15,00 do 18,00 ure, od dopolnjenega četrtega leta otrokove starosti pa poleg tako določenih stikov še vsak četrtek od 16,00 do 18,00 ure. Stiki potekajo tako, da tožnica ob določenih dnevih in urah pripelje hčerko pred vhod svojega bivališča in jo preda otrokovemu očetu, ki hčerko ob določeni uri vrne na isti kraj, kjer jo sprejme in prevzame mati. Tožena stranka je odločbo organa prve stopnje v preostalem delu potrdila, ki v točkah 3 do 6 še določa: da je otrokov oče dolžan o svojem morebitnem zadržku pravočasno sporočiti tožnici, podobno pa tudi tožnica otrokovemu očetu in da je tožnica stike dolžna omogočiti in na njih otroka pripraviti. Drugi zahtevki prizadete stranke, ki se nanašajo na pogostnost stikov, stike med vikendi, obiske v varstvu, počitnice, se zavrnejo. Z odločbo organa prve stopnje je bila nadomeščena delna odločba organa prve stopnje z dne 28.9.1993. Izpodbijana odločba se v obrazložitvi sklicuje na 106. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). V zadevi je bila izdana delna časovno omejena odločba Centra za socialno delo z dne 28.9.1993, ki je določala osebne stike med otrokom in očetom za obdobje treh mesecev, katere namen - vzpostavitev stikov med otrokom in očetom - je bil po navedbah prizadete stranke dosežen. Ugotovljeno je bilo, da je oče uspel navezati stike z otrokom in da je pri tem pokazal dobre lastnosti roditelja in ustrezen odnos do hčerke. S temi ugotovitvami se tožena stranka strinja, ker te sledijo ugotovitvam in zapažanjem socialne delavke, ki je bila ob stikih prisotna. Med staršema so sicer mnoga nerazčiščena vprašanja, ki se odražajo tudi v nepripravljenosti medsebojnega dogovarjanja glede stikov z otrokom, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov, ki bi narekovali prepoved ali omejevanje stikov, ki so otroku v korist. Čas določen za stike naj otrok in oče preživita sama, brez materine prisotnosti, kar omogoča neprisiljene in pristne odnose, s čimer je dosežen namen osebnih stikov. Tožena stranka je delno ugodila pritožbi prizadete stranke glede na dejstvo, da otrok živi le z enim roditeljem - materjo, ki je otroka dolžna in sposobna pripraviti na stike. Zato tožena stranka glede na otrokovo starost in dejstvo, da so doslej stiki potekali s prekinitvami, ocenjuje, da za vzpostavitev in ohranjanje navezanosti na očeta potrebuje otrok stike z očetom v vsaj določenem obsegu, da otrok sprejme očeta kot svojega roditelja v vseh funkcijah, ki jih oče kot roditelj ima. Tožničine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na mnenje socialne delavke, so neutemeljene, saj so zapažanja in mnenja te socialne delavke uradno beležena in so sestavni del spisnega gradiva, ki je bilo podlaga pri odločanju organa prve stopnje in torej upoštevana pri odločanju. Podobno velja glede stališč strokovnih delavcev, češ da izdaja odločbe nima smisla. Izdaja odločbe je zadnje dejanje upravnega postopka. V postopku si mora organ ves čas prizadevati, da bi prišlo med strankama do poravnave. Do sporazuma med strankama v tem postopku ni prišlo, zato je bil organ dolžan izdati odločbo o stvari, s katero se v konkretni zadevi varujejo pravice očeta, ki ima pravico do stikov z otrokom po ZZZDR, in pravice otroka po konvenciji o otrokovih pravicah. Ugotovitve o očetovem odnosu do otroka in njegovem ravnanju ob stikih ne dajejo kakršnekoli podlage za omejevanje in prepoved stikov.

Tožnica v tožbi navaja, da je po pritožbi prizadete stranke tožena stranka z odločbo organa prve stopnje določene stike očeta z otrokom razširila še na vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 15,00 do 18,00 ure. Tožnica uveljavlja tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka ni obrazložila tožničinih navedb glede stikov po delni odločbi, ki niso potekali, kakor bi morali oziroma, kakor jih je predvidevala socialna delavka. Mnenje socialne delavke, ki je bila pri stikih prisotna, je mnenje organa prve stopnje, ne pa same socialne delavke. Socialna delavka je na obravnavi pred izdajo odločbe organa prve stopnje povedala, da so bila mnenja strokovne komisije različna o vprašanju, ali naj se stiki dovolijo, ali ne. Ne drže ugotovitve, da naj bi socialna delavka ugotovila, da je oče uspel navezati stike z otrokom. V tem delu je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnica je opozarjala, da je otrok na stike negativno reagiral, kar se je odražalo v njegovem zdravstvenem in čustvenem stanju na stikih in po njih. Prereka oceno tožene stranke, da bi bili stiki za otroka koristni, ker prizadeta stranka živi še s štirimi odraslimi osebami v trosobnem stanovanju, da imajo doma večne prepire, da ima oče prizadete stranke težave z alkoholizmom, da je bila sestra prizadete stranke dva do trikrat hospitalizirana v psihiatrični kliniki, otrok pa tudi sicer ne pozna ljudi, s katerimi živi njegov oče. Okoliščine kažejo, da je otrokov oče nezrela oseba, ki krivdo za nastale razmere išče drugje. Motiv za stike prizadete stranke z otrokom ni v želji za vzpostavitev stika, marveč je to način, ki naj bi mu pomagal k ureditvi premoženjskih razmerij s tožnico. Otrokov oče se za otrokovo zdravje ni zanimal. Tožnici se nalagajo le dolžnosti, da pripravi otroka na stike, otrokov oče pa ima le pravice. Pravice otroka so pred pravicami očeta. Triletnega otroka tudi ni mogoče prisiliti v stike, saj so otrokove reakcije v tem obdobju spontane. Izpodbijana odločba je dvolična: po eni strani je otrok dodeljen tožnici, po drugi strani pa naj prepusti otroka nekomu, ki otroka ne pozna. Odločba se ne spušča v vprašanje, kako bo otrok sprejel stike. Že samo dejstvo, da bo imela stike s svojim naravnim očetom, še ne pomeni, da bo stik za otroka koristen. Zato je dejansko stanje tudi v tem pogledu nepopolno in zmotno ugotovljeno. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, podrejeno pa tudi prepoved stikov med otrokom in prizadeto stranko. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica trditve o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju opira na svoj osebni razgovor s socialno delavko, na njeno osebno mnenje in pričakovanja ter na lastne zaključke. Mnenja članov strokovne komisije so lahko različna. Neutemeljena je zato trditev tožnice, da naj bi bila takšna tudi izpodbijana odločba. Navaja, da vidi tožnica v dodelitvi otroka njej v vzgojo in varstvo le svojo dolžnost, ne vidi pa sreče. Prizadeta stranka je prav v želji, da bo do svoje hčere izpolnjeval svojo starševsko dolžnost in hkrati užival svojo pravico, želel urediti stike z otrokom, ker se glede tega s tožnico nista mogla sporazumeti. Ob tožničinih očitkih, da stika z otrokom ni mogoče navezati v kratkem času, da oče otroka ne pozna in da naj se zato prepove stike otroka z očetom, se sprašuje, kako naj se sicer z otrokom bolje spozna, če ne z osebnimi stiki.

Tožba ni utemeljena.

Roditelj, ki ne živi skupaj z otrokom, ima po 106. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR, prečiščeno besedilo, Uradni list SRS št. 14/89) pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, je dolžan omogočiti stike. Navedeni zakon ureja pravila ravnanja, pravice in dolžnosti ter obveznosti staršev glede otrok, ki jih pristojni organ uporabi na ugotovljeno dejansko stanje v svoji odločbi, s katero pravna razmerja med strankami na novo ustanovi, spremeni ali ukine, odvisno od dejanskih okoliščin, ki v življenju na obravnavanem upravnem področju dejansko nastanejo.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno deloma ugodila pritožbi prizadete stranke in zavrnila tožničin predlog o ukinitvi stikov. Za svojo odločitev je dala pravilne razloge, ki jih je sodišče prej povzelo in jih zato sedaj ne ponavlja. Sodišče nima pomislekov, da z izpodbijano odločbo določeni stiki ustrezajo tudi razvojni stopnji otrokove starosti in otrokovemu zavedanju o pripadnosti obema roditeljema ter njegovi čustveni potrebi po starševski ljubezni obeh roditeljev. V tem se med drugim zasleduje korist stikov, ko jih je v prvi vrsti v korist nedoletne D. določila tožena stranka, kot ji to nalaga 106. člen ZZZDR, upoštevaje pri tem enakopraven položaj, pravice in dolžnosti ter obveznosti obeh roditeljev, ki temeljijo na zakonu, ureja pa jih tudi konvencija ZN o otrokovih pravicah, (v nadaljevanju: konvencija, Akt o notifikaciji ..., Uradni list RS MP štev. 9/92 in 35/92). Glede na to, da se praviloma z redkejšimi stiki ali tam, kjer jih sploh ni, čustvene vezi "stikov" z otrokom ne more vzpostaviti ali so ti labilni, ni utemeljen tožbeni ugovor, češ da stiki v času ureditve stikov z začasno odločbo niso potekali po predvidevanjih socialne delavke. Tožnica, ki ne soglaša z določenimi stiki, češ da otroku niso koristni, ni navajala nobenih dejstev, ki bi mogla vplivati na drugačno odločitev tožene stranke. Poleg ugovorov zoper stike, ki jih je uveljavljala že v pritožbi in jih je tožena stranka opravičeno zavrnila, v tožbi kot novoto navaja, da otrok oseb, s katerimi prizadeta stranka živi, ne pozna, da ima oče prizadete stranke težave z alkoholizmom, sestra prizadete stranke pa je bila hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. Vendar pa tudi opisane pavšalne navedbe o družinskih okoliščinah pri prizadeti stranki sodišču ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovitev tožene stranke o očetovem odnosu do otroka in o njegovem ravnanju ob dotedanjih stikih, ki ne dajejo kakršnekoli podlage za omejevanje in prepoved stikov.

Tožena stranka pa je tudi v zadostnem obsegu pojasnila razloge za svojo odločitev, pri kateri je upoštevala mnenje strokovne komisije kot celote ter določbe ZZZDR in določbe konvencije o otrokovih pravicah, saj je z odločitvijo upoštevana prav pravica otroka do ljubezni, naklonjenosti in srečnega otroštva, izobraževanja oziroma pravice, ki jih varuje konvencija in že omenjena določba ZZZDR v razmerju otroka do obeh roditeljev ter njunimi vzajemnimi obveznostmi.

Po povedanem je tožba neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.