Jedro

V ugotovitvi upravnega organa, da je bila pravna prednica predlagateljic ob smrti v letu 1947 domovinsko pristojna v občini Zagreb, sta imeli sodišči dovolj opore za sklep, da je imela ob smrti državljanstvo tedanje Republike Hrvaške in ne Republike Slovenije.

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je pri odločanju o izpolnjevanju pogoja (za pridobitev statusa upravičenca po ZDen) iz tretjega odstavka 9. člena ZDen bistveno, ali je imela oseba z jugoslovanskim državljanstvom na dan 28. 8. 1945, katere premoženje je bilo podržavljeno in ki je umrla pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, ob smrti državljanstvo tedanje Republike Slovenije ali katere druge republike nekdanje Jugoslavije. Če je imela oseba ob smrti državljanstvo druge republike, šteje za tujega državljana v pomenu tretjega odstavka 9. člena ZDen.

V primerih, ko oseba, ki ji je bilo odvzeto premoženje, ni upravičenec iz razlogov po tretjem odstavku 9. člena ZDen, ne pride v poštev uporaba inštituta nadomestnega upravičenca po 12. členu ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevo za vrnitev premoženja J. J. kot prepozno zavrglo, zahtevo za vrnitev premoženja F. J. pa zavrnilo. Navedlo je, da iz odločbe z dne 16. 2. 1993 izhaja, da F. J. ob smrti dne 1. 3. 1947 ni imela slovenskega državljanstva, marveč hrvaško državljanstvo. Glede na to ni upravičenka do denacionalizacije (tretji odstavek 9. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen), niti nista predlagateljici nadomestni upravičenki v smislu 12. člena ZDen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljic zavrnilo. Pritrdilo je materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje. Navedlo je še, da iz izreka odločbe z dne 16. 2. 1993 izhaja, da F. J. ni imela državljanstva tedanje Republike Slovenije, po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije pa je tudi ni mogoče šteti za državljanko Republike Slovenije. Glede na to je zavrnilo pritožbene navedbe, da je bila J. dejansko državljanka Republike Slovenije, ker je bila rojena v P. pri Novi Gorici in je skoraj vse življenje živela v Sloveniji. Na podlagi ugotovitve v pravnomočni odločbi, da je bila J. domovinsko pristojna v Občini Zagreb, je imelo sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo podlago za stališče, da je bila hrvaška državljanka.

3. Druga predlagateljica v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče glede na spremembo pravne podlage v času izdaje izpodbijane odločbe vprašanje državljanstva F. J. obravnavati kot predhodno vprašanje. Predlagateljici sta v postopku navedli, da je bila J. glede na to, da je bila rojena v Sloveniji in da je tu živela skoraj vse do smrti, dejansko državljanka Republike Slovenije, v izpodbijanem sklepu pa stališče, da je bila J. hrvaška državljanka, ni obrazloženo oziroma so razlogi v nasprotju s trditveno in dokazno podlago predlagateljic. Nepravilno je tudi stališče, da ni podana predpostavka vzajemnosti. Republika Hrvaška je namreč dne 26. 3. 2007 potrdila vzajemnost pri nakupu nepremičnin. Zmotno je nadalje stališče, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev 12. člen ZDen. Izključitev uporabe 12. člena v primerih iz tretjega odstavka 9. člena ZDen ne pripomore k doseganju namena retorzije. Ne gre namreč za oženje pravic tujih državljanov, marveč slovenskih državljanov. Taka razlaga ustvarja novo pravno pravilo, kar je v domeni zakonodajne – in ne sodne – veje oblasti, ter krši načelo enakosti pred zakonom in jamstvo enakega varstva pravic. Načelo enakosti pred zakonom je kršeno tudi zaradi neenakega obravnavanja zadev, ki so bile končane pred uveljavitvijo novele ZDen iz leta 1998, in zadev, v katerih dotlej še ni bilo odločeno. Po navedenem predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. V izreku odločbe upravnega organa z dne 16. 2. 1993 je navedeno, da F. J., rojena 9. 3. 1862 v P., ni državljanka Republike Slovenije in da je na dan 28. 8. 1945 postala jugoslovanska državljanka, to državljanstvo pa ji je prenehalo dne 1. 3. 1947 zaradi smrti. V obrazložitvi je med drugim navedeno, da je bila na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v Občini Zagreb.

7. Po 37. členu Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl.) so državljani FLRJ z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico oziroma občinsko pripadnost. Upoštevaje obvezno razlago te določbe (Uradni list FLRJ, št. 90/46 z dne 8. 11. 1946) se ne upoštevajo spremembe domovinske pripadnosti v obdobju od 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945, republiško državljanstvo pa je bilo v šestih mesecih po objavi obvezne razlage možno spremeniti že z izjavo pri pristojnem organu (sicer pa ob splošnih zakonskih pogojih, tj. na podlagi prošnje). Glede na navedeno sta sodišči v ugotovitvi iz odločbe z dne 16. 2. 1993, da je bila F. J. domovinsko pristojna v Občini Zagreb, imeli dovolj opore za sklep, da je imela ob smrti državljanstvo Republike Hrvaške in ne Republike Slovenije. Ob opisanih pogojih za pridobitev in za spremembo republiškega državljanstva pa je pravilno tudi stališče sodišča druge stopnje, da okoliščine, ki sta jih v postopku na prvi stopnji navedli predlagateljici, tj. da je bila F. J. rojena v Sloveniji in je skoraj celo življenje tu tudi živela, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Kljub temu, da je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo, da iz izreka odločbe z dne 16. 2. 1993 izhaja, da F. J. ni imela državljanstva tedanje Republike Slovenije (izhaja namreč le, da nima državljanstva [sedaj obstoječe] Republike Slovenije) in da se je napačno sklicevalo na 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (glede na to, da je F. J. umrla pred njegovo uveljavitvijo, ga za ugotavljanje njenega državljanskega statusa ni mogoče uporabiti), se je opredelilo do vseh navedb predlagateljic, podanih v zvezi z republiškim državljanstvom F. J. V čem naj bi bilo nasprotje med ugotovitvami v izpodbijanih odločbah in podatki spisa, pa revidentka ne navede v taki meri določno, da bi bilo očitek možno preizkusiti.

8. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je pri odločanju o izpolnjevanju pogoja (za pridobitev statusa upravičenca po ZDen) iz tretjega odstavka 9. člena ZDen bistveno, ali je imela oseba z jugoslovanskim državljanstvom na dan 28. 8. 1945, katere premoženje je bilo podržavljeno in ki je umrla pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, ob smrti državljanstvo tedanje Republike Slovenije ali katere druge republike nekdanje Jugoslavije. Če je imela oseba ob smrti državljanstvo druge republike, šteje za tujega državljana v pomenu tretjega odstavka 9. člena ZDen.(1) Po ugotovitvi, da je imela F. J. ob smrti dne 1. 3. 1947 državljanstvo Republike Hrvaške, je izpodbijano stališče nižjih sodišč, da šteje za tujo državljanko, pravilno. S trditvijo o obstoju vzajemnosti pri nakupu nepremičnin pa revidentka ne more izpodbiti niti pravilnosti stališča o neobstoju vzajemnosti, ki sta ga sodišči oprli na odločilno ugotovitev, da tuji državljani v Republiki Hrvaški ne morejo uveljavljati vrnitve podržavljenega premoženja.

9. Neutemeljeni so nadalje očitki o nepravilni razlagi 12. člena ZDen. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 394/2005 z dne 2. 11. 2005 zavzelo stališče, ki ga je kasneje večkrat ponovilo, da bi bila uporaba 12. člena ZDen v primerih, kot je obravnavani, v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca in tudi nesmiselna. Člen 12 veže namreč institut nadomestnega upravičenca na neobstoj jugoslovanskega državljanstva (ne pa tudi na primere obstoja tega državljanstva). Poleg tega bi bil dedič upravičenec do denacionalizacije že samo zato, ker bi mu bilo s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen priznano državljanstvo, ne da bi se upošteval nadaljnji pogoj vzajemnosti. Ustavno sodišče je že večkrat presojalo tàko razlago 12. člena ZDen in odločilo, da ji ni mogoče očitati arbitrarnosti ali samovolje.(2) Očitki o privzemanju zakonodajnih pristojnosti in kršitvi 14. člena in 22. člena Ustave so torej neutemeljeni. Pri odločanju o ustavnosti nekaterih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen, s katero je bil vnesen tretji odstavek 9. člena ZDen, je zavrnilo tudi očitke o protiustavnosti te določbe.(3) Ker gre za ustaljena in večkrat ponovljena stališča Vrhovnega in Ustavnega sodišča, revidentka pa ni navedla nič takega, kar bi moglo privesti do drugačne odločitve, ponavljanje razlogov zanje v obravnavanem primeru ni potrebno.

10. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja predlagateljica, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodba I Up 1087/2001 z dne 31. 1. 2002, I Up 440/2002 z dne 2. 4. 2003, X Ips 543/2005 z dne 24. 5. 2007 in X Ips 474/2007 z dne 10. 10. 2007. Op. št. (2): Tako npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-73/06 z dne 24. 11. 2006. Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 76/2008.