Jedro

Pogodbi o finančnem lizingu sta z vidika klasičnih pogodb o finančnem lizingu nepremičnin neobičajni v nekaterih značilnostih, ki jih tudi navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik in kar bi lahko vplivalo na (drugačno) pravno kvalifikacijo teh pogodb in s tem posledično na obdavčitev transakcij. Načeloma je treba take transakcije šteti za opravljanje storitev, vendar pa iz sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015 izhaja, da je treba takšne transakcije obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana DT 0610-2972/2011 6 0803 02 z dne 26. 9. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 5.263,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana za obdobje od 1. 11. do 30. 11. 2007, od 1. 1. do 31. 1. 2008, od 1. 9. do 30. 9. 2009 in od 1. 11. do 30. 11. 2009 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in obresti v skupnem znesku 1.284.150,81 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožniku je dodatno odmeri tudi davek na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 30.466,74 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Tožnik je v obravnavanem obdobju sklenil dve pogodbi o finančnem leasingu (v nadaljevanju lizing) nepremičnin v Rožni dolini v Ljubljani. Kot lizingodajalec je z družbo A. d.o.o. kot lizingojemalcem 21. 6. 2007 sklenil pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine 2424/07 in sicer parcele št. 97/35 – travnik v izmeri 28 m2, parcele št. 97/36 – travnik v izmeri 4 m2 in parcele št. 97/37 – sadovnjak v izmeri 728 m2, vse k.o. ..., vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Lizingojemalec je na navedenih nepremičninah nameraval po sklenitvi te leasing pogodbe izvajati gradnjo stanovanjskega objekta (2. člen pogodbe). Leasing je trajal 24 mesecev. Pogodba velja od dneva podpisa obeh pogodbenih strank (4. člen pogodbe). Po mnenju prvostopenjskega organa je pri tej pogodbi šlo za finančni lizing stavbnega zemljišča, ki je bilo izročeno v uporabo lizingojemalcu, saj je ta na njem izvajal gradnjo. Vrednost nepremičnin brez DDV oz. DPN in brez stroškov financiranja znaša 1.740.000,00 EUR (2. člen pogodbe). Za potrebe odmere DDV se določi pogodbena vrednost v višini 1.925.275,20 EUR (četrti odstavek 5. člena pogodbe). Dobava stavbnih zemljišč na podlagi 8. točke 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ni oproščena plačila DDV. Lizingodajalec je bil ob izročitvi predmetne nepremičnine dolžan od pogodbene vrednosti obračunati 20% DDV. Nepremičnina – stavbno zemljišče je bila izročeno lizingojemalcu najkasneje, ko je ta pričel z gradnjo stanovanjskega objekta (januarja 2008). Tožnik bi moral najkasneje tedaj za to dobavo od pogodbene vrednosti obračunati 20% DDV.

2. Z družbo A. d.o.o. kot lizingojemalcem je tožnik kot lizingodajalec 19. 11. 2007 sklenil tudi pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine 2507/07 za stanovanjsko stavbo v Rožni dolini na parc. št. 282 – njiva v izmeri 480 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 91 m2, k.o. ..., vpisane v vložku št. 846 (2. člen pogodbe). Lizing traja 24 mesecev. Pogodba velja od dne podpisa pogodbenih strank (4. člen pogodbe). Vrednost predmeta lizinga brez DDV oz. DPN znaša 1.230.000,00 EUR (3. člen pogodbe). Za potrebe odmere DDV se določi pogodbena vrednost v višini 1.294.786,56 EUR (tretji odstavek 5. člena pogodbe). Lizingodajalec je seznanjen z dejstvom, da bo lizingojemalec na predmetu lizinga izvajal gradnjo večstanovanjske hiše (7. člen pogodbe). Po podatkih iz lokacijske informacije Mestne občine Ljubljana z dne 9. 8. 2007 za navedeno parcelo se na njej nahaja enodružinska stanovanjska hiša z garažo. Tako gre v danem primeru za finančni najem (lizing) obstoječe (stare) stanovanjske hiše z garažo. 3. Tožnik je v davčnem obdobju od 1. 11. do 30. 11. 2007 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od nabave nepremičnine, parc. št. 282 k.o. ..., na kateri stoji enodružinska stanovanjska hiša in garaža na podlagi računa, ki je bil izdan na podlagi sklenjene pogodbe L-K-0070051 z dne 22. 11. 2007. Račun za predmetno nepremičnino, parc. št. 282, k.o. ... z obračunanim 8,5% DDV je izdala družba A. d.o.o. Davčnemu organu ni bila predložena izjava po 45. členu ZDDV-1. Tožnik predmetne nepremičnine, parc. št. 282 k.o. ... tudi ni uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV (63. člen DDV-1). Tako je tožnik opravil promet, od katerega se plačuje DPN. V zvezi s prometom nepremičnin po pogodbi L-K-0070051 z dne 22. 11. 2007 in računu 07-300-0000020 davčnemu organu ni bila predložena izjava po 45. členu ZDDV-1, zato je bil DDV neupravičeno obračunan. Tožnik kot prejemnik računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV, kar izhaja iz petega odstavka 67. člena ZDDV-1. 4. Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in prvostopenjsko odločbo odpravil v delu I točke izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na september in november 2009 (3 in 4 alineja prvega odstavka točke I izreka) in jo je v tem delu vrnil v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Predmet lizinga po pogodbi 2424/07 je bilo stavbno zemljišče, kar izhaja iz 2. člena te pogodbe. Lizingodajalec je bil seznanjen, da bo lizingojemalec na predmetu lizinga izvajal gradnjo večstanovanjskega objekta, vendar to še ne pomeni, da tožnik še ni izročil predmetne nepremičnine lizingojemalcu v rabo. Lizingojemalec je bil tudi izvajalec gradnje stanovanjskega objekta na predmetni nepremičnini in je za gradnjo izkoriščal zemljišče, ki ga je imel v lizingu. V skladu s 4. členom lizing pogodbe ta velja od dneva podpisa obeh pogodbenih strank. Moratorij na plačilo obrokov pa pomeni zgolj odlog plačila obrokov, pri čemer pa mora lizingojemalec v tem času plačevati obresti. Že ob podpisu pogodbe o finančnem lizingu je bil lizingojemalec dolžan plačati stroške priprave in izvedbe lizinga ter polog.

5. Pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine 2507/07 je tožnik kot lizingodajalec sklenil z družbo A. d.o.o. za njivo v izmeri 480 m2 in stanovanjsko stavbo v izmeri 91 m2 k.o. ..., vpisane v vložku št. 846. Te nepremičnine je tožnik kupil prav od družbe A. d.o.o. V pogodbi je bilo navedeno, da bo lizingojemalec na predmetu lizinga izvajal gradnjo večstanovanjskega objekta. Pogodba traja 24 mesecev in stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pogodbenih strank. Ob podpisu pogodbe je bil lizingojemalec dolžan plačati stroške priprave in izvedbe lizinga, vključno z DDV. Tožnik ni izkazal v pogodbi navedenega DDV, niti ga ni plačal. Iz lokacijske informacije Mestne občine Ljubljana z dne 9. 8. 2007 izhaja, da gre za parcelo, na kateri stoji enodružinska stanovanjska hiša in garaža. Prvostopenjski organ ugotavlja, da gre za finančni lizing stare stanovanjske hiše z garažo. Na podlagi 7. točke prvega odstavka 44. člena ZDDV so plačila DDV oproščene dobave objektov in dala objektov in zemljišč. Prvostopenjski organ je ugotovil, da v zvezi s pogodbo o finančnem lizingu 2507/07 davčni organ nima izjave v skladu s 45. členom ZDDV-1. To pomeni, da bi moral biti promet nepremičnin po tej pogodbi obdavčen z DPN. Kopija povratnice ni zadosten dokaz, da je bila davčni upravi pred dobavo predmetnih nepremičnin predložena izjava po 45. členu ZDDV-1. 6. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila, da je bil po pogodbah o finančnem lizingu nepremičnine 2424/07 in 2507/07 promet opravljen že ob sklenitvi pogodb oziroma najkasneje takrat, ko je lizingojemalec, družba A. d.o.o. začela izvajati gradbena dela, (januarja 2008). Iz listinskih dokazov izhaja, da je bil namen pogodbenih strank, da tožnik kupi nepremični in na njih zgradi nov objekt ter jih po zaključeni gradnji odda v finančni lizing lizingojemalcu. Potrebno je upoštevati resnično voljo pogodbenih strank in naravo pogodbe presojati po vsebini. Res je kot predmet v pogodbi o finančnem lizingu 2424/07 navedena parcela in je določeno, da začne pogodba veljati z dnem podpisa pogodbenih strank, vendar iz ostalih okoliščin posla izhaja resnična volja pogodbenih strank, da se na predmetni nepremičnini zgradi nove objekte in se nato zemljišče skupaj z zgrajenimi novimi objekti odda lizingojemalcu v finančni najem. V trenutku podpisa pogodb novi objekti še sploh niso obstajali. Namen tožnika pa je bil le financiranje posla in ne ustvariti dobiček kot razliko med vrednostjo predmeta lizinga ob pridobitvi in ob odsvojitvi. Razlika med tema vrednostima je vrednost investicije v gradnji. Navaja definicijo dobave po 6. členu ZDDV-1. Priti mora dejansko do prenosa stvari (predmeta lizinga), kar pa se v tem primeru ob sklenitvi pogodbe oziroma ob začetku gradnje ni moglo zgoditi, ker predmet lizinga (zemljišče z novo zgrajenimi objekti) še ni obstajal. Tožena stranka je napačno ugotovila, da je bila nepremičnina izročena že z začetkom gradbenih del. Iz gradbenega dovoljenja pa izhaja, da je investitor tožnik. Račune za gradbena dela je prav tako plačeval tožnik. Posledično je tako nastala razlika v ceni.

7. Po pogodbi o finančnem lizingu nepremične 2507/07 je tožnik kupil zemljišče s starimi objekti, ki so bili potrebni rušenja. Na zemljišču se bo po izvedenem rušenju starih objektov zgradil nov objekt. Neutemeljeno tožena stranka ugotavlja, da naj bi do dobave predmeta lizinga prišlo že ob sklenitvi pogodbe, ko predmet lizinga še sploh ni obstajal. Tožena stranka je kršila načelo materialne resnice. Iz elektronske korespondence obeh strank izhaja, da gre za nakup parcele s starim objektom na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 11. 2007. Gradbeno dovoljenje z dne 23. 12. 2008 je izdano na tožnika, gradbena dela pa je izvajal lizingojemalec, družba A. d.o.o. Po zaključku gradnje šele sledi izročitev nove nepremičnine v finančni najem po pogodbi o finančnem lizingu nepremičnine 2507/07. Tožena stranka napačno ugotavlja, da naj bi bila nepremičnina po lizing pogodbi izročena že z začetkom gradbenih del, saj ni bil takšen namen pogodbenih strank.

8. Podrejeno tožnik ugovarja višini davčne osnove, saj vsebuje tudi vrednost zemljišč in predvideno vrednost bodočih objektov, kljub temu, da je tožena stranka kot nesporno ugotovila, da objekti v trenutku dobave še niso bili zgrajeni. Davčno osnovo za obračun DDV od dobave blaga v trenutku sklenitve lizing pogodbe pa lahko predstavlja le vrednost zemljišč (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1). Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi v točki I izreka v delu, ki se nanaša na davčno obdobje od 1. 11. 2007 do 30. 11. 2007 ter od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2008 in točko II izreka ter zadevo v tem obsegu vrne toženki v ponovni postopek. Toženki pa naj tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo se toženka glede ugovora, da v trenutku sklenitve pogodbe o finančnem lizingu novi objekti še niso obstajali, sklicuje na sodbi SEU v zadevah C-268/83, točka 23 in C-549/11, točki 39 in 40. Po pogodbi o finančnem lizingu nepremičnine 2507/07 je tožnik neupravičeno uveljavljal pravico do odbitka DDV. Tožniku je bilo naloženo plačilo DPN, ker ni verodostojno izkazal, da je tudi za ta posel predložil izjavo po 45. členu ZDDV-1 o izbiri obdavčitve z DDV. Tožnik je v pogodbah o finančnem lizingu navedel vse elemente, potrebne za obračun DDV in ga tudi izkazal (ga je zaračunal lizingojemalcu). Tako zaračunani DDV je lizingojemalec uveljavljal kot vstopni DDV, tožnik kot lizingodajalec pa ga v proračun ni plačal. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 pa mora plačati DDV vsaka oseba, ki na računu oziroma vsebinsko enakovredni listini izkaže DDV. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. Upravno sodišče RS je v navedeni zadevi 7. 1. 2014 izdalo sodbo IU 29/2013-8, ki jo je Vrhovno sodišče RS 11. 2. 2016 s sklepom X Ips 89/2014 (v nadaljevanju sklep VS) razveljavilo, zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Iz obrazložitve tega sklepa VS izhajajo napotki, da je potrebno v ponovnem postopku ugotoviti dejanski namen strank, kaj je bil predmet obravnavanih pogodb o finančnem lizingu (predmet dobave), določiti trenutek dobave in kaj predstavlja pogodbeno vrednost ter višino davčne osnove (točki 21 in 24 obrazložitve sklepa VS).

11. Tožba je utemeljena.

12. Med strankama je v predmetni zadevi sporno, kaj predstavlja predmet pogodb o finančnem lizingu 2424/07 in 2507/07 oziroma, kaj je predmet obdavčitve: zemljišče oz. zemljišče z obstoječim stanovanjskim objektom z garažo ali pa zemljišče skupaj z bodočim stanovanjskim objektom, ki še ni zgrajen. Sporno ostaja tudi vprašanje, kaj predstavlja pogodbeno vrednost oz. kakšna je višina davčne osnove. Sporno je tudi vprašanje ali so po navedenih pogodbah o finančnem lizingu izpolnjeni pogoji za obdavčitev z DDV. Poleg navedenega ostaja sporno tudi dejstvo, kdaj je bila dobava predmetnih nepremičnin opravljena. Sporen pa je tudi dejanski namen obeh pogodbenih strank pri sklenitvi pogodb o finančnem lizingu 2424/07 in 2507/07 glede na samo vsebino obeh navedenih pogodb in glede na vse ostale okoliščine obravnavanih poslov.

13. Sodišče je v ponovljenem postopku v skladu z napotki iz obrazložitve sklepa VS, na katere je sodišče vezano, ponovno vpogledalo v upravni spis. Glede na napotke iz sklepa VS, ob upoštevanju načel hitrosti in ekonomičnosti davčnega postopka je sodišče presodilo, da je pravo dejansko stanje potrebno ugotoviti v upravnem postopku. Dejansko stanje, ugotovljeno v predmetnem spisu in predložene listine v zadevi, po mnenju sodišča ne dajejo zadostne podlage, da bi lahko sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter samo rešilo upravno stvar, zato je potrebno dejansko stanje ugotoviti v ponovljenem upravnem postopku. Glede na navedeno naj prvostopenjski organ dopolni postopek in ugotovi pravo dejansko stanje v zadevi, pri čemer naj upošteva:

14. Glede na pogodbena določila obeh pogodb o finančnem lizingu 2424/07 in 2507/07 ter glede na vse okoliščine posla, naj davčni organ v ponovnem postopku ugotovi, kakšen je bil dejanski namen pogodbenih strank in kaj je bil dejansko predmet predhodno navedenih pogodb o finančnem lizingu, posledično pa tudi, kaj predstavlja davčno osnovo in njeno višino. Določno naj se opredeli ali je v zadevi šlo za finančni lizing stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja in za finančni lizing (že) zgrajene (stare) stanovanjske hiše z garažo ali pa je predmet obravnavanih pogodb zemljišče oziroma zemljišče in (stara) stanovanjska hiša z garažo namenjena rušenju in pa tudi (že) neobstoječi bodoči objekt. Ni jasno, kaj je predmet obdavčitve in ali se lahko obravnavani pogodbi o finančnem lizingu štejeta kot pogodbi o dobavi blaga (6. člen ZDDV-1). Davčni organ naj v ponovnem postopku ugotovi tudi trenutek dobave predmeta citiranih pogodb o finančnem lizingu (6. člen ZDDV-1) in natančno določi, kaj predstavlja davčno osnovo, kakor tudi višino davčne osnove.

15. Obe citirani pogodbi o finančnem lizingu sta z vidika klasičnih pogodb o finančnem lizingu nepremičnin neobičajni v nekaterih značilnostih, ki jih tudi navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik in kar bi lahko vplivalo na (drugačno) pravno kvalifikacijo teh pogodb in s tem posledično na obdavčitev transakcij. Načeloma je treba take transakcije šteti za opravljanje storitev, vendar pa iz sodbe SEU v zadevi NLB LEASING d.o.o. C-209/14 z dne 2. 7. 2015 izhaja, da je treba takšne transakcije obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga. Davčni organ se s temi vprašanji ni ukvarjal. Štel je, da sta bili med tožnikom kot lizingodajalcem in družbo A. d.o.o. kot lizingojemalcem tudi po vsebini sklenjeni pogodbi o finančnem lizingu, pri katerih izpolnitev te pogodbe ustreza obdavčljivi dobavi blaga v smislu Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost in ZDDV-1. V ponovnem postopku naj davčni organ upošteva tudi stališče SEU v že navedeni zadevi C-209/14. 16. V ponovnem postopku je potrebno jasno in natančno, glede na vsa pogodbena določila obravnavanih pogodb o finančnem lizingu in glede na tožbene navedbe, obrazložiti, kakšen je bil dejanski namen strank in kaj je bil predmet obravnavanih pogodb o finančnem lizingu, pri čemer je potrebno tudi ugotoviti, kaj predstavlja pogodbeno vrednost ter ali v davčno osnovo spada tudi vrednost še nezgrajenih objektov. V primeru stališča, da je v davčno osnovo vključena tudi vrednost bodočih, še neobstoječih objektov, pa je potrebno navesti razloge, zaradi katerih so lahko takšni objekti predet dobave v trenutku, ko še ne obstajajo.

17. Po drugi strani pa se v ponovnem postopku lahko pri ugotavljanju dejanskega namena pogodbenih strank pri sklenitvi predmetnih poslov pojavi potreba po ponovnem ovrednotenju povezav med tožnikom in družbo A. d.o.o. (gradnja, soinvestitorstvo, lizing, posojilo zavarovano z nepremičnino ali drugo obligacijsko razmerje), pri čemer je potrebno upoštevati povezave med vsemi pogodbami, sklenjenimi med tožnikom in družbo A. d.o.o. (prodajna pogodba za predmetne nepremičnine in pogodba o finančnem leasingu z vsemi aneksi), njihovo vsebino in druge okoliščine posla ter se bo na podlagi svojih ugotovitev davčni organ nato opredelil ali gre za transakcije, ki so podvržene obdavčitvi z DDV ali z DPN, opredeli bo kaj je predmet pogodb, ugotovil trenutek oz. čas dobave, določil višino davčne osnove in vrsto obdavčitve. Pri tem naj davčni organ upošteva vse okoliščine posla in presodi posel kot celoto. Poleg navedenega je pri celoviti presoji predmetnih poslov v postopku ugotavljanja resničnega namena strank potrebno presoditi tudi navedbo tožnika, da je bil resnični namen strank izgradnja novih nepremičnin, ki bi se nato oddale v finančni lizing. V takšnem primeru pa obveznost obračuna DDV v trenutku sklenitve oziroma začetku izvajanja predmetnih pogodb o finančnem lizingu še ni nastala.

18. Davčni organ naj ugotovi tudi ali so v zadevi podani pogoji za obdavčitev z DDV oz. pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Pri tem naj upošteva, da sme davčni zavezanec praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen. Po drugi strani naj v predmetni zadevi ugotovi in navede razloge za obdavčitev z DPN. Pri tem sodišče pripominja, da so bili pravilni zaključki davčnih organov, da se promet, opravljen po pogodbi 2507/07 obdavči z DPN, za promet po pogodbi L-K-007-0051 pa se ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV, saj tožnik z nepremičnino ni opravil obdavčljivega prometa.

19. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

20. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 21. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času vložitve tožbe. Ker je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopala Odvetniška družba, je tožnik po takrat veljavnem drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 420,00 EUR.

22. Pri odmeri stroškov revizijskega postopka je potrebno uporabiti določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je treba uporabiti glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1. Sodišče je revizijske stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in pri tem izhajalo iz vrednosti spornega predmeta navedeni na tožbi. Pri tem je v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). V tožbi navedena vrednost spornega predmeta je bila 527.950,23 EUR. Po tar. št. 3300 je sodišče določilo stroške v višini 3.950,00 EUR (količnik 2,0 x 1.975,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, ki znaša 873,40 EUR, kar skupaj znaša 4.843,40 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožniku 5.263,40 EUR (stroški upravnega spora 420,00 EUR in stroški revizije 4.843,40 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).