Jedro

Tako zakon kot sodna praksa predvidevata skupno starševstvo samo v primeru sporazuma med obema staršema. Za uspešno izpeljavo tega načina varstva in vzgoje je potrebna visoka raven sporazumevanja in usklajevanja med staršema, tako glede vsakodnevnih kot tudi glede pomembnejših dolgoročnih odločitev, povezanih z otrokom.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, s katerim je zavrnjena pritožba zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki določa dolžnost tožene stranke plačevati preživnino za obdobje od 13. 3. 2006 do 1. 9. 2006 v višini 320 EUR mesečno, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in dodelilo mladoletno hčer v varstvo in vzgojo tožnici (materi), določilo stike med tožencem (očetom) in hčerjo ter toženca obsodilo na plačilo preživnine. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženca (glede dodelitve otroka, stikov in prisojene preživnine) in pritožbo tožnice (glede zavrnjenega dela preživnine) ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o stikih v času nekaterih praznikov in počitnic, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v tem delu štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Zoper sodbi nižjih sodišč toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Na prvem mestu predlaga, da se hči dodeli v varstvo in vzgojo njemu, tožnici pa se naloži plačevanje preživnine. Navaja, da je pritožbeno sodišče nekritično povzelo mnenje izvedenke in da ni obrazložilo, zakaj je dodelitev tožnici v skladu s hčerino koristjo. Opisuje prednosti skupnega starševstva in koristi takšne rešitve za hčer. Trdi, da sodišči nista upoštevali vseh ugotovitev izvedenke (da ima mati potrebo po kontroli nad hčerjo in da je hči navezana tudi na očeta) ter ugotovitev centra za socialno delo (da bi oče hčeri lahko zagotovil večjo materialno varnost in da oče prepoznava potrebo po skupnem starševstvu).

Glede stikov toženec meni, da jih ni dovolj. Predlaga, da bi hči polovico časa živela pri njemu in polovico časa pri tožnici. Želi, da bi bile poletne počitnice razdeljene na štiri dele po dva tedna. Poleg tega predlaga popravo izreka v delu, s katerim je določeno, da mora hčer prevzeti in vrniti na njen naslov stalnega prebivališča, saj je otrok stalno prijavljen na naslovu, na katerem prebiva toženec in kjer so prej vsi skupaj živeli.

Nazadnje meni, da ni sposoben prispevati za preživljanje otroka v višini 320 EUR na mesec. Navaja, da so tako otrokove potrebe kot njegove zmogljivosti ocenjene previsoko. Leta 2006 naj bi zaslužil le 900 EUR mesečno, danes pa naj bi bil brezposeln ter prejemnik socialne pomoči. Neutemeljena naj bi bila tudi določitev preživnine za obdobje od 13. 3. 2006 do 14.11. 2006 v višini 320 EUR mesečno. Do 23. 6. 2006 naj bi namreč vsi trije živeli v skupni hiši in naj bi vse stroške v zvezi z otrokom kril toženec. 24. 6. 2006 naj bi se iz te hiše odselil toženec, čeprav naj bi v tem času še vedno skrbel za otroka, nikakor pa tožnica naj ne bi bila upravičena do stroškov za stanovanje. Tožnica naj bi se s hčerjo v najemniško stanovanje odselila šele 9. 8. 2006. Hči pa naj bi šele 1. 9. 2006 začela hoditi v šolo, prej je hodila v vrtec, ki ga je plačeval toženec.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Odločitev o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo tožnici Na prvem mestu revizijsko sodišče pojasnjuje, da tako imenovano skupno starševstvo, v skladu s katerim bi otrok polovico časa živel pri enem in polovico časa pri drugem staršu, v tem primeru ne bi bilo primerno oziroma koristno za otroka. Tako zakon kot sodna praksa predvidevata skupno starševstvo samo v primeru, da se starša o tem sporazumeta, kar se med pravdnima strankama ni zgodilo. Poleg tega je za uspešno izpeljavo tega načina varstva in vzgoje potrebna visoka raven sporazumevanja in usklajevanja med staršema, tako glede vsakodnevnih kot glede pomembnejših dolgoročnih odločitev, povezanih z otrokom. Odnosi med tožnico in tožencem pa te ravni medsebojnega razumevanja ne dosegajo.

Pri odločanju o dodelitvi v varstvo in vzgojo tožnici sta nižji sodišči upoštevali mnenje izvedenke, ki je, glede na takratno stanje odnosov med staršema in otrokom, priporočila dodelitev materi. Priporočilo izvedenke je bilo sicer dano pod izrecnim pogojem, da bodo hčeri omogočeni pogosti stiki z očetom, v katere mati ne bo posegala. Navedeni pogoj je sodišče uveljavilo z določitvijo stikov med tožencem in hčerjo, ki sta jih stranki dolžni spoštovati. Iz podatkov v spisu izhaja, da se stiki med tožencem in hčerjo izvajajo, čeprav se toženec pritožuje, da je stikov premalo in da so na različne načine ovirani s strani matere. Glede na navedeno in glede na to, da hči že ves čas od razhoda pravdnih strank živi s tožnico, sodišče meni, da je odločitev nižjih sodišč o dodelitvi v varstvo in vzgojo pravilna. V nasprotno tudi ne prepričajo navedbe v mnenju centra za socialno delo, na katere se toženec v reviziji sklicuje. Ugotovitev, da bi lahko toženec hčeri zagotovil večjo materialno varnost, v tem primeru ni pomembna, saj je tožnica tudi materialno zadovoljivo preskrbljena. Sploh pa ni mogoče uskladiti te revizijske navedbe s tistimi, s katerimi toženec skuša prikazati svoj izjemno slab premoženjski položaj. Revizijsko sodišče tožencu šteje v prid, da prepoznava potrebo po skupnem starševstvu in to navedbo centra razume v smislu toženčevega razumevanja potrebe otroka po stikih z obema staršema. Vendar to mnenje ne more biti razlog za spremembo ali razveljavitev odločitve nižjih sodišč, temveč predvsem napotilo tožnici, kako pomembno je dopuščanje urejenih in kvalitetnih stikov med očetom in hčerjo.

Odločitev o stikih med tožencem in hčerjo Odločitev o stikih med tožencem in hčerjo je materialnopravno pravilna in v otrokovo korist. Hči polovico svojih prostih dni (razen, zaenkrat, nekaterih praznikov, o katerih mora sodišče prve stopnje še odločiti) preživi pri očetu. Med tednom, ko punčka hodi v šolo, pa je primerno, da večino časa preživi na stalnem kraju, ker ji takšna rešitev nudi občutek reda in varnosti, ki ju potrebuje. Toženčeva predloga, da bi morala pri njemu živeti ali vsak drug teden ali vsak drug dan, sta torej nesprejemljiva, tudi iz razlogov, ki so že navedeni v zvezi s skupnim starševstvom. Sodišče nadalje ni upoštevalo toženčevega očitka glede preživljanja poletnih počitnic, saj je rešitev nižjih sodišč pravična in primerna. Sodišče tudi ni spremenilo izreka sodbe v delu, ki se nanaša na hčerino stalno prebivališče, saj je ta popolnoma razumljiv: toženec mora priti po hčer tja, kjer ta prebiva.

Odločitev o plačilu preživnine Hčerine mesečne potrebe so korektno ocenjene in sodišči sta pravilno upoštevali sposobnosti za preživljanje obeh staršev. Revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih navedb o tem, da je tožnik sedaj bolan, brezposeln in da prejema socialno podporo. Sodišče prve stopnje je pri porazdelitvi bremena preživljanja izhajalo iz toženčevih dohodkov, ki jih je ugotovilo med postopkom na prvi stopnji in glede na to, je odločitev o višini preživnine materialnopravno pravilna.

Toženec tudi navaja, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z dolžnostjo plačevanja preživnine v višini 320 EUR za čas od 13. 3. 2006 do 14. 11. 2006. Že v pritožbi je namreč izpodbijal preživnino za sledeča obdobja: a) med 13. 3. 2006 in 23. 6. 2006 (ko naj bi tožnica, toženec in hči živeli v skupni hiši in naj bi vse stroške v zvezi z otrokom kril toženec), b) med 24. 6. 2006 in 8. 8. 2006 (ko naj bi se toženec izselil iz skupne hiše, čeprav naj bi še vedno skrbel za otroka, nikakor pa tožnica naj ne bi bila upravičena do stroškov za stanovanje) in c) med 13. 3. 2006 in 1. 9. 2006 (hči naj bi v tem času še hodila v vrtec, ki naj bi ga plačeval toženec). Revizija je v tem delu utemeljena. Toženec ima prav, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na te pritožbene navedbe, ki jih uveljavlja tudi v reviziji, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega je bilo treba sodbo pritožbenega sodišča razveljaviti v delu, ki se nanaša na plačilo preživnine za obdobje od 13. 3. 2006 do 1. 9. 2006 v višini 320 EUR mesečno in zadevo v tem obsegu vrniti pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odgovoriti na navedene pritožbene navedbe v zvezi z hčerinimi potrebami v tem obdobju. Ni pa toženec v reviziji pojasnil, zakaj izpodbija določitev preživnine za čas med 1. 9. 2006 in 14. 11. 2006, zato je revizija tudi v tem delu neutemeljena.

Sicer razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, vključno z razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti, niso podani. Zato je bilo treba revizijo v ostalem na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.