Jedro

ZPP uzakonja prosto presojo dokazov in daje (le) metodične napotke za dokazno oceno. Sodišče mora opraviti analizo vsakega posameznega dokaznega sredstva oz. navesti argumente njegove dokazne (ne)vrednosti. Skrbnost dokazne ocene nalaga sodišču navedbo kriterijev prepričljivosti. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto. Končna ocena upošteva še celoto procesnega dogajanja, zlasti procesna dejanja strank, njihove navedbe, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih dejstev, način pravdanja itd. (uspeh dokaznega postopka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku J. S. v roku 15 dni plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.11.2005 do plačila, ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici M. S. v roku 15 dni plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.11.2005 do plačila in 3.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.5.2006 do plačila. Z 2. točko izreka sodbe je bilo odločeno, da morata tožeči stranki toženi stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati pravdne stroške v višini 1.061,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnika in uveljavljata razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev materialnega prava in kršitve pravil postopka v skladu s 338. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnje spremembe – v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njunemu tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži plačilo njunih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15 dneh, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožnika zatrjujeta, da sta njuni konsistentni in koherentni izpovedbi skupaj z izpovedbami prič A. in M. S. potrdili njune trditve. Če bi prvostopenjsko sodišče razlogovalo vsebino teh izpovedb, bi se prepričalo o tožnikovih trditvah skladno z zahtevanim dokaznim standardom prepričanja. Tako pa je sodišče neupravičeno odvzelo verodostojnost predlaganih prič zaradi sorodstvene povezanosti s tožnikoma, čeprav odrasla sinova tožnikov nista v sporu s tožencem in velja načelo o prirejenosti dokaznih sredstev, ter postavilo nenavadno visok dokazni standard »vse potrebne gotovosti« in ne prepričanja.

Ne strinjata se z razlogom prvostopenjskega sodišča, ki je kot argument odsotnosti nastanka škode navedlo skrhanost medsebojnih odnosov. Slednje ne izhaja iz trditvene podlage nobene od pravdnih strank, temveč ga je sodišče ugotovilo samo z uporabo preiskovalnega načela in zaslišanja priče M. K. mimo trditvene podlage tožene stranke. Zmotno je sodišče ocenilo tudi, da je dokazno breme glede trditev, da se je toženec že nenavadno vedel in da ima orožje, na tožnikih, saj toženec tem dejanskim navedbam ni nasprotoval in sta ti dejstvi nesporni.

Pritožnika še zatrjujeta, da odsotnost razlogovanja vsebine izpovedb predstavlja odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Enako argumentacija, da skrhanost medsebojnih odnosov pravdnih strank kaže na odsotnost iz škodnih dogodkov nastale škode, predstavlja neskladje v razlogih izpodbijane sodbe, ki v tem delu nasprotujejo sami sebi in se tudi zaradi tega izpodbijana sodba ne da preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). ZPP torej uzakonja prosto presojo dokazov in daje (le) metodične napotke za dokazno oceno. Sodišče mora opraviti analizo vsakega posameznega dokaznega sredstva oz. navesti argumente njegove dokazne (ne)vrednosti. Skrbnost dokazne ocene nalaga sodišču navedbo kriterijev prepričljivosti. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto. Končna ocena upošteva še celoto procesnega dogajanja, zlasti procesna dejanja strank, njihove navedbe, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih dejstev, način pravdanja itd. (uspeh dokaznega postopka)(1).

V predmetni zadevi sodišče ne sledi pritožbenim očitkom o napačni dokazni oceni in dokaznem standardu. Očitek, da ni vsebine izpovedb tožnikov in prič S. (sinova tožnikov) tudi razlogovalo, saj bi se sicer prepričalo o resničnosti tožnikovih trditev, ni utemeljen. Čeprav prvostopenjsko sodišče res ni posebej navajalo vsebine izpovedb, se je do njih vsekakor opredelilo in tudi spoznalo njihovo povsem enako izpovedovanje in poudarjanje prav tožbenih trditev. Zaradi proste dokazne ocene pa sodišče ni dolžno sprejeti sklepa, da so s tem trditve tožnikov tudi dokazane, kot navaja pritožba, ampak je sprejemljiva tudi ocena, da so izpovedbe neverodostojne. Takšno oceno je prvostopenjsko sodišče celovito obrazložilo z logično prepričljivimi in izkustveno sprejemljivimi. Pri tem ni apriorno odvzelo verodostojnosti sinovoma kot pričama in s tem kršilo načelo prirejenosti dokazov, temveč izhaja iz sodbe, da izpostavitev sorodstvene povezanosti s tožnikoma kot dejavnik neverodostojnosti izpovedb sinov temelji na dejstvu, da so v sporu ne le pravdne stranke, ampak celotna družina tožnikov in toženec. Že iz tožbe namreč izhaja, da je bil tudi M.S. udeležen v zatrjevanih škodnih dogodkih in se toženca boji, da spor med pravdnimi stranki zadeva tudi njiju, pa sta izpovedala oba sinova. Ker je prvostopenjsko sodišče oceno o neverodostojnosti izpovedb tožnikov in njunih sinov oprlo tudi na dejstvo, da so stranke že nekaj let v sporu ter na ravnanje tožnikov po zatrjevanih škodnih dogodkih, sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena pravilna in prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče tudi ni uporabilo nerazumno visokega dokaznega standarda »gotovosti«, kot zatrjuje pritožba. Kaj je vsebina »dokazanosti«, ZPP namreč ne določa. Teorija in sodna praksa sta glede dejstev, potrebnih za meritorno odločanje, sprejeli dokazni standard »izključitev razumnega dvoma«, ki bolj kot samo vsebino dokaznega standarda določa argumentacijo dokazne ocene. Ta mora biti tako prosta v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, temeljiti mora na moči boljših argumentov, kakovost teh argumentov pa mora biti taka, da bi potencialno prepričali vsakega razumnega človeka v času in prostoru opravljanja dokazne ocene(2). Takšno argumentacijo pa je prvostopenjsko sodišče, kot že zgoraj pojasnjeno, tudi opravilo.

Očitki o vpeljavi preiskovalnega načela, ugotavljanju skrhanosti medsebojnih odnosov in zaslišanju priče M. K. mimo trditvene podlage, so neutemeljeni. O medsebojnem sporu pravdnih strank navaja toženec v odgovoru na tožbo, pričo M.K. pa je predlagal glede svojega obnašanja preko 20 oz. 30 let in glede prihoda v staro hišo, kar se oboje tudi smiselno nanaša na predhodne spore s tožnikoma. Prvostopenjsko sodišče se je torej omejilo na trditveno podlago pravdnih strank, pri čemer pa je tudi vezano na načelo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v skladu s katerim je dolžno poskrbeti, da se dajo vsa pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja. Dolgotrajni medsebojni spor življenjsko izkustveno lahko vpliva na verodostojnost izpovedb v spor vpletenih oseb, zato prvostopenjskemu sodišču zaradi ugotavljanja predhodnega spora med pravdnimi strankami ni moč ničesar očitati.

Pritožbene navedbe, da toženec trditev o svojem predhodno nenavadnem vedenju in imetju orožja ni obrazloženo prerekal in se torej štejejo slednje trditve za nesporne, niso utemeljene. Toženec namreč je navedel, da nikoli ni grozil tožnikoma, ampak sta onadva zaslužna za porušene medsebojne odnose. Prav tako je prerekal nekonkretizirane trditve o imetju orožja, pri čemer pa jih bolj obrazloženo niti ni mogel, saj velja, da se neobstoja dejstev ne dokazuje. Dokazno breme za navedene trditve je bilo torej na tožnikih.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede neskladja v razlogih sodbe in s tem nemožnosti njenega preizkusa. Sodišče prve stopnje je namreč jasno obrazložilo, da ocenjuje, da tožnika nista uspela dokazati že prve predpostavke odškodninskega delikta, obstoja samih škodnih dogodkov (2. odstavek, str. 5 izpodbijane sodbe), zaradi česar bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Kot dodaten argument za neutemeljenost tožbenega zahtevka pa je izpostavilo še odsotnost pravno priznane škode. Po oceni prvostopenjskega sodišča je zatrjevani strah premajhne intenzivnosti in dolgotrajnosti oz. ni za dalj časa porušil duševnega ravnovesja tožnikov, da bi ga bilo možno šteti za pravno priznano nepremoženjsko škodo v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika (3. odstavek, str. 5 izpodbijane sodbe), zadostne stopnje intenzivnosti in trajanja ne dosegajo po oceni prvostopenjskega sodišča niti duševne bolečine druge tožnice zaradi domnevno izrečenih besed (2. odstavek, str. 6 izpodbijane sodbe). Razlogi izpodbijane sodbe so povsem jasni in ne držijo pritožbene navedbe, da so kot razlog odsotnosti škode navedeni skrhani odnosi med pravdnimi strankami.

Na podlagi navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena iz uveljavljanih razlogov niti iz razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi 353. člena ZPP je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005; komentar k 8. členu ZPP, str. 91 in 92. (2)Glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2006; str. 331 in 332.