Jedro

Toženka je v obravnavanem primeru prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) zavrnila, ker je ugotovila, da ni izpolnjen objektivni kriterij za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZBPP. Kot je pojasnila toženka, tožnik želi brezplačno pravno pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je bila njegova pritožba zavržena kot nedovoljena na podlagi določb prvega in četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zavrženo pritožbo je namreč tožnik (kljub prejetemu pravnemu pouku v sklepu, da se pritožba lahko vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit) vložil sam, pri čemer ni izkazal in niti ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit; da bi imel opravljen ta izpit, pa tudi ne izhaja iz podatkov uradne evidence Ministrstva za pravosodje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z odločbo Bpp 62/2022-4 z dne 6. 6. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici, št. III U 51/2021-16 z dne 10. 3. 2022 (v nadaljevanju: sklep z dne 10. 3. 2022).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri tukajšnjem sodišču vložil vlogo, naslovljeno kot absolutna pritožba zoper sklep z dne 10. 3. 2022, v kateri je navedel tudi, da zahteva odvetniško BPP. V tem delu je bila vloga kot prošnja za BPP odstopljena v reševanje pristojnemu organu za BPP Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju: toženka). Ta je skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) vpogledala v U vpisnik in pridobila sklep z dne 10. 3. 2022. Po pozivu je tožnik prošnjo podal na predpisanem obrazcu, ki mu je priložil spremni dopis, obrazec prošnje v zadevi Bpp 1/2019, kopijo odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 1. 10. 1992 ter kopije mesečnih obvestil o nakazilih ZPIZ Slovenije. Toženka povzame tožnikove navedbe ter ugotavlja, da prošnja ni utemeljena. Uvodoma pojasnjuje, da iz prošnje v zadevi Bpp 1/2019 izhaja, da je tožnik državljan Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju: BiH), in da je štela, da je med BiH in Republiko Slovenijo podana vzajemnost, ter prošnjo vsebinsko presodila. Glede na določbe 26. člena ZBPP, tožnikove navedbe in stanje zadeve III U 51/2021 je upoštevala, da tožnik uveljavlja dodelitev nujne BPP, kot je razvidna iz izreka izpodbijane odločbe, ter ugotavljala izpolnjevanje pogojev v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZBPP. Iz slednjega izhaja, da je prosilec do nujne BPP upravičen, če ob ostalih izpolnjuje tudi pogoje iz 24. člena ZBPP. Toženka zato citira določbe prvega in tretjega odstavka tega člena ter poudarja, da mora biti ob dodelitvi BPP izpolnjen ne le materialni pogoj, ampak tudi objektivni (t. i. postopkovni) pogoj iz 24. člena ZBPP (enako tudi sodna praksa, npr. sodba v zadevi I U 1570/2015). Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP (z izjemo posebne BPP) je tako treba upoštevati tudi kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka ugotavlja, da je bila s sklepom z dne 10. 3. 2022 kot nedovoljena zavržena tožnikova pritožba zoper sklep tukajšnjega sodišča III U 51/2021-12 z dne 23. 12. 2021 (v nadaljevanju: sklep z dne 23. 12. 2021), in sicer na podlagi prvega in četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Iz obrazložitve sklepa z dne 10. 3. 2022 izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep z dne 23. 12. 2021 (s katerim je tukajšnje sodišče zavrglo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, podan v zvezi s sodbo III U 51/2021-7 z dne 12. 3. 2021), in sicer je pritožbo zoper sklep z dne 23. 12. 2021 vložil sam, ob tem pa ni zatrjeval in izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Da bi imel opravljen ta izpit, tudi iz podatkov uradne evidence opravljanja pravniških državnih izpitov, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje, ne izhaja. Zato je sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno. Kot še izhaja iz sklepa z dne 10. 3. 2022, je bil tožnik v pravnem pouku sklepa z dne 23. 12. 2021 seznanjen z zahtevo, da se pritožba lahko vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit. Toženka dodaja, da tožnik tudi v prošnji za BPP ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit, nasprotno, v priloženem spremnem dopisu sam navaja, da nima pravniškega izpita. Njegovo pričakovanje, da bi lahko uspel s pritožbo zoper sklep z dne 10. 3. 2022, je tako v nasprotju z izidom v podobnih zadevah in zato po mnenju toženke že na prvi pogled tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh ter pritožbe, v zvezi s katero zaproša za dodelitev BPP, ni smiselno vlagati. Ker morata biti za dodelitev BPP izpolnjena tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP, slednjega pa tožnik ne izpolnjuje, je toženka obravnavano prošnjo, glede na določbe prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP, zavrnila kot neutemeljeno.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Iz njene vsebine izhaja, da tožnik uveljavlja, naj se izpodbijana odločba odpravi in se njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi. V tožbi navaja, da je odobritev BPP nujna zaradi nezakonitih zaplenjevanj, nezakonitih in lažnih postopanj, ter da zahteva ustavitev (izvršilnega) postopka zaradi nerešenih predhodnih vprašanj, ki bi se lahko rešila z odvetniško BPP. Zahteva za BPP je utemeljena, ker tožnik nima pravniškega izpita, niti nima denarja, da bi osebo s takšnim izpitom lahko plačal. Razen če se smatra, da mu toženka ne bi bila dolžna dati BPP, ampak bi se lahko predhodno obrnila na ustrezni organ v BiH. Brez veljavnega potrdila o državljanstvu je neutemeljena trditev, da je tožnik državljan BiH. Takšnega potrdila tožnik nima, Upravno ali kakšno drugo sodišče pa ga od njega tudi ni zahtevalo, čeprav so bila vsa sodišča seznanjena, da organi BiH na tožnikove prošnje takšnega potrdila niso izdali. Zaradi preživetja in ureditve tega problema je podal vlogo z dne 22. 7. 2022 na občino Kakanj v BiH, kar je treba proučiti. Razen tega pa je zadeva ena in ista. Ker tožnik ni imel veljavnega potrdila o državljanstvu BiH in tako tudi ne veljavne osebne izkaznice oziroma potnega lista, ni mogel odpreti internetnega bančnega računa. Prav na to pa se je sklicevala nasprotna stranka, tj. da ni mogla uveljaviti plačila računov za stroške, ker tožnik ni imel bančnega računa, in je tako uveljavila zahteve za plačilo zoper tožnikovega sina in hčerko. Gre za nepoštena in nezakonita postopanja, kar je tožnik navajal v raznih vlogah in tega ne more ponavljati; meni pa, da bi moralo Stanovanjsko gospodarstvo račune za vse stroške pošiljati na njegov naslov, k čemur jih je večkrat pozival, sodišče pa tega ni hotelo doumeti. Sodišča so se posluževala neresničnih in lažnih trditev, glede nezakonitega in lažnega postopanja je tožnik podal vlogo z dne 8. 7. 2022 na Višje sodišče v Kopru. V teku so drugi predhodni postopki v zvezi z zaplenitvami, treba pa je zavzeti stališče za nadaljnja postopanja zaradi zaplenitev in odločitev o dolžnostih za plačilo tožnikovih stroškov. Nujna je odvetniška BPP zaradi očitnih sodnih laganj, nezakonitih postopanj, izsiljevanj in prisiljevanj, zaradi pravilnega izvajanja pravnega reda, ne pa da se izživlja nad tožnikovim sinom in hčerko ter poskuša tožnika prizadeti še s končno odprodajo stanovanja. Sodniki naj se kaznujejo, dokler ne vrnejo zaplenjenega denarja. Tožbi je tožnik priložil izpodbijano odločbo, obravnavano prošnjo za BPP na obrazcu s spremnim dopisom z dne 1. 6. 2022, vlogo na Višje sodišče v Kopru v zvezi z izvršilnimi postopki z dne 8. 7. 2022 s priloženim potrdilom o oddaji pošiljke z dne 22. 12. 2021 in sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 10. 5. 2022, v BiH poslano vlogo z dne 22. 7. 2022, potrdilo o državljanstvu BiH z dne 31. 3. 1992 s pojasnilom, da ni več veljavno, poziv ... z dne 10. 6. 2022, dopis ZPIZ Slovenije z dne 24. 5. 2022, tožnikov odgovor nanj z dne 28. 6. 2022, kopijo dela svojega potnega lista SFRJ, izdanega 3. 11. 1978, ki več ne velja, obvestilo o tožnikovem letnem prejemku od ZPIZ Slovenije za leto 2021 in obvestila ZPIZ Slovenije o tožnikovih prejemkih z dne 29. 4. 2022, 31. 5. 2022 in 30. 6. 2022. 5. Toženka je sodišču predložila spis zadeve Bpp 62/2022, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče sledi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in se na te razloge na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje ter jih zato v celoti ponovno ne navaja, pač pa glede na vsebino tožbe le še dodaja:

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zgolj pravilnost in zakonitost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev nujne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep z dne 10. 3. 2022. Drugi postopki oziroma dodelitev BPP zanje torej niso predmet tega upravnega spora.

9. Kot je bilo tožniku v njegovih dosedanjih zadevah že pojasnjeno, zgolj to, da stranka želi vložiti določeno vlogo oziroma pravno sredstvo, ne zadošča za odobritev BPP. Prav tako za to ne zadošča ugotovitev, da stranka izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP oziroma da nima pravniškega državnega izpita, ampak morajo biti za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni vsi z ZBPP predpisani pogoji. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, z njo sprejeta odločitev o zavrnitvi obravnavane prošnje ne temelji na stališču, da tožnik ni upravičenec do BPP (10. člen ZBPP), ker ni državljan Republike Slovenije oziroma ker je državljan BiH. Zato tožbene navedbe o tem za odločitev oziroma njeno presojo niso bistvene. Toženka je namreč v obravnavanem primeru prošnjo zavrnila, ker je ugotovila, da ni izpolnjen objektivni kriterij za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZBPP.

10. ZBPP v prvem odstavku 36. člena (v katerem ureja dodelitev nujne BPP) določa, da v primeru, če bi prosilec zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ _po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona_, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam. V prvem odstavku 24. člena ZBPP je predpisano, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da - kot izhaja iz prve alineje navedene zakonske določbe - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Opisani pogoj, ki izhaja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP in pri presoji katerega je relevanten (tudi) tretji odstavek tega člena ZBPP, mora biti torej glede prvi odstavek 36. člena ZBPP izpolnjen tudi za dodelitev nujne BPP. Povedano drugače, tudi pri odločanju o dodelitvi nujne BPP, je treba (enako kot pri odločanju o dodelitvi redne ali izjemne BPP, glej tretji odstavek 11. člena in 22. člen ZBPP) ugotavljati, ali je izpolnjen objektivni kriterij za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Takšna zakonska ureditev sledi namenu (Z)BPP, ki ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo prosilca za uspeh v postopku dopušča tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002).

11. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla razloge, iz katerih sledi, da navedeni pogoj za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep z dne 10. 3. 2022 ni izpolnjen. Kot je pojasnila, je bila z navedenim sklepom, izdanim v upravnem sporu št. III U 51/2021, zavržena pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper v navedenem sporu predhodno izdani sklep z dne 23. 12. 2021, in sicer je bila pritožba zavržena kot nedovoljena na podlagi določb prvega in četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Omenjeno, s sklepom z dne 10. 3. 2022 zavrženo pritožbo je namreč (kljub prejetemu pravnemu pouku v sklepu z dne 23. 12. 2021, da se pritožba lahko vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit) tožnik vložil sam, pri čemer ni izkazal in niti ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit; da bi imel opravljen ta izpit, pa tudi ne izhaja iz podatkov uradne evidence Ministrstva za pravosodje.

12. Tožnik ne prereka dejstva, da je bil v pravnem pouku sklepa z dne 23. 12. 2021 seznanjen z zahtevo, da se pritožba lahko vloži le po osebi, ki ima opravljen pravniški državni izpit, prav tako ne prereka ugotovitve, da je pritožbo zoper sklep z dne 23. 12. 2021, ki je bila zavržena s sklepom z dne 10. 3. 2022, vložil sam, in ne ugotovitve, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Nasprotno; da tega izpita nima, izrecno navaja tudi v tožbi.

13. ZUS-1 v drugem odstavku 22. člena določa, da v postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. To zakonsko določbo je že presojalo Ustavno sodišče in v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 potrdilo njeno skladnost z Ustavo Republike Slovenije. Navedeni pogoj obveznega zastopanja v postopku s pritožbo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Opisana stališča so povsem ustaljena tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča (prim. zadeve I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 101/2015, I Up 122/2015; enako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 125/2022 z dne 15. 6. 2022, izdan prav v zadevi III U 51/2021), ki tudi potrjuje, da je treba pritožbo, vloženo v upravnem sporu po osebi, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, kot nedovoljeno zavreči. Glede na povedano je tožnikovo pričakovanje, da bi lahko uspel s pritožbo zoper sklep z dne 10. 3. 2022, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Toženka je torej pravilno presodila, da tožnik s pritožbo zoper sklep z dne 10. 3. 2022 nima verjetnih izgledov za uspeh in da pritožbe zoper ta sklep ni razumno vlagati, kar pomeni, da objektivni pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP za takšno pritožbo ni izpolnjen, ter je (že) iz tega razloga obravnavano prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

14. Sodišče je tako presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločilo je brez glavne obravnave, saj, kot je razvidno iz 12. točke te obrazložitve, dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnik pa izvedbe glavne obravnave tudi ni zahteval.