Jedro

Jedro

Vrhovno sodišče je v podobnih okoliščinah - ko so družinski člani sodnika ali zaposlenega na pristojnem sodišču udeleženi kot stranke v postopku - predlogu za prenos pristojnosti že ugodilo. Predlog je zato utemeljen tudi v obravnavanem primeru, saj je toženka hči sodnice, ki opravlja sodniško funkcijo na pristojnem sodišču.

Vrhovno sodišče je v podobnih okoliščinah - ko so družinski člani sodnika ali zaposlenega na pristojnem sodišču udeleženi kot stranke v postopku - predlogu za prenos pristojnosti že ugodilo. Predlog je zato utemeljen tudi v obravnavanem primeru, saj je toženka hči sodnice, ki opravlja sodniško funkcijo na pristojnem sodišču.

Izrek

Izrek

Za odločanje v tej zadevi se določi Okrajno sodišče v Kranju.

Za odločanje v tej zadevi se določi Okrajno sodišče v Kranju.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.706,42 EUR (prej 3,284.607,60 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.706,42 EUR (prej 3,284.607,60 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje. Opozarja, da iz predloženih potrdil izhaja, da je tožencema v različnih časovnih obdobjih posojal različne zneske, pri čemer je rok vračila določen le v enem izmed teh potrdil. V nadaljevanju pa pravdni stranki nista določali rokov vračila, tako tudi ne v potrdilu z dne 16. 1. 1995, ko sta ugotovili, da na ta dan toženca tožniku dolgujeta 27.900 DEM. Ker torej rok vračila v tem potrdilu ni bil določen, je tožnik toženca skladno z določbo drugega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pisno pozval, naj mu posojilo vrneta 2. 8. 2005. Ta poziv ni bil uspešen, zato ju je 19. 10. 2005 pozval še enkrat in pri tem določil osemdnevni rok za vračilo posojila. Navedeno pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 19. 10. 2005. Sodišči določbe 562. člena ZOR nista upoštevali in tega tudi nista obrazložili, uporabili pa sta določbo 371. člena ZOR, ki določa splošni petletni zastaralni rok. Izpodbijana odločitev je napačna; prav tako je obremenjena z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar izhaja tudi iz listin, ki so v spisu. Sodišče je sprejelo potrdilo o stanju dolga na dan 16. 1. 1995 in ta datum štelo kot začetek teka petletnega zastaralnega roka. Takšen zaključek pa je napačen, saj je tožnik že v tožbi navedel, da sta toženca po podpisu tega potrdila 1. 3. 2000 vrnila še 9.000 DEM, kar pomeni, da je treba tudi v primeru uporabe 371. člena ZPP kot začetek teka zastaranja šteti 2. 3. 2000. Glede tega sodišče ni zavzelo stališča. Tudi iz navedb tožencev izhaja, da sta svojo obveznost dokončno in v celoti poplačala 1. 3. 2000. To sicer ne drži, sta pa s tem plačilom pretrgala zastaranje.

2.Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in temu vrne zadevo v novo sojenje. Opozarja, da iz predloženih potrdil izhaja, da je tožencema v različnih časovnih obdobjih posojal različne zneske, pri čemer je rok vračila določen le v enem izmed teh potrdil. V nadaljevanju pa pravdni stranki nista določali rokov vračila, tako tudi ne v potrdilu z dne 16. 1. 1995, ko sta ugotovili, da na ta dan toženca tožniku dolgujeta 27.900 DEM. Ker torej rok vračila v tem potrdilu ni bil določen, je tožnik toženca skladno z določbo drugega odstavka 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pisno pozval, naj mu posojilo vrneta 2. 8. 2005. Ta poziv ni bil uspešen, zato ju je 19. 10. 2005 pozval še enkrat in pri tem določil osemdnevni rok za vračilo posojila. Navedeno pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 19. 10. 2005. Sodišči določbe 562. člena ZOR nista upoštevali in tega tudi nista obrazložili, uporabili pa sta določbo 371. člena ZOR, ki določa splošni petletni zastaralni rok. Izpodbijana odločitev je napačna; prav tako je obremenjena z bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar izhaja tudi iz listin, ki so v spisu. Sodišče je sprejelo potrdilo o stanju dolga na dan 16. 1. 1995 in ta datum štelo kot začetek teka petletnega zastaralnega roka. Takšen zaključek pa je napačen, saj je tožnik že v tožbi navedel, da sta toženca po podpisu tega potrdila 1. 3. 2000 vrnila še 9.000 DEM, kar pomeni, da je treba tudi v primeru uporabe 371. člena ZPP kot začetek teka zastaranja šteti 2. 3. 2000. Glede tega sodišče ni zavzelo stališča. Tudi iz navedb tožencev izhaja, da sta svojo obveznost dokončno in v celoti poplačala 1. 3. 2000. To sicer ne drži, sta pa s tem plačilom pretrgala zastaranje.

3.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

3.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

4.Revizija ni utemeljena.

4.Revizija ni utemeljena.

5.Revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane odločbe je neutemeljen. Vrhovno sodišče poudarja, da sodbi sodišč nižjih stopenj, ki tvorita logično celoto, celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na bistvene navedbe tožnika. Ni nujno, da sodba odgovarja na vsako posamično navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena.

5.Revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane odločbe je neutemeljen. Vrhovno sodišče poudarja, da sodbi sodišč nižjih stopenj, ki tvorita logično celoto, celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na bistvene navedbe tožnika. Ni nujno, da sodba odgovarja na vsako posamično navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zelo jasno obrazložili, zakaj toženca nista zavezana k plačilu v tem postopku uveljavljane terjatve, s čimer sta se tudi opredelili do stališč tožnika (da jih torej ne sprejemata).

Sodišči prve in druge stopnje sta zelo jasno obrazložili, zakaj toženca nista zavezana k plačilu v tem postopku uveljavljane terjatve, s čimer sta se tudi opredelili do stališč tožnika (da jih torej ne sprejemata).

6.Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP),(1) tožnik 16. 1. 1995 tožencema ni posodil nobenega denarja; tega dne so zgolj ugotovili skupno višino njunega dolga do tožnika. Takrat je bilo torej pretrgano zastaranje terjatev za vračilo prej posojenih zneskov (primerjaj 387. člen ZOR) in je to začelo teči znova (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). V zvezi s temi terjatvami sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil rok njihove dospelosti določen (oziroma vsaj določljiv),(2) zaradi česar je (bilo) neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbo drugega odstavka 562. člena ZOR; poleg tega ta določa (zgolj) zapadlost dolžnikove obveznosti iz naslova posojila, ko rok za njegovo vrnitev ni določen, ne pa posebnega zastaralnega roka, na kar zmotno nakazuje v reviziji. P resoja sodišč nižjih stopenj, da je v tej pravdi uveljavljana terjatev zastarala, je pravilna; obravnavana tožba je bila namreč vložena šele 21. 11. 2005, torej precej po preteku (splošnega petletnega) zastaralnega roka (371. člen in šesti odstavek 392. člena ZOR).

6.Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP),(1) tožnik 16. 1. 1995 tožencema ni posodil nobenega denarja; tega dne so zgolj ugotovili skupno višino njunega dolga do tožnika. Takrat je bilo torej pretrgano zastaranje terjatev za vračilo prej posojenih zneskov (primerjaj 387. člen ZOR) in je to začelo teči znova (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). V zvezi s temi terjatvami sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil rok njihove dospelosti določen (oziroma vsaj določljiv),(2) zaradi česar je (bilo) neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbo drugega odstavka 562. člena ZOR; poleg tega ta določa (zgolj) zapadlost dolžnikove obveznosti iz naslova posojila, ko rok za njegovo vrnitev ni določen, ne pa posebnega zastaralnega roka, na kar zmotno nakazuje v reviziji. P resoja sodišč nižjih stopenj, da je v tej pravdi uveljavljana terjatev zastarala, je pravilna; obravnavana tožba je bila namreč vložena šele 21. 11. 2005, torej precej po preteku (splošnega petletnega) zastaralnega roka (371. člen in šesti odstavek 392. člena ZOR).

Pojasniti je treba, da opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče; nasprotne revizijske navedbe so zgrešene. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju (366. člen ZOR), po kateri upnik znova pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Pojasniti je treba, da opozarjanje na zatrjevano (delno) vračilo tožencev 1. 3. 2000 ni (bilo) relevantno. Pretrganje zastaranja namreč po nastopu tega ni (več) mogoče; nasprotne revizijske navedbe so zgrešene. Tudi če bi to zatrjevano (delno) plačilo tožencev lahko šteli za odpoved zastaranju (366. člen ZOR), po kateri upnik znova pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, pa je tožnikova terjatev do vložitve tožbe ponovno zastarala.

Glede na (nepravilno) revizijsko stališče o začetku teka zastaranja velja dodati, da zastaranje tistih terjatev, pri katerih je pogoj za njihovo dospelost upnikov opomin, a ta ni dan, začne teči takrat, ko bi opomin moral biti dan.

Glede na (nepravilno) revizijsko stališče o začetku teka zastaranja velja dodati, da zastaranje tistih terjatev, pri katerih je pogoj za njihovo dospelost upnikov opomin, a ta ni dan, začne teči takrat, ko bi opomin moral biti dan.

7.Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

7.Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

---.---

---.---

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.