Jedro

Vse, kar B. povezuje s škodnim dogodkom, je okoliščina, da se je zgodil v njenem objektu, pri remontu njenih naprav (premogovnega traku oziroma vozička). Na podlagi tega pa niti, če bi zaradi okoliščin, ki jih revizija izpostavlja kot posebne, to je delo v tunelu, polnem prašnih kovinskih delcev, tožnikovo delo lahko opredelili kot nevarno, B. ne bi bilo mogoče pripisati objektivne odgovornosti za tožnikovo škodo.

Da v določbah OZ iz 619. člena in naslednjih, ki urejajo pogodbo o delu, podlage za odgovornost naročnika del za škodo iz telesne poškodbe, ki jo pri opravljanju naročenega posla utrpi tisti, ki ga opravlja, in ki nastane v okoliščinah konkretnega primera, ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. Tožnik se je 5. 6. 2007 poškodoval na delu. Zaposlen je bil pri družbi A. d. o. o. in je po njenem nalogu sodeloval pri remontu mlinov in tekočih trakov, po katerih se transportira premog v kotel, v B. ... Izvajalec remonta je bila družba C. d. o. o., kateri je delodajalec tožnika »posodil.«

2. V delovnem sporu je bilo odločeno, da mora tožniku delodajalec plačati 21.299,03 EUR odškodnine. Tožnik pa je (v tej pravdi) odškodnino zahteval tudi od tožene zavarovalnice in sicer po dveh podlagah: iz zavarovanja odgovornosti svojega delodajalca in iz zavarovanja odgovornosti B..

**Dosedanji potek postopka**

3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna D. tožniku plačati solidarno z družbo A. d. o. o. 21.299,03 EUR, to je znesek, ki mu je bil prisojen v delovnem sporu, glede nadaljnjih 75.700,97 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi zavarovanja odgovornosti družbe A. d. o. o. mu je prisodilo celotno zavarovalno vsoto, zahtevek iz naslova zavarovanja odgovornosti B. pa je zavrnilo zaradi presoje, da ta za tožnikovo škodo ni odgovorna.

4. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

**Revizija tožnika**

5. Pravnomočno zavrnilno sodbo tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Graja presojo nižjih sodišč, da B. ni objektivno odgovorna za njegovo škodo. Poudarja, da tožena stranka njegovim trditvam glede odgovornosti sploh ni substancirano ugovarja, zato bi jih morali šteti za priznane. Ker jih nista, sta kršili načelo afirmativne litiskontestacije. Okoliščin konkretnega primera nista dovolj upoštevali, čeprav je sodna praksa kot nevarno opredelila tudi dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, a postane nevarna glede na okoliščine konkretnega primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Take posebne okoliščine so bile v konkretnem primeru delo v tunelu, polnem prašnih kovinskih delcev. B. je lastnica teh tunelov, imetnica delovnih pripomočkov in delo se je opravljalo v njeno korist. Vse to in okoliščina, da je tožnik opravljal delo, pri katerem nastanka škode ni vedno mogoče preprečiti, pa so razlogi za njeno objektivno odgovornost. 7. Izpodbija tudi pravni sklep, da B. ni niti krivdno odgovorna. Tožnik je vseskozi trdil, da je bil njegov delodajalec zadolžen za vzdrževanje naprav v B. in da je B. nadzorovala prav vse delavce ter da je bila zadolžena za varstvo pri delu vseh delavcev, ki so delo opravljali v njenih prostorih. Toženka je take trditve prerekala le pavšalno (ne drži namreč stališče izpodbijane sodbe, da jih je dovolj argumentirano prerekala že s trditvijo o odgovornosti druge pravne osebe, to je C. d. o. o.) in tedaj v nasprotju z določbo 214. člena ZPP. Sodišči bi morali te navedbe šteti za priznane in brez nadaljnjega obravnavanja poleg objektivne odgovornosti ugotoviti tudi krivdno. Ker je nista, sta kršili načelo afirmativne litiskontestacije in zagrešili postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).1

8. Tožnik trdi, da je materialnopravno zmotno stališče nižjih sodišč, da B. ni imela dolžnosti nadzora in skrbi za zaščito in varnost delavcev. B. je bila lastnica prostorov in naprav in dolžnost vseh delodajalcev na skupnem delovišču, tudi B., je bila skrbeti za varnost delavcev in skladno s 25. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) in Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba) skleniti pisni sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti delavcev pri delu. Napačno je pojasnilo drugostopenjske sodbe, da so trditve o dolžnosti skleniti sporazum o skupnih ukrepih za varstvo pri delu in določitvi koordinatorjev, zadolženih za njihovo izvajanje, pritožbena novota, saj gre za predpise, ki jih mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Poudarja, da za delavčevo škodo ne odgovarja le njegov delodajalec, ampak tudi organizator oziroma naročnik del, v čigar interesu se je to delo opravljalo.

9. Obširno revident graja tudi odločitev o višini odškodnine, ki je po njegovem prepričanju bistveno prenizka glede na obseg škode in glede na sodno prakso v primerljivih zadevah.

10. Revizija je bila vročena toženi stranki in intervenientkama, ki sta se ji pridružili. Odgovora na revizijo ni podla nobena od njih.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

**Glede odgovornosti B.**

12. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, relevantnih za presojo zatrjevane odgovornosti B., je bil tožnik poškodovan pri montaži kovinskih transportnih plošč dimenzij 120 cm X 125 cm X 3 cm, ki so tehtale vsaka 33 kg, na trak oziroma premogovni vagon. Te plošče so bile po demontaži popravljene in so bile naložene na paleto. Tožnik jih je jemal s palete, jih nosil do vagona in jih izročal sodelavcu. Pred tem je bilo treba z njih očistiti plast premogovega prahu. To je počel tako, da je vsako ploščo nagnil v pokončen položaj, da je prah z nje sam zdrsnil na tla. Bile so mastne, ker so ob predhodnem popravilu namastili ležaje, nameščene ob robovih plošč. Oboje, spolzkost mastne površine in ležaji ob robovih, je otežkočalo oprijem. Ena od plošč je tožniku zdrsnila iz rok in padla na tla, pokrita s plastjo premogovega prahu, med katerim so bili železni opilki. Plošča je zadela opilek in ga je odbila tako, da je priletel tožniku, ki ni imel na razpolago zaščitnih očal, v oko, in ga poškodoval. Te dejanske ugotovitve na pritožbeni stopnji niso bile spremenjene ali dopolnjene in je Vrhovno sodišče nanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Vse, kar B. povezuje s škodnim dogodkom, je okoliščina, da se je zgodil v njenem objektu, pri remontu njenih naprav (premogovnega traku oziroma vozička). Na podlagi tega pa niti, če bi zaradi okoliščin, ki jih revizija izpostavlja kot posebne, to je delo v tunelu, polnem prašnih kovinskih delcev, tožnikovo delo lahko opredelili kot nevarno,2 B. ne bi bilo mogoče pripisati objektivne odgovornosti za tožnikovo škodo. Po določbi 150. člena Obligacijskega zakonika za (v nadaljevanju OZ) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V konkretnem primeru škoda ne izvira iz okolja, v katerem se je opravljal remont. Izvira iz (po revizijskih trditvah nevarnega) dela, v katerem je sodeloval tožnik. Tega pa ni opravljala B., temveč zunanji izvajalci. Revizijsko opozarjanje na sodno prakso o tem, v katerih okoliščinah sicer nenevarno delo postane nevarno, je v tem kontekstu nepomembno.

14. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava ob presoji, da B. za tožnikovo škodo ni niti krivdno odgovorna. Revident ga utemeljuje s trditvijo, da je B. odgovorna kot naročnica. Pri tem prezre, da v določbah OZ iz 619. člena in naslednjih, ki urejajo pogodbo o delu, podlage za odgovornost naročnika del za škodo iz telesne poškodbe, ki jo pri opravljanju naročenega posla utrpi tisti, ki ga opravlja, in ki nastane v okoliščinah konkretnega primera, ni. Česa takega ne določa niti ZVZD-1; ta v 25. členu, na katerega se sklicuje revident, določa, pod katerimi pogoji lahko da delodajalec v uporabo svoj objekt, delovno opremo in sredstva. Prav tako naročnika ne zavezuje k sklenitvi sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu: tak sporazum morajo skleniti delodajalci, če dela na istem delovišču opravlja več delodajalcev (39. člen ZVZD-1). Zato ni pomembno, ali, kdaj je in katera stranka je podala trditve v zvezi z vključitvijo B. v tak sporazum. Uredba pa dejanskega položaja iz obravnavane zadeve ne ureja. Določa ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbiščih ter v obratih in pomožnih delavnicah na gradbiščih, v katerih se pripravljajo, predelujejo in obdelujejo gradbeni materiali, proizvodi in elementi, ki se vgrajujejo v gradbene objekte ter pri vzdrževanju in čiščenju zgrajenih objektov (1. člen Uredbe). Tožnik se ni poškodoval pri delu na (začasnem ali premičnem) gradbišču oziroma pri čiščenju ali vzdrževanju zgrajenih objektov, zato zatrjevane odgovornosti naročnika del ni mogoče presojati po Uredbi. Poleg tega je ta očitek revidenta pomanjkljiv v procesnem smislu, saj ne konkretizira določbe Uredbe, ki bi jo morali sodišči nižjih stopenj uporabiti, revizijsko sodišče pa (niti) na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

15. Tudi uveljavljane procesne kršitve ni bilo. Ni namreč res, da so bile tožnikove trditve, da je B. nadzorovala vse delavce, sodelujoče pri remontu, le pavšalno prerekane. Tožena stranka je z navedbo, da je tožnika nadzorovala družba C., kateri je bil posojen, trditvi, da je nadzor opravljala B., dovolj jasno nasprotovala, da je preprečila uporabo določbe 214. člena ZPP, po kateri se neprerekana dejstva štejejo za priznana. In tudi če ne bi bilo tako, ne bi šlo za absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost), pač pa za relativno kršitev iz prvega odstavka istega člena v zvezi z 214. členom ZPP.

16. Tožnik ni izpodbil pravnomočne odločitve, da B. ni odgovorna za njegovo škodo. To pomeni, da mu tožena zavarovalnica, pri kateri je imela B. zavarovano odgovornost, odškodnine ni dolžna plačati.

**Glede višine odškodnine**

17. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v okviru zavarovalne vsote na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti družbe A. d.o.o.. in prisodila mu je celotno zavarovalno vsoto. Tudi, če bi sodišče ugotovilo, da bi bil glede na pretrpljeno škodo upravičen do višje odškodnine, mu je ne bi moglo prisoditi. Po določbi prvega odstavka 965. lena OZ namreč lahko oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Vse to in da je zato za odločitev nepomembno, ali bi mu moralo sodišče za nepremoženjsko škodo odmeriti višjo odškodnino, mu je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje.

**Odločitev o reviziji**

18. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila ZPP, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Presoja sodišč prve in druge stopnje je sicer drugačna: ne gre za delo s povečano nevarnostjo.