Jedro

Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da sporna služnost ni vpisana v zemljiški knjigi in da je toženka tudi ni priposestvovala, sta na podlagi tožničinega zahtevka pravilno ugotovili, da sporna služnost ne obstaja. Ker je tožnica dokazala, da stvarna služnost ne obstaja, je utemeljen tudi njen nadaljnji zahtevek, ki prepoveduje toženki izvrševanje služnostne pravice (42. člen ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da ne obstaja služnostna pravica vožnje, živinogonje in pešhoje od točke A do točke B tožbi priložene kopije katastrskega načrta po služečih zemljiščih št. parc. ..., vl. št... k.o... v lasti tožnice, v korist večjega števila gospodujočih parcel toženke št... vl. št... ter še nadaljnjih parcel iz vl. št... vse k.o... ter da se zato prepoveduje toženki izvrševanje sporne služnosti. Toženka je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi kršitve procesnega in materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji navaja, da je sporno služnost nemoteno izvrševala 14 let na podlagi ustnega, a realiziranega dogovora s tožničinim očetom, da je sporna pot pravzaprav gradbeni objekt in je zato potrebno uporabiti določilo 24. člena ZTLR, saj teče služnostna trasa na povsem novi in zgrajeni trasi ter da bi bilo v nasprotju z določilom 10. člena ZPP, če bi se dalo tožnici pravno varstvo, ker je tožba vložena zgolj zaradi šikaniranja. Tožnica dovoljuje vožnjo Z. in tudi drugim ter zato pot mora obstajati in tožnica z ugoditvijo zahtevku ne bi pridobila ničesar.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožnica pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z izjemo določila 10. člena ZPP toženka drugih domnevnih procesnih kršitev ni formalnopravno opredelila, niti ne vsebinsko obrazložila, zaradi česar tako posplošeni očitki ne predstavljajo opredeljenega uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ki bi omogočali revizijski preizkus. Določbe 10. člena ZPP pa ni mogoče razumeti tako, kot jo revidentka. To določilo preprečuje le zlorabljanje procesne pravice, do česar pride, če stranka namenoma izvršuje svoje procesne pravice tako, da drugemu škoduje kot na primer izločanje sodnikov, zavlačevanje obravnav z nepomembnimi navedbami ali dokazi in podobno. Ne more pa tega predstavljati vložitev tožbe, ki se je po opravljenem postopku izkazala za utemeljeno vloženo. Procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

Med pravdnima strankama je spor o služnostni pravici. Po določilu 51. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list bivše federacije št. 6/80, naprej ZTLR), se služnostna pravica ustanovi med drugim s pravnim poslom. Na podlagi pravnega posla pa se stvarna služnost pridobi z vpisom v javno knjigo, to je z vpisom v zemljiški knjigi. Za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla je tako potreben pravni naslov in pridobitni način. V tem primeru je bilo ugotovljeno, da sporna služnost ni vpisana v zemljiški knjigi in da je toženka tudi ni mogla priposestvovati (po določilu 54. člena ZTLR je za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem potrebno 20 letno izvrševanje služnosti, toženka pa je po lastnih izvajanjih izvrševala služnost le 14 let). Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da sporna služnost ni vpisana v zemljiški knjigi in da je toženka tudi ni priposestvovala, sta na podlagi tožničinega zahtevka pravilno ugotovili, da sporna služnost ne obstaja. Ker je tožnica dokazala, da stvarna služnost ne obstaja, je utemeljen tudi njen nadaljnji zahtevek, ki prepoveduje toženki izvrševanje služnostne pravice. Tak njen zahtevek ima podlago v določilu drugega odstavka 42. člena ZTLR (ki določa, da lahko lastnik zahteva s tožbo, da neutemeljeno vznemirjenje tretjega preneha). Na podlagi navedenega torej revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili o sporu, kar pomeni, da sta stvarnopravne določbe oziroma ZTLR pravilno uporabili. Zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V zvezi z nadaljnjimi revizijskimi izvajanji je dodati, da je bil predmetni spor stvarnopraven, kar pomeni, da se je moral reševati zaradi uveljavljene tožbene podlage in postavljenega zahtevka na podlagi določb zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Z drugimi besedami: na obligacijskopravni podlagi spor ni mogel biti reševan, ker ustrezne podlage pravdni stranki nista uveljavljali. Le na splošno je o tem reči, da zgolj pravni posel lahko daje določene obligacijske pravice oziroma nudi podlago za obligacijskopravno varstvo, ki pa ga je potrebno prav tako uveljavljati (in kadar je podana utemeljena podlaga zanj). Gradnje na tujem zemljišču (kot pridobitnega načina za nastanek lastninske pravice po 24. in naslednjih členih ZTLR), ki s služnostno pravico ni združljiva (saj ta ni mogoča na lastni stvari), pa toženka med pravdo ni uveljavljala.

Ker po presoji revizijskega sodišča niso bile podane v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP)