Jedro

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez takšne odločitve delodajalca, kar pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Če je bil v tem času nezaposlen in ni imel nikakršnih prejemkov, je upravičen do povračila celotnega prikrajšanja, če pa se je zaposlil pri drugem delodajalcu in s tem pripomogel k zmanjšanju škode, se njegovi prejemki na podlagi te druge zaposlitve upoštevajo pri odločanju o višini nadomestila plače, ki bremeni njegovega nekdanjega delodajalca. Za konkretni primer to pomeni, da je tožnica upravičena do razlike med plačo, kakršno bi, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prejemala pri toženi stranki, in plačo, ki jo je prejela v tem času na podlagi zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: v I. točki izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih neto zneskov za obdobje od vključno marca 2002 do februarja 2005 od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, to je od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila; v III. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 4.956,12 EUR (namesto 1,397.689,00 SIT) v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev sodišča o tožbenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožnici izplačati za čas od 1.10.1998 dalje neto nadomestilo plače v zneskih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega navedenega zneska, ki zapade v plačilo 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila oziroma dokler obresti ne dosežejo višine glavnice ter na navedene zneske obračunati in plačati vse prispevke in davke. Višji tožbeni zahtevek za čas od 1.10.1998 do 31.1.0.2001 je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo akontacije dohodnine od zneska zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov nadomestila plač in zahtevek za plačilo 1,466.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 dalje (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti znesek v višini 1,397.689,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava izpodbijala I. in III. točko izreka sodbe v delu, v katerem je omejena višina zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe tako spremeni, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi je tožnica navedla, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o plačilu zakonskih zamudnih obresti oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/2004 z dne 2.3.2006, ki je nelogična, nesmiselna in močno posega v pravice upnikov oziroma jih diskriminira glede na dolžnikovo sposobnost izogibanja plačila dolgov, poleg tega pa tudi retroaktivno posega v njihove pričakovane pravice. Tožničin primer bi bilo zato potrebno primerjati z ostalimi upniki oziroma s hipotetičnim upnikom, ki bi pred sprejemom ustavne odločbe prejel plačilo tako glavnice kot tudi vseh natečenih obresti. Če bi se tudi konkretna zadeva končala pred tem, bi tožnica prejela svojo terjatev poplačano v celoti, pri čemer je potrebno upoštevati, da sama ne more vplivati na trajanje sodnega postopka. Po odločbi Ustavnega sodišča RS so v boljšem položaju dolžniki, ki so odlašali s plačilom dolga, saj se je slednji na podlagi ustavne odločbe drastično zmanjšal, upniki prijaznejših dolžnikov, ki so dolgove sprotno poravnavali, pa so v prednosti, saj ti dolžniki plačanega ne morejo terjati nazaj. Položaj upnikov, katerih terjatev je nastala isti dan, se tako močno razlikuje. Ker zmožnost dolžnika, da dolg plača, ni okoliščina, ki bi takšno razlikovanje dopuščala, tudi ustavna odločba učinkuje protiustavno. S to odločbo je Ustavno sodišče RS pravzaprav odločilo, da za del terjatve iz let 1998 in 1999 tožnici ne pripadajo niti minimalne obresti, ki bi jih prejela, če bi ta denar vložila v banko. Odločba Ustavnega sodišča ruši pravno varnost ter predstavlja nevaren precedens v sodni praksi. Tožena stranka bi morala glede omejitve teka zakonskih zamudnih obresti podati izrecen ugovor - tako njen pooblaščenec kot sodišče bi se namreč morala zavedati, da je določba 1060. člena Obligacijskega zakonika neustavna. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je del zahtevka zavrnilo, bistveno prekršilo določbe postopka, saj prepovedi ultra alterum tantum ne more upoštevati po uradni dolžnosti. Glede odločitve o stroških postopka pa je tožnica navedla, da je upravičena do povrnitve vseh priglašenih stroškov, čeprav ni uspela s celotnim zahtevkom po višini.

Tožena stranka je zoper ugodilni del navedene sodbe vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da napadeno sodbo spremeni in zahtevek tožnice zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je izpodbijana sodba sicer dobro obrazložena, vendar pa se tožena stranka ne more sprijazniti z okoliščino, da mora tožnici plačevati razliko v plači za čas njene zaposlitve v podjetju, v katerem je lahko sama vplivala na izplačila in si izplačala toliko plače, kot je hotela. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem neustrezno sledilo ustaljeni sodni praksi, ki za konkretni primer ni uporabna. Tožnica bi si v spornem obdobju morala prizadevati, da se škoda ne poveča, kar bi preveril tudi izvedenec, če bi sodišče prve stopnje ta predlagani dokaz izvedlo. Tožena stranka je svoja naziranja izčrpno obrazložila ter ponudila dokaze zanje, tako da bi tudi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je tožnica namenoma izbrala takšno obliko zaposlitve, pri kateri je prejemala nižjo plačo, kot bi ji pripadala. Podjetje X tudi ni bilo v slabem finančnem stanju, tožnica pa je prejemala izjemno nizko plačo ter nesorazmerno visoko povračilo stroškov za prevoz na delo in prehrano v zneskih, ki so presegali zneske, predvidene s kolektivno pogodbo. Ni pravilno stališče, da se okoliščin v zvezi z določanjem plače ne preverja, saj to omogoča zlorabe. Prav tako je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o stroških postopka. Ni jasno, zakaj nedenarni zahtevek predstavlja 2/3 zahtevka, saj je bil znatnejši delež aktivnosti sodišča povezan z denarnim zahtevkom. Sicer pa je sodišče pritrdilo temu, da je tožnica kršila delovne obveznosti in zgolj spremenilo izrek izrečenega disciplinskega ukrepa, kar pomeni, da je tudi tožena stranka deloma uspela v postopku.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je skladno z določilom 1. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana odločitev je, razen glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti in o stroških postopka, materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožnica je tekom postopka o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja postavila tožbeni zahtevek za izplačilo plač, ki bi jih prejemala od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije, v kolikor ne bi bilo nezakonite odločitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini pravilno upoštevalo dohodke, ki jih je imela v spornem času ter mu delno ugodilo. Pri tem je razčistilo vsa bistvena dejanska vprašanja, od katerih je bila odvisna odločitev, pravilno je uporabilo materialno pravo ter izpodbijani del sodbe izčrpno obrazložilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, glede na podane pritožbene navedbe pa dodaja: V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez takšne odločitve delodajalca, kar pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Če je bil v tem času nezaposlen in ni imel nikakršnih prejemkov, je upravičen do povračila celotnega prikrajšanja, če pa se je zaposlil pri drugem delodajalcu in s tem pripomogel k zmanjšanju škode, se njegovi prejemki na podlagi te druge zaposlitve upoštevajo pri odločanju o višini nadomestila plače, ki bremeni njegovega nekdanjega delodajalca. Za konkretni primer to pomeni, da je tožnica upravičena do razlike med plačo, kakršno bi, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, prejemala pri toženi stranki, in plače, ki jo je prejela v času zaposlitve pri Y in X. Glede teh zaposlitev tožena stranka tožnici neutemeljeno očita, da se ni zaposlila na primernem delovnem mestu, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, ter tako ni v večji meri prispevala k zmanjšanju škode, saj to – kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje – niti ni bila njena dolžnost. Prav tako neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da bi si morala prizadevati za višjo plačo, saj le-ta ni bila odvisna niti od položaja družbe – delodajalca na trgu, niti od tožničinega razmerja z njenimi lastniki.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi upošteval minimalno plačo, katero bi tožnica v spornem obdobju morala prejemati. Tožena stranka je pri tem najverjetneje mislila izhodiščno in ne minimalne plače, pri čemer je bistveno zgolj to, ali je tožnica prejemala vsaj osnovno plačo v višini izhodiščne plače iz ustrezne kolektivne pogodbe za tarifni razred delovnega mesta, za katero je pri drugem delodajalcu sklenila pogodbo o zaposlitvi, in ne za katero je imela ustrezno izobrazbo. Sodišče prve stopnje je glede tega ugovora tožene stranke ugotovilo, da je tožnica v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja skladno s sklenjeno pogodbo za delovno mesto, uvrščeno v IV. tarifni razred, prejemala osnovno plačo v višini izhodiščne plače za IV. tarifni razred. Za to presojo ni bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo in tako glede na določilo 243. člena ZPP pritegnitev izvedenca v postopek ni bila potrebna. Pri odločanju o reparacijskem zahtevku je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le plačo, ki je tožnici glede na delovno mesto pripadala po pogodbi o zaposlitvi in ki jo je v spornem obdobju prejemala, ne pa zneskov povračil stroškov, ki so povezani z delom, za kar se zavzema pritožba. V veljavni zakonodaji višina povračil stroškov ni navzgor omejena, prav tako pa glede na določbo 1. odstavka 43. člena v spornem obdobju veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd; Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) in 2. odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), v kateri so opredeljene sestavine plače, ne predstavlja dela plače kot plačila za opravljeno delo. Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o reparacijskem zahtevku tožnice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Glede obrestnega dela tožbenega zahtevka pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo v času sojenja še veljavno določilo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), po katerem so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Ustavno sodišče se je glede citiranega pravila z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/06) izreklo, da se uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred dnem 1.1.2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico – do dne 22.5.2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/07) in je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Od zneskov nadomestil plače, ki so zapadli po 17.3.2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno – glede na to, da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ) - šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Skladno s tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v konkretnem primeru za zneske nadomestil plače, ki so zapadli do vključno februarja 2002, zakonske zamudne obresti do dne 22.5.2007 že dosegle glavnico in se je zato obrestovanje teh terjatev ustavilo, od preostalih nadomestil plače pa zakonske zamudne obresti tečejo dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je glede vseh prisojenih zneskov odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo najdlje do višine glavnice oziroma plačila, ni pravilna in je pritožba tožnice v tem obsegu utemeljena, zaradi česar je na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano odločitev glede plačila zakonskih zamudnih obresti tako, kot izhaja iz izreka.

Pritožbene navedbe tožnice glede neustavnosti ustavne odločbe, ki je omejila tek zakonskih zamudnih obresti tudi za terjatve, zapadle pred uveljavitvijo OZ, so neupoštevne. Ustavno sodišče je pri presoji ustavnosti 1060. člena OZ izhajalo iz položaja dolžnikov, ki se je pred delno razveljavitvijo citiranega člena OZ nedopustno razlikoval glede na okoliščino nastanka njihove terjatve. Na takšno presojo je redno sodišče vezano in ne more presojati morebitnega njenega neskladja z Ustavo Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06), za kar se zavzema pritožba. Ustavno sodišče je namreč glede na določbo 1. odstavka 161. člena URS organ, pristojen za takšno presojo.

Prav tako neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, da bi lahko omejilo tek obresti zgolj na podlagi ustreznega ugovora tožene stranke, saj gre za materialnopravno določbo, ki jo mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti. Dolžnost sodišča, da odloča na podlagi ustave in zakona je namreč vsebovana v 1. odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/00, 73/04, 72/05, 49/06, 127/06 in 67/07), sicer pa takšnemu zaključku pritrjuje tudi določba 3. odstavka 180. člena ZPP, po kateri tožniku v tožbi ni potrebno navesti pravne podlage, četudi jo kljub temu navede, pa sodišče nanjo ni vezano.

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je delno utemeljena le pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici napak priznalo stroške sestave pritožbe, saj je bilo o teh stroških že odločeno s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 771/2002 z dne 14.10.2004, prav tako pa toženi stranki neutemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo odgovora na tožbo z dne 2.12.2005 (700 točk), za sestavo pripravljalne vloge z dne 17.7.2006 (525 točk) ter za pristop na prvi in sledeči narok za glavno obravnavo (700 in 400 točk). Pritožbeno sodišče je navedeno ustrezno spremenilo, poleg tega pa je dosledno upoštevalo uspeh glede denarnega dela zahtevka in sicer je tožnica glede na zahtevek, ki ga je postavila v pripravljalni vlogi z dne 11.12.2001, uspela v višini 91 %, glede na zahtevek iz pripravljalne vloge z dne 26.10.2005 v višini 60 % in glede na zahtevek z dne 22.6.2006 v višini 56 %. Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da znašajo potrebni stroški za zastopanje tožnice skupaj z 2 % materialnih stroškov 10.157,16 točk, kar pomeni upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) 4.662,13 EUR, z 20 % DDV, potnimi stroški pooblaščenca (22,53 EUR) in 56 % sodne takse (79,92 EUR) v celoti 5.629,71 EUR. Za toženo stranko pa so ti stroški sledeči: 1.194,42 točk skupaj z 20 % DDV in 44 % sodne takse (15,70 EUR) 673,59 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v višini 4.956,12 EUR. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in po določilu 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe v točki II. izreka. Pri odločanju je upoštevalo tekom postopka pred sodiščem prve stopnje veljavni Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 67/03 in Ur. l. RS, št. 7/95 in 49/00) ter določila 2. odstavka 22. člena starega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 19/94), 5. odstavka 41. člena novega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), 1. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP.

Prav tako je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih stroškov pravdnega postopka. Ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 pričnejo teči te zakonske zamudne obresti prvi dan po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, ta rok pa je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Glede na to je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe po določbi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da ji je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo šele od nastanka zamude, do katere pride po poteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

V preostalem izpodbijanem delu pritožbeno sodišče ni zasledilo niti uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar je tako pritožbo tožnice kot pritožbo tožene stranke v tem obsegu zavrnilo in po določilu 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške, saj sta obe s pritožbo uspeli le v majhnem delu.

Zoper odločitev pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, revizija ni dovoljena že na podlagi zakona (1. do 4. točka 31. člena ZDSS-1; 2. odstavek 367. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče v skladu s 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali jo bo dopustilo. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo zgolj v primeru, kadar je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.