Jedro

V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Zato je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje, pa je bilo na toženi stranki.

Tožena stranka je dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča, zato tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in za povračilo stroškov postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 609,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi mobinga, češ da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil šikaniran in da mu je zato nastala škoda. Nadrejeni so tožnika šikanirali pri delu in nad njim izvajali mobing. Delovodja ga ni puščal na WC in mu med delom ni dovolil piti vode, kljub zelo visokim temperaturam v proizvodnji, zaradi česar je tožnik delodajalca prijavil delovni inšpekciji. Direktor tožene stranke A.A. je tožnika 4. 2. 2009 verbalno napadel in mu strgal protiprašno masko z obraza, češ da se z njim ne bo pogovarjal z masko na obrazu. Nato je masko izpustil tako, da je plastika na maski udarila masko tožniku nazaj v obraz. Zaradi dogodka je tožnik iskal pomoč pri osebni zdravnici, ki ga je poslala v psihiatrično bolnico. Podoben dogodek se je zgodil 3. 3. 2009, ko ga je nadrejeni vodja B.B. nadiral in ga obtožil, da je lagal direktorju, zaradi česar je tožnik ponovno moral k psihiatru in je nato več dni ostal v bolniškem staležu. Oba dogodka sta pri tožniku povzročila hude fizične in psihične bolečine, ki so v vsakem primeru trajale več kot mesec dni. Medicinska dokumentacija potrjuje, da je tožnik trpel hude psihične bolečine zaradi šikaniranja v službi. Razumljivo je, da priče dogodkov niso potrdile, saj so še vedno zaposlene pri toženi stranki. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo zgolj to, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Dejansko so vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z domnevnim trpinčenjem tožnika na delovnem mestu, ki naj bi se kazalo v tem, da ga delovodja ni puščal na WC in da mu med delom ni dovolil piti vode, kljub visokim temperaturam v proizvodnji. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik sam izpovedal, da mu nihče od nadrejenih ni preprečeval, da bi v službenem času pil vodo oziroma čaj in da mu tudi nihče ni preprečeval, da bi šel na WC. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je delovodja B.B. ves čas godrnjal, ko so hodili pit vodo ali čaj oziroma, če so morali na WC, češ da samo pijejo. Takšno godrnjanje, tudi če bi bilo res podano, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Zlasti pa iz te izpovedbe ne izhaja, da bi šlo za ravnanje usmerjeno zoper tožnika, saj je tožnik izpovedal, da naj bi B.B. godrnjal, ko so (torej vsi delavci) hodili pit vodo ali čaj oziroma, ko so morali na WC. Sestavni del definicije trpinčenja pa je, da je usmerjeno proti posameznim delavcem. V zvezi s tem očitkom se je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno oprlo na izpovedbo prič B.B., C.C. in D.D., o tem da so imeli na razpolago dovolj pijače, da je bila pijača dostopna, ter da je bil vedno eden od delavcev zadolžen, da je hodil po pijačo, predvsem pa so navedene priče prepričljivo izpovedale, da nadrejeni niso nasprotovali temu, da bi delavci hodili na stranišče oziroma da bi šli pit vodo. Res je sicer, da je tožnik na inšpekcijo za delo podal prijavo, vendar je iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu dne 4. 3. 2009 (priloga B1) razvidno, da inšpektor ni ugotovil zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. Celo več iz zapisnika izhaja, da so sodelavci tožnika ocenili za konfliktnega, priperljivega in nespoštljivega. Izpovedi zaslišanih prič niso neverodostojne zgolj zaradi tega, ker so, z izjemo priče D.D., še vedno zaposlene pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z tožbenimi očitki, da naj bi direktor tožene stranke tožnika 4. 2. 2009 verbalno napadel, mu potegnil z elastiko pritrjeno protiprašno masko z obraza in jo spustil, tako da je maska zaradi elastike tožnika udarila nazaj v obraz. Pritožbene navedbe, da naj bi tako ravnal direktor tožene stranke A.A. so protispisne, saj je tožnik izpovedal, da naj bi tako ravnal B.B.. Tožnik se v pritožbi sklicuje na to, da naj bi za oba dogodka 4. 2. 2009 in 3. 3. 2009 vedel tudi D.D.. Vendar je ta zaslišan kot priča izpovedal, da ne ve ničesar o tem, da naj bi B.B. tožniku potegnil masko z obraza. Priča D.D. je sicer izpovedal tudi, da je enkrat slišal vpitje med tožnikom in B.B., da zaradi oddaljenosti ni razumel vsebine, ter da je bilo to edinokrat, da je slišal vpitje med njima. Tak enkraten dogodek prav tako ne ustreza opredelitvi trpinčenja, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je bilo dokazno breme v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo 2. odstavka 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) o tem, da je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom (ta določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev). Navedeno pomeni, da je zadoščalo, da je tožnik navajal dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu, dokazno breme, da ni šlo za nedopustno ravnanje pa je bilo na toženi stranki. Vendar pa tudi v primeru, če bi šteli, da tožena stranka ni uspela dokazati, da vodja proizvodnje ni ravnal tako, kot je trdil tožnik, to še vedno ne bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Celo v primeru, če bi šteli, da sta dogodka 4. 2. 2009 in 3. 3. 2009 potekala tako, kot je zatrjeval tožnik, bi to še vedno ne ustrezalo opredelitvi trpinčenja na delovnem mestu. Četrti odstavek 6.a člena ZDR trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Dva posamična dogodka, za katera niti ni izkazano, da bi se v resnici sploh zgodilo, ne moreta predstavljati ponavljajočega se ali sistematičnega ravnanja oziroma vedenja. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na strokovno definicijo mobinga, kakršno je podal E.E.. Ta je mobing opredelil kot konfliktov polno komunikacijo na delovnem mestu med sodelavci ali med podrejenimi in nadrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in izpostavljena sistematičnim in dlje časa trajajočim napadom ene ali več oseb z namenom izrenitve iz delovne organizacije oziroma sistema. Dva posamična konflikta v roku enega meseca, pri čemer je izkazano, da je po značaju konflikten ravno tožnik, ne ustrezata opredelitvi ponavljajočega se oziroma sistematičnega ravnanja in tudi ne kriteriju sistematičnih in dlje časa trajajočih napadov. Že zgoraj pa je razloženo, da je tožena stranka dokazala, da tožnika ni trpinčila z v tožbi zatrjevanim omejevanjem pitja in dostopa do stranišča. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vpisi v zdravstveni kartoteki in tudi izvid psihiatrinje ne dokazujejo, da so dogodki v resnici potekali tako, kot zatrjuje tožnik, temveč dokazujejo zgolj to, da sta obe zdravnici zapisali tisto, kar jima je tožnik povedal, kar pa nikakor ne more biti opis objektivnega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je sicer bilo nekaj konfliktnih situacij, nenazadnje sta tudi priči D.D. in C.C. izpovedovala, da je tožnik imel občasne spore z nadrejenim, priča B.B. pa, da so se ti spori nanašali na organizacijo dela, ker delo ni potekalo tako, kot bi hotel. Vendar pa navedenih konfliktov, zlasti še ob dejstvu, da je konfliktna osebnost bil ravno tožnik ni mogoče šteti za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu oziroma v zvezi z njegovim delom.

V primeru nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (3. odstavek 45. člena ZDR). Upoštevanje splošnih pravil civilnega prava pomeni, da je potrebno ugotoviti vse štiri elemente civilnega delikta, to je protipravnost, škodo, vzorčno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivdo na strani povzročitelja škode. Ob ugotovitvi, da toženi stranki ni možno očitati protipravnosti v zvezi s kršitvijo prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine. Pri tem je tožnik uveljavljal tako odškodnino za psihične bolečine zaradi razžalitve, kot tudi odškodnino za fizične bolečine, pri čemer obstoja fizičnih bolečin prav z ničemer ni izkazal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.