Jedro

Tožnik je pri toženi stranki prejel izplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe novembra 2011, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade še za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju, v višini 577,51 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2018 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške v višini 146,40 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje ni pravilna, ker zanjo ni podana ne pravna ne dejanska podlaga in je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo, bistveno pa je kršilo tudi določbe postopka. Tožena stranka je javni zavod, ki skladno z 2. alinejo drugega odstavka 1. člena Zakona o javnih uslužbencih sodi v javni sektor in je tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 9. 1988 dalje, kar pomeni, da je 1. 9. 2018 izpolnil 30 let delovne dobe pri toženi stranki in s tem 30 let delovne dobe pri delodajalcu v javnem sektorju. Glede na navedeno je tožnik, skladno s 177. členom Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), kot javni uslužbenec v javnem zavodu upravičen do jubilejne nagrade v višini 577,51 EUR in bi mu jo bila tožena stranka dolžna izplačati ob plačilu plače v naslednjem mesecu po izpolnitvi pogojev (torej od 15. 10. 2018). Tožena stranka tožniku jubilejne nagrade za 30 let ni izplačala, zato je tožnik vložil tožbo. Po mnenju tožnika je napačno stališče sodišča, da od uveljavitve ZUJF in Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, javnim uslužbencem pripada le ena jubilejna nagrada, glede na delovno dobo, doseženo pri delodajalcih v javnem sektorju in ne več tudi jubilejna nagrada za skupno delovno dobo ter da namen določb ZUJF in aneksa ni bil v tem, da se javnim uslužbencem prizna pravica še do dodatne jubilejne nagrade (glede na delovno dobo doseženo v javnem sektorju), pač pa, da pravico do jubilejne nagrade omeji na način, da jo prizna le za delovno dobo, doseženo z zaposlitvijo pri javno sektorskih delodajalcih. Tožnik se strinja, da se jubilejna nagrada izplača le enkrat, vendar pa v konkretnem primeru tožnik jubilejne nagrade za 30 let dela v javnem sektorju še ni prejel. V letu 2011 je namreč prejel jubilejno nagrado za 30 let skupne delovne dobe in ne delovne dobe v javnem sektorju. Iz Kolektivne pogodbe zavoda A. jasno izhaja, da ločuje jubilejne nagrade, tako za skupno delovno dobo kot tudi delovno dobo pri njej, pri čemer se ti jubileji medsebojno ne izključujejo. Tožnik se sklicuje tudi na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 675/2013 in Pdp 89/2019. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da navedba tožnika, da zahteva še drugo nagrado za 30 letni jubilej, predstavlja pritožbeno novoto, ker v postopku na prvi stopnji ni postavil trditvene podlage, pa tudi sicer če tožnik vztraja, da hoče dvojno jubilejno nagrado, tožena stranka izpostavlja, da do uveljavitve ZJU (29. 3. 2013) ni bila del javnega sektorja. Po Zakonu o Radioteleviziji Slovenija, je bila tožena stranka le izvajalka javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 9. 1988 in je v letu 2011 izpolnil 30 let delovne dobe ter mu je tožena stranka izplačala jubilejno nagrado za 30 let skupne delovne dobe. Navedeno izhaja iz tožnikove plačilne liste za november 2011, iz katere izhaja, da mu je toženka obračunala 1.217,25 EUR bruto jubilejne nagrade za 30 let dela. Tožnik je v času od 1. 10. 1980 do 31. 8. 1988 bil zaposlen pri drugih delodajalcih zasebnega sektorja. V času od 6. 10. 1981 do 7. 11. 1982 tožnik ni bil zaposlen.

7. Toženka kot javni zavod spada v javni sektor, kot ga opredeljuje prvi odstavek 154. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012, ZUJF), drugi odstavek 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002) ter 1. točka 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002). Tožnik pa svoj zahtevek utemeljuje neposredno na določbi 177. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so se po prvem odstavku 164. člena ZUJF določbe od 164. člena do 181. člena ZUJF uporabljale le do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki so bile sklenjene po sprejetju ZUJF, s katerim so se uredila povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012) se je začel uporabljati 1. 6. 2012, zato ga je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti, saj se od prejema kolektivne pogodbe ne uporabljajo več določbe ZUJF o jubilejni nagradi.

8. Aneks je v 12. členu določil, da javnemu uslužbencu pripada jubilejna nagrada za 30 let delovne dobe 577,51 EUR, ki se izplača ob izplačilu plače v naslednjem mesecu po izpolnitvi pogojev, s tem da se upošteva delovna doba, ki jo javni uslužbenec izpolni pri delodajalcih v javnem sektorju (tretji odstavek 12. člena Aneksa). V 5. členu aneks določa, da javnemu uslužbencu pripada jubilejna nagrada le v primeru, če za posamezni jubilej, nagrade še ni prejel plačane v javnem sektorju. Tožnik je pri toženi stranki prejel izplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe novembra 2011, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade še za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju. V sodbah opr. št. Pdp 89/2019 in Pdp 675/2013, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, pa je sodišče odločalo o plačilu jubilejne nagrade na podlagi druge materialnopravne podlage.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka ker s pritožbo ni uspela, medtem ko odgovor tožene stranke na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).