Jedro

Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč navaja, da je vtoževani obračun obresti preizkusilo, ne navede pa, kolikšen znesek je izračunalo, niti izračuna obresti ni priložilo izpodbijani sodbi. Prav tako iz sodbe ni mogoče ugotoviti, na katere datume je sodišče prve stopnje štelo obveznosti za zapadle in od kdaj do kdaj ter zakaj naj bi v tem času bila tožena stranka v zamudi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Ker gre za spor majhne vrednosti, je v zadevi odločila sodnica posameznica v skladu s petim odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo spremembe tožbe ni dovolilo (1. točka izreka), sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, III Ig 2622/1991 z dne 16. 07. 1991 pa je vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (2. točka izreka).

3. Zoper 2. točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlagala spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročeni v odgovor tožeči stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Štelo je, da je tožeča stranka dokazala temelj vtoževane terjatve s predloženimi računi, glede višine pa je navedlo, da jo je preverilo na spletni strani Vrhovnega sodišča in ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje celo nižji znesek kot izhaja iz obračuna sodišča, ki je sestavni del izpodbijane sodbe.

7. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč navaja, da je vtoževani obračun obresti preizkusilo, ne navede pa, kolikšen znesek je izračunalo, niti izračuna obresti ni priložilo izpodbijani sodbi. Prav tako iz sodbe ni mogoče ugotoviti, na katere datume je sodišče prve stopnje štelo obveznosti za zapadle in od kdaj do kdaj ter zakaj naj bi v tem času bila tožena stranka v zamudi.

8. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na nekritično navedbo zneska, ki ga je kot glavnico v tem postopku navedla tožeča stranka. Predlog za izvršbo je bil vložen 11. 07. 1991 za znesek 70.968,30 DIN. 08. 10. 1991 je bil sprejet Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 17/1991 z dne 08. 10. 1991), ki je v 8. členu določil, da se za zneske, navedene v predpisih in splošnih aktih, sodnih in upravnih aktih, na obveznicah in drugih vrednostnih papirjih, menicah, v pogodbah in drugih listinah in obvestilih, v obračunih in evidencah, izdanih oziroma nastalih do uveljavitve zakona šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije. Navedeno pomeni, da je v skladu z zakonskimi določbami potrebno šteti, da je 08. 10. 1991 prišlo do pretvorbe dinarskega zneska iz predloga za izvršbo v tolarski znesek. Zakaj je sodišče prve stopnje kot pravilno štelo razmerje, ki ga je navedla tožeča stranka, ki je vtoževani znesek v višini 70.968,30 DIN spremenila najprej v DEM in nato v EUR, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Navedeno pomeni, da tudi preračuna, ki ga je v tem postopku predložila tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa nekritično povzelo, ni mogoče preizkusiti.

9. Ker sodbe sodišča prve stopnje zaradi zgoraj navedenega ni mogoče preizkusiti, je podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. čl. ZPP. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, kjer bo v ponovljenem postopku potrebno opisane pomanjkljivost odpraviti.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).