Jedro

Kakšno je psihično stanje tožnice danes in kakšno je bilo eno leto po podpisu pogodbe, ni bistveno. Bistveno je, kakšno je bilo njeno stanje v času sklepanja in podpisa darilne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba sklenjena med pravdnima strankama dne 30.6.2006 neveljavna, da je neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice v korist toženca pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi, da se izbriše tako nastalo zemljiškoknjižno stanje in vzpostavi prejšnje tako, da se pri sporni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist in na ime tožnice do celote, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v sredstva Okrožnega sodišča v Ljubljani povrniti pravdne stroške odmerjene na 1.060,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče dokazni postopek izvedlo pomanjkljivo, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Navaja, da iz mnenja izvedenke ni mogoče razbrati, na podlagi česa ocenjuje, da naj bi bile v času podpisa darilne pogodbe posledice možganske kapi tako blage, da je bila tožnica sposobna dojeti in se odločiti o tako pomembni stvari kot je podaritev večine svojega premoženja enemu od dveh otrok. Poleg tega toženka v mnenju kot eno izmed duševnih sprememb po možganski kapi, opisuje tudi pogosto stanje čustvene labilne motnje, ki jo označuje stanje hitrega menjavanja razpoloženja, pri čemer takšne duševne spremembe pri tožnici ne izključuje, zapiše celo, da ni bilo mogoče, da bi tožnica funkcionirala povsem enako kot pred možgansko kapjo. Izvedenka tudi ni prepričljivo odgovorila na vprašanje o vplivu jemanja različnih zdravil na sposobnost razsojanja tožnice. Tudi v ostalem izvedenka o bistvenih vprašanjih za to pravdo, pretežno uporablja ocene „verjetno je pričakovati, verjetnost obstoja“, ipd., kar pa ni dovolj zanesljiva ocena za odločitev sodišča. Izvedenka je svoje mnenje izdelala le na kliničnih ugotovitvah in še to pomanjkljivo, kar pa bi bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem predlaganih prič, kar pa je sodišče zavrnilo. Res ni ni nenavadno, da mati podari hišo sinu, je pa nenavadno, da je v pogodbi zapisana njena pravica doživljenjskega bivanja v hiši, ta pa ni vpisana v zemljiško knjigo, pri čemer je predlog za vpis vložil toženec. Stanje tožnice je po skoraj štirih letih seveda slabše. Bolj bistveno je stanje v krajšem časovnem obdobju, do enega leta po podpisu pogodbe, za kar pa sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Predlaganim pričam je tožnica stalno tožila, da je nekaj podpisala, sin pa ji tega noče pokazati. Med drugim so bile predlagane tudi zaposlene v Domu starejših občanov, kjer tožnica živi, ki so vsekakor nepristranske priče, poleg tega pa so bile seznanjene tudi s stanjem tožnice. Ocena sodišča, da ni navedb, da je tožnica predlaganim pričam povedala, da ni želela skleniti darilne pogodbe, je protispisna. Že v tožbi je tožnica izrecno navedla, da hiše ni želela podariti sinu, v zvezi s tem pa je predlagala tudi zaslišanje prič. Tožnica je to predlaganim pričam pripovedovala ves čas, nenazadnje tudi izvedenki, ko ji je povedala, da sin hoče celo hišo, enako je tožnica povedala tudi razpravljajoči sodnici. Ni mogoče sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da bi nekatere priče pristransko izpovedovale. Oceno in verodostojnost pričanja lahko sodišče napravi šele po izvedbi zaslišanja priče, ne pa vnaprej, brez podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, sodba ima razloge v vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi tudi niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Dokazno breme za to, da je bila ob sklenitvi podpisa darilne pogodbe z dne 30.6.2006 (priloga A3) nesposobna za razsojanje in zato ni mogla izraziti prave pogodbene volje (41. člen Obligacijskega zakonika – OZ), je bilo na tožnici. Za osebe, ki imajo poslovno sposobnost (ta se pridobi s polnoletnostjo), namreč velja domneva, da imajo tudi sposobnost razsojanja. Takšnemu dokaznemu bremenu tožnica ni zadostila. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji predvsem na izvedenskem mnenju izvedenke psihiatrične stroke dr. M. R. M., ki je povsem prepričljivo, še posebej ob upoštevanju sprejemnega zapisa Doma starejših občanov I., v katerem se, kljub prestani možganski kapi tožnice, ugotavlja, da je bila ob sprejemu (5.6.2006) neprizadeta, krajevno in časovno orientirana. Tudi sicer zdravstvena dokumentacija ni izkazovala nobenih psihičnih težav tožnice. Dejstvo je, da je po prestani možganski kapi (v marcu 2006) tožnica nedvomno bila v določeni meri prizadeta, vendar je glede na ugotovljena dejstva, zaključek izvedenke, da je šlo le za blage kognitivne motnje, se pravi motnje na področju zbranosti, spomina, priklica dogodkov, ki niso mogle vplivati na njeno poslovno sposobnost, povsem prepričljiv. Glede vpliva zdravil na tožničino sposobnost razsojanja, je izvedenka pojasnila, da bi lahko le nekatera od zdravil imela tovrstne učinke, vendar le, če bi jih tožnica uživala v prekomernih odmerkih. Da je do takšnih odmerkov prišlo, zdravstvena dokumentacija ni izkazovala, kaj drugega tudi tožnica sama ni izkazala. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič. Zakaj tega ni storilo, je obrazložilo in z razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica predlagala zaslišanje prič AK, AJ in NaP „ki bodo vedele izpovedati, ali je tožnica dejansko želela skleniti darilno pogodbo“. Takšna izpovedba pa ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča, kot to upravičeno zaključuje sodišče prve stopnje. Bistveno je, da ni bilo zatrjevano, da bi navedene priče bile prisotne pri pogovorih v času sklepanja darilne pogodbe ali celo pri samem podpisu. Zato, kot rečeno, tudi morebitna njihova izpovedba v zatrjevani smeri, na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Enako velja tudi za izvedbo dokaza z zaslišanjem priče – tožničine hčerke, ki naj bi izpovedala o slabem psihičnem stanju matere, tudi v juniju 2006. Vendar tudi to, ob ostalih ugotovljenih dovolj objektivnih dejstvih, na odločitev sodišča prve stopnje ne bi moglo vplivati. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo dne 13.9.2010 predlagala še zaslišanje priče BP, ki naj bi stalno obiskovala tožnico in ki naj bi tudi vedela izpovedati o njenem psihičnem stanju v času podpisa pogodbe. Ta dokazni predlog pa je bil podan prepozno, že po prvem naroku za glavno obravnavo, zakaj tega dokaza brez svoje krivde tožnica ni mogla predlagati pravočasno, pa tudi ni pojasnila, zato že iz tega razloga sodišču prve stopnje dokaza z zaslišanjem te priče ni bilo potrebno izvesti (286. člen ZPP).

Kakšno je psihično stanje tožnice danes in kakšno je bilo eno leto po podpisu pogodbe, ni bistveno. Bistveno je, kakšno je bilo njeno stanje v času sklepanja in podpisa darilne pogodbe. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje, po izpeljanem dokaznem postopku, prepričljivo zaključilo, da je bila v času sklepanja in podpisa darilne pogodbe, tožnica sposobna razsojanja in je torej bila sposobna razumeti pomen in pravne posledice darilne pogodbe (41. člen OZ). To, da pravica, ki si jo je v pogodbi izgovorila, torej pravica dosmrtne služnosti stanovanja, v zemljiški knjigi ni vpisana, na takšen zaključek ne more vplivati.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).